Podalpski techno nekoliko drugače

Komad Transition iz leta 2002, biser detroitske militantne techno enote Underground Resistance, ostaja sveti gral techna govorjene besede. Pravzaprav ne samo govorjene besede, ampak techna nasploh. Gre za produkcijo, ki z inovativno rabo funky klavirskih in saksofonskih groovov, kozmičnih sintov in poetičnih deklamacij o tem, kako brez strahu preiti v novo življenje, uteleša vizijo techna kot glasbene forme, ki ne temelji na plesni funkcionalnosti, pač pa prefinjeni muzikalnosti, globoki sporočilnosti in futurističnih tendencah. Gre za komad, kjer vsak izrečeni verz globoko zareže v bistvo naše biti. Ko ga prvič slišiš v živo, sredi noči, zadet na plesišču, težko pozabiš na ta preobrazbeni moment. Kot samosvoja, precej ambiciozna vizija podalpskega techna je ta album nadgradnja posamičnih izrazov obeh avtorjev in presega golo plesno funkcionalnost. Celovito albumsko izkušnjo nekoliko kvari nedodelano sosledje, se pravi dramaturgija. V drevo nedvomno razkriva potenciale slovenščine v technu in plesni elektroniki, a jih ne izkoristi docela in pušča veliko prostora za nadaljnje eksperimente. Naš jezik ima nenazadnje svojstven karakter, predvsem v smislu melodije in intonacije, in lahko s svojo »eksotičnostjo« očara tuja ušesa. Več slovenščine na plesiščih torej.

SWAI, novi projekt izkušenih producentov Shekuze (Miha Šajina) in BeatMytha (Igor Vuk), ki sta predstavnika skupnosti ljubiteljev modularnih sintov Clockwork Voltage, lovi sorodno energijo, saj prinaša preplet tehnoidnih zvokov in brane poezije slovenske pesnice in prevajalke Ane Pepelnik, avtorice zbirk Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007), Utrip oranžnih luči na semaforjih (2009), Treš (2021) in V drevo (2025). Verzi slednje se znajdejo v treh komadih, in prav ti predstavljajo vsebinsko jedro albuma V drevo: prosti tek besed, seciranje lastne notranjščine s prepustitvijo globinskemu občutenju sveta, asociativnost podob in misli, pisanje v izbruhu, brez ločil, v prostem verzu. Stilistično se producenta pričakovano zadržujeta v sferi čvrstega tevtonskega modularnega techna, ki se je razvijal od padca berlinskega zidu dalje, pedantno šraufanje njune mašinerije pa rezultira v naboru komadov, ki segajo od zvočnih pejsažev odprte forme (kot podlag za poetične deklamacije) do kompaktnih poskočnic za razgreta plesišča. Spremni tekst razglaša, da gre za novi žanr techno poezije, kar je zavajajoč založniški PR. Podobna forma – kotaleči se ritmi plus govorjena beseda – je vseskozi prisotna v zgodovini plesne glasbe: od funka do housa, deep housa, tech housa, progresivnega housa, techna, bass techna, hardcore techna, industrial techna, minimalala, downtempa in dubstepa. Britanski poet in MC The Spaceape je do prezgodnje smrti leta 2014 s producentom Kode9 izdal dve prelomni plošči basovske muzike s poezijo. Zadnja leta je ta forma v najosnovnejši obliki popularna celo v komercialnem technu, kjer se klišejski kvazipoetični verzi lepijo na surovo industrial ruženje, ki nezahtevne konzumente prestavlja v visoke obrate.

SWAI v osnovi izhaja iz berghainskega zvoka, kar najbolje ponazarja presežni komad 3 kose 3 misli z Ano Pepelnik, in to tudi v instrumentalni različici. Jezikovno zaznamovana produkcija, redkost med domačimi ustvarjalci, obeta dobrodošlo poživitev slovenskih techno plesišč v prihajajočem poletju. Producenta ujameta ravnotežje med poezijo (»voda, oblak, komet, mavrica, sliva, česen, kamen …«), psihedeličnimi teksturami in srednje energičnimi, prijetno valujočimi ritmi. Barva Aninega glasu precej prispeva k mistični atmosferi, podobno kot to velja za glas Anne Caragnano v bombi Parola italijanskega deep techno mojstra Donata Dozzyja. Spominja tudi na produkcijo Crystalline nizozemskega producenta Sinfola, na katerem se vokalistka Barbara Ford predstavi s podobnim vložkom spoken worda. Nasprotno pa v hommagu kiselkastim sintovskim frazam in electro brejkom Drexciye z naslovom V kapljah interpretacija Ane Pepelnik precej štrli ven. Nekako preglasi podlago in funkcionira kot osišče komada – kot poezija z nepotrebno electro podlago in ne toliko kot electro komad, nadgrajen s poezijo. Bolj muzikalno, prilagojeno glasbi, in manj pretenciozno branje bi bilo bržkone bolj prepričljivo in bi delovalo bolj skladno. Čuti se, da so besede in frekvence nastale v ločenih, prvotno nepovezanih svetovih. Kar enajstminutna uvertura V drevo, v kateri Ana Pepelnik interpretira naslovno pesem svoje nedavne zbirke, ki je izšla pri založbi LUD Šerpa, pa na neki način obstaja med zgoraj opisanima produkcijama. Nekaj teatralnega je v skladbi, ki se iz rudimentarnih perkusivnih elementov, ki poudarjajo resnobno deklamacijo, postopno razrašča z dodajanjem in odvzemanjem resonirajočih basov, žarečih sintov in raznih okrasnih zvočnih barv. Predstavlja čisti maksimalizem podob, gostobesedno pesniško odisejado, ki pušča malo prostora, da bi se poslušalcu zvok in besede usedli v uho. Glede na dramaturgijo plošče pride ta glavna jed prehitro, predstavlja namreč konkreten zalogaj in utegne naključnega najditelja muzike odvrniti od poslušanja. Bolje bi delovala na sredini, kot klimaks, ali na koncu, kot dramatični epilog, morda celo kot samostojna izdaja. Drugod krmarimo v bolj familiarnih teritorijih. V spomin si prikličemo material z EP-ja Coriolis Effect (2020). Sonce in limona se iz subwooferskega dub techna prelevi v ubrano atmosferično koračnico, Ugibanja breze pa prisega na perkusivni minimalizem in hipnotično repeticijo, dokler v zvočno sliko ne vstopi poživljajoči sintovski rif, ki precej dvigne razpoloženje. Podoben zvok, ki je definiral obdobje 2010–2015, najdemo tudi v komad EH!, ki gravitira k nosilnemu melodičnemu motivu arpeggia. Nekoliko počasnejši Izven, Britanci bi ga opisali kot chugger, bi s svojimi 110 udarci na minuto in naraščajočo napetostjo veliko bolje izpadel kot uvertura v album. 

Poezija Ane Pepelnik se v delu 3 kose 3 misli fino plete z glasbo, vendar poslušalca pogosto bega slog interpretacije, ki ostaja preblizu modusu branja poezije na literarnih večerih, in se ne prilagodi funkciji govorjene besede v elektronski glasbi, kjer velja načelo »manj je več«. Ena besedna zveza ima lahko veliko večji učinek kot rafali besed. Bolj domiselna umestitev njene poezije ter fokus na izbranih, najbolj evokativnih verzih, ki bi napetost gradili s ponavljanjem – temeljnim gradnikom techna, bi zagotovo pustila trajnejši vtis. 

Kot samosvoja, precej ambiciozna vizija podalpskega techna je ta album nadgradnja posamičnih izrazov obeh avtorjev in presega golo plesno funkcionalnost. Celovito albumsko izkušnjo nekoliko kvari nedodelano sosledje, se pravi dramaturgija. V drevo nedvomno razkriva potenciale slovenščine v technu in plesni elektroniki (onstran eurodance štiklov dua Rotor Motor ali klubskih editov slovenskih zimzelenih), a jih ne izkoristi docela in pušča veliko prostora za nadaljnje eksperimente. Naš jezik ima nenazadnje svojstven karakter, predvsem v smislu melodije in intonacije, in lahko s svojo »eksotičnostjo« očara tuja ušesa. Več slovenščine na plesiščih torej.