Hvala, Lojze!

Linhartova dvorana Cankarjevega doma je na prvi april vnovič, zdaj že kar tradicionalno zazvenela v bogatem zvenu edinega profesionalno delujočega jazzovskega orkestra pri nas. Gre seveda za koncert Big Banda RTV Slovenija (z gosti), ki je bil tokrat naslovljen Štiri desetletja ustvarjalne poti in je bil poslovilne narave, saj je zasedba še zadnjič nastopila pod dirigentskim vodstvom Lojzeta Krajnčana. Dolgoletni dirigent in aranžer orkestra se je temu orkestru kot pozavnist pridružil po krajšem sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, po nenadnem odhodu Jožeta Privška leta 1993 pa je postal njegov umetniški vodja in dirigent. V tej vlogi je skupaj s Tadejem Tomšičem, zaenkrat edinim stalnim dirigentom in aranžerjem big banda, ostal vse do tega koncerta. Večer, ki sam po sebi morda niti ne bi bil tako zelo poseben, je zato treba vrednotiti natanko v tem kontekstu – kot retrospektivo življenjskega dela vsestranskega glasbenika, ki se je izobraževal na Glasbeni akademiji v Gradcu in kasneje na univerzi Berklee v Bostonu in ki je v praktičnem pogledu tako rekoč ves ta čas sodeloval z najrazličnejšimi glasbeniki. Če povzamemo, so bila Štiri desetletja ustvarjalne poti vsestransko dinamična vožnja po spominih, izzivih, dosežkih in drugih nepozabnih doživetij, ki so Lojzeta Krajnčana zaznamovali tako glasbeno kot osebnostno. Kot je slavljenec priznal v hudomušnih govornih vložkih, so bile vsa ta desetletja note, s katerimi je prihajal na vaje, nemalokrat na robu mogočega, kdaj povsem mogoče, spet drugič pa kar nemogoče. In če je član postal kot najmlajši perspektivni glasbenik, je z vrsto nastopov, snemanj, aranžiranj in komponiranj sčasoma ostal perspektiven, na tem posebnem večeru pa še najstarejši član Big Banda RTV Slovenija.

Stalno zasedbo pihalno-trobilne sekcije – trobente igrajo Antonio Geček, Dominik Krajnčan, Tomaž Gajšt in Darko Sedak Benčić, pozavne Rok Štirn, Matjaž Kafol, Klemen Repe in Marjan Petrej, saksofone Aleš Suša, Primož Fleischman, Lenart Krečič, Adam Klemm in Blaž Trček – je ob tej slovesni priložnosti dopolnila pomlajena in razširjena ritem sekcija. Izjema je bil kitarist Primož Grašič, sicer pa so to sestavljali Aljoša Kavčič na klavirju in klaviaturah, Jošt Lampret na kontrabasu in bas kitari, Kristijan Krajnčan na bobnih ter Lazaro Amed Zumeta na tolkalih. Poleg teh so se na odru zvrstili še gostje, večinoma priznani glasbeniki, ki z nacionalnim orkestrom sodelujejo dokaj redno: Nina Strnad (vokal), Jure Pukl (saksofon) ter plesalec Žigan Krajnčan, tokrat tudi v vlogi vokalista, in presenečenje večera, Elora Krajnčan na klavirju. Slednja dva sta s slavljencem sorodstveno povezana (sin in vnukinja), tako kot že omenjena Dominik (brat) in Kristijan (sin).

Elora Krajnčan je poskrbela za enega bolj ganljivih trenutkov večera in s tem izpolnila veliko željo svojega dedka. Osemletna deklica je z dodelanim in prepričljivim solističnim uvodom na klavirju povedla v kompozicijo Osti Jarej in s tem pokazala, da tudi ona nosi v sebi velik glasbeni potencial. Tako kot vse ostale izvedene skladbe na tem dogodku, je tudi to napisal Lojze Krajnčan, ki je pri sestavi repertoarja prej kot karkoli drugega v ospredje postavil svojo avtorsko in aranžersko stilno raznolikost. Navdih za Brinje, v katerem je v melanholičnem vzdušju in ob minimalistični spremljavi v drugem delu bolj prisotne pihalno-trobilne sekcije zablestel Fleischman na sopran saksofonu, je poiskal v ljudskem izročilu, romantično plat je v čisti interpretaciji Nine Strnad pokazal v popevki Serenada, posvečeni soprogi Romani Krajnčan (besedilo je prispeval Boris A. Novak), številna sodelovanja zadnjega desetletja s pretežno mlajšimi predstavniki slovenskega jazza pa je obeležil s skladbo Maria Ave, ki je na istem odru zazvenela prvič ob žvižgih Boštjana Gombača, medtem ko jo je tokrat odpela N. Strnad, ki je zanjo napisala tudi besedilo. Moderni duh je prišel do izraza v Don't Keep The Love Waiting, ki jo je Žigan Krajnčan, tudi avtor besedila, nadgradil s plesnimi vložki (njegov pevski prispevek je bil manj prepričljiv). Z najnovejšo skladbo Bitter Sweets se je Lojze Kranjčan poklonil nedavnemu vpisu treh novih enot – džezovskega igranja, igranja na diatonično harmonijo in telovske procesije – v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije, še vedno žive instrumentalne veščine na elektronskem pihalu EWI in svojo razigrano energijo pa je razgrnil v skladbi Dharma.

Od članov orkestra so se kot solisti predstavili trobentač Gajšt (Bitter Sweets), saksofonisti Klemm (Bitter Sweets), Fleischman (Brinje in v Round The Corner Job na pikolu), Krečič (Don't Keep The Love Waiting), Trček (Round The Corner Job) in kitarist Grašič (Kolk' je pa ura?). Nasploh je bil večji poudarek na solistih, kar pa nikakor ne pomeni, da niso tudi preostali dobili priložnosti, da se glasbeno izrazijo. Kavčič, ki je prvi učenec Marka Črnčeca na novoustanovljeni jazz katedri Akademije za glasbo v Ljubljani, je pokazal zavidljive sposobnosti barvanja posameznih kompozicij s kratko klavirsko motiviko (enako velja za Grašičev kitarski vložek v Seeds Of Tomorrow), Lazaro je s tolkalnimi prispevki odprl marsikatero skladbo, medtem pa Puklu ni bilo odmerjenega dovolj prostora za njegove vragolije. Nasprotno je precej pomembna vloga pripadla vokalnemu delu, saj sta tako Nina Strnad kot Žigan Krajnčan (ta je pevki nemalokrat le stežka sledil) svoj glas v več kompozicijah rabila instrumentalno in sta v skladbi Seeds Of Tomorrow podvajala pihalno-trobilno sekcijo. Žigan je ob Osti Jarej in Don't Keep The Love Waiting tudi zaplesal.

Če povzamemo, so bila Štiri desetletja ustvarjalne poti vsestransko dinamična vožnja po spominih, izzivih, dosežkih in drugih nepozabnih doživetij, ki so Lojzeta Krajnčana zaznamovali tako glasbeno kot osebnostno. Kot je slavljenec priznal v hudomušnih govornih vložkih, so bile vsa ta desetletja note, s katerimi je prihajal na vaje, nemalokrat na robu mogočega, kdaj povsem mogoče, spet drugič pa kar nemogoče. In če je član postal kot najmlajši perspektivni glasbenik, je z vrsto nastopov, snemanj, aranžiranj in komponiranj sčasoma ostal perspektiven, na tem posebnem večeru pa še najstarejši član Big Banda RTV Slovenija. Slovenija premore veliko izjemnih jazzovsko izobraženih instrumentalistov, nekoliko manj pa vokalistov, tako da se nam za bodočnost na tem področju vsekakor ni treba bati.