Slovenske kompilacije elektronske glasbe v času hiperprodukcije in motenj pozornosti

V zgodovini elektronske glasbe je vloga kompilacij morda celo pomembnejša od vloge albuma, saj se je ta format posvojilo nekoliko kasneje. Kompilacija The House Sound Of Chicago Vol. 1 (1987) je ameriškemu občinstvu predstavila house, nato je Techno! The New Dance Sound of Detroit (1988) Britance seznanila z zvoki techna, Tresor Vol. 1 (1991) je servirala zvoke berlinskega podzemlja, Artificial Intelligence (1992) pa je naznanila zoro IDM-a. Kasneje so se pojavile še miks kompilacije, kot so DJ Kicks, FabricLive in Late Night Tales, ki so bile večinoma zasnovane kot nekaj več od zgolj zbirk komadov. Imele so jasno estetsko linijo, poudarjeno pripadnost prostoru ali sceni ter pogosto (ne nujno) tudi notranjo dramaturgijo, ki je poustvarila izkušnjo didžej seta. Nekatere so bile predvsem hipni dokument časa, ko žanri še niso bili dokončno definirani, druge pa pionirski poskusi vzpostavitve kanona, ki še danes veljajo za reprezentativne. Pred seboj imamo tri nove domače kompilacije z različnimi kuratorskimi pristopi in žanrskimi usmeritvami. Vsaka ima svoje pluse in minuse. Nekatere pesti stilistična razpršenost, druge šibka prezentacija, tretje pa občutek, da več šteje podpora kolegom kot kuratorska vizija. Kar je povsem legitimno, toda zaradi te kolegialnosti prevečkrat trpi celota. Domači kuratorji namreč ne posegajo v kreativni proces predstavljenih izvajalcev, pač pa komade dobijo v končni obliki, ki pristane na kompilaciji. Zaradi tega komadi, ki bi lahko zveneli vrhunsko, zvenijo zgolj okej ali zelo dobro. Na drugi strani pa številni vodje svetovno prepoznavnih založb aktivno sodelujejo pri procesu nastajanja EP-ja, albuma ali kompilacije; nenazadnje gre za uredniško delo, podobno kot pri pripravi izdaje literarnega dela. In prav tu obstaja prostor za izboljšavo na domači sceni.

Leto 2025 bi lahko opisali kot leto kompilacij elektronske glasbe. Nekatere ključne izdaje sem predstavil v lanskem pregledu za portal The Quietus. Skoraj vsem je bila skupna ena značilnost – dolžina. Mnoge so bile tako obsežne, da jih je človek ob enem samem poslušanju težko zapopadel kot celoto. V dobi motenj pozornosti se zdi izdajanje dolgih kompilacij kontraintuitivno, saj se v tej zvočni gmoti izgubljajo presežki. Nekateri glasbeni kritiki so to kuratorsko strategijo opisali kot posledico podrejanja logiki pretočnih platform. Več komadov namreč pomeni več potencialnih predvajanj, več vključenih izvajalcev pa večjo izpostavljenost izdaje oziroma založbe na družabnih platformah. Kritiki so opazili še nekaj: kot je v enem od svojih lanskih esejev zapisal Shawn Reynaldo, (pre)številne sodobne kompilacije delujejo kot skupek estetsko relativno nepovezanih komadov, kot da bi bile na silo sestavljene skupaj. Komadi pogosto delujejo zamenljivi in ob poslušanju nimamo občutka, da je bila izdaja zasnovana konceptualno, z dramaturškim lokom od začetka do konca. Komu so torej kompilacije danes sploh namenjene? Prvotno so bile posvečene fenom oziroma potrošnikom, danes pa se težko znebimo občutka, da so namenjene le še didžejem, producentom, založnikom, organizatorjem in kritikom. Da je vse skupaj nekakšna povratna zanka, ki redko uspe prodreti onstran majhnega kroga »posvečencev«. Vse to odpira niz vprašanj, kot denimo: kakšno vlogo ima forma kompilacije? Kakšni so motivi za izdajo? Je to želja po promociji založbe, producentov, po grajenju kanona ali po ustvarjanju (pop)kulturnih mejnikov, ki bodo čez dvajset let reprezentativni za določen čas in prostor? Kako pomembno je zaporedje komadov? In ali kuratorji razmišljajo o tem, kako nasloviti širšo javnost potencialnih poslušalcev? Zdi se, da v času kulturne hiperprodukcije forma kompilacije – ki ima sicer drugačno logiko od albuma, a vseeno omogoča homogeno poslušalsko izkušnjo – izgublja svojo prvotno namembnost. 

Obrnimo zdaj pozornost k domači sceni. Slovenski prostor ima svoje specifike. Medtem ko na eni strani pogrešamo več elektronskih EP-jev in albumov, smo na področju kompilacij razmeroma produktivni, da ne rečemo hiperproduktivni, zlasti v primerjavi s sosedi v širši regiji. Če pogledamo samo obdobje zadnjih dvanajstih let: STIROPOR Vol. 1 (2014), Ctrl N: Poglavje slovenske elektronike (2015), Gibanica Vol. 1 in Vol. 2 (2016, 2017), ISKRA DELTA: Onboarding Soundscapes (2021), GROUNDED PEACE – VA (2023) in številne kompilacije založb Kamizdat, rx:tx, Clockwork Voltage, Tehnopolis, KIBERNET KRIMINALITÄT, ŠOP Records ter nenazadnje DE/FRAGMENT in Chilli Space. Od vseh naštetih je bila morda najbolj dodelana Iskra Delta, ki so jo v sklopu 34. grafičnega bienala Ljubljana kurirali Gabriele Steffe, Tjaša Pogačar in Dorijan Šiško. Imela je jasen fokus, bila je lično zapakirana in je delovala kot zvočni podaljšek koncepta, okoli katerega je bil zgoščen bienale. Kot kurator se je odlično izkazal umetnik in RŠ-evec Matej Mihevc s kompilacijo Bag of Toys (2020), ki je izšla ob 100. ediciji njegove oddaje Modem na Radiu Študent. Kompilacija izhaja iz estetskega okvira »postinternetne glasbe« in vključuje ustvarjalce, ki so del iste imaginarne globalne skupnosti, ima pa tudi definirane potencialne odjemalce z razvito senzibilnostjo za tovrstne estetike. Prav zato je bila to tudi z vidika prodaje na Bandcampu morda najuspešnejša »slovenska« kompilacija zadnjih let (večina vključenih izvajalcev je bila iz tujine). Poleg tega je bila perverzno obsežna, s kar 43 komadi, čeprav je bila taka dolžina v kontekstu te specifične scene upravičena.  

Prevrtimo zdaj čas v sedanjost. Pred seboj imamo tri nove domače kompilacije z različnimi kuratorskimi pristopi in žanrskimi usmeritvami. Vsaka ima svoje pluse in minuse. Nekatere pesti stilistična razpršenost, druge šibka prezentacija, tretje pa občutek, da več šteje podpora kolegom kot kuratorska vizija. Kar je povsem legitimno, toda zaradi te kolegialnosti prevečkrat trpi celota. Domači kuratorji namreč ne posegajo v kreativni proces predstavljenih izvajalcev, pač pa komade dobijo v končni obliki, ki pristane na kompilaciji. Zaradi tega komadi, ki bi lahko zveneli vrhunsko, zvenijo zgolj okej ali zelo dobro. Na drugi strani pa številni vodje svetovno prepoznavnih založb aktivno sodelujejo pri procesu nastajanja EP-ja, albuma ali kompilacije; nenazadnje gre za uredniško delo, podobno kot pri pripravi izdaje literarnega dela. Včasih gre za proces, ki lahko traja tudi leto ali več. Založniki komunicirajo s svojimi varovanci in jim v kreativnem dialogu pomagajo do končnega izdelka. In prav tu obstaja prostor za izboljšavo na domači sceni. V spodnjih vrsticah bomo tri frišne kompilacije obravnavali na podlagi petih aspektov: kuracije, koncepta, prezentacije, promocije in učinkov. Kritika, ki je bodo deležne, je v resnici aktualna za večino kompilacij, izdanih v Sloveniji. 

Decembrska izdaja Compilation Vol. V založbe DE/FRAGMENT je obeležila peto obletnico delovanja te založbe in je predstavila deset produkcij domačih imen, tako uveljavljenih kot svežih, ki se gibljejo levo in desno po premici techna, electra, breabkbeata, bassa ter bolj eksperimentalnih odvodov. Čeprav ima založba dokaj jasno definirane stilistične smernice, svojega zvoka še ni izklesala do te mere, da bi lahko govorili o DE/FRAGMENT zvoku. Njen kuratorski pristop temelji na podpori ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so del njene širše familije. Morda je prav zato najpomembnejši učinek DE/FRAGMENT kompilacij grajenje skupnosti, in to tudi s pomočjo klubskih dogodkov v klubu Channel Zero. Na aktualni izdaji avtorsko in slogovno najbolj izstopajo produkcije, kot je pomežik britanski techno tradiciji Habitat producenta Selgorja (poleg Doucheana avtorsko najbolj izoblikovan predstavnik založbe), sinkopirana bassovska petarda Circular novinca Adryjana in mišičasti electro štikeljc Time Bender producentke Dvidevat. Tudi duo Stagnat, ki vodi založbo, lepo nadalje razvija svojo prepoznavno estetsko linijo v komadu Getting Chewed On By Badgers. Pravzaprav vse vključene produkcije prav nič ne zaostajajo po tehnični plati, a so slogovno nekoliko bolj konservativne od raziskovalne techno linije zgoraj omenjenih imen.

Pri založbi DE/FRAGMENT najbolj pogrešamo aktivnejšo promocijo izdaj in varovancev, se pravi onkraj lokalne mikroscene. Izdaje te založbe, četudi kvalitetne, na žalost ostajajo omejene na ozek krog pretežno domačih poslušalcev. Seveda je pri tem ključni problem finančni vložek, torej PR oziroma marketing, ki pa sta v poznem kapitalizmu pač neločljivi del založniškega biznisa. V resnici je tako že od zore sodobne elektronike. Ne pozabimo, da založba Warp ni postala to, kar je danes, brez domiselnih promocijskih strategij. Tudi uspeh v uvodu omenjene kompilacije Artificial Intelligence je bil deloma posledica odličnega marketinga. Toliko kot sama kuracija in koncept je torej pomembna tudi promocija, in če razen kratkega opisa poslušalcu ne ponudimo nobenega dodatnega konteksta – kdo so predstavljeni izvajalci, kam spadajo, kakšno glasbo ustvarjajo in zakaj so predstavljeni skupaj –, zmanjšamo že tako majhne možnosti, da si sploh kdo vzame čas zanje. Pa tudi generična imena, kot je Vol. 5, kompilaciji delajo medvedjo uslugo. Imena so pomembna! 

 

Serija Chilli Space, ki jo kurira Marjan Crnković (Dojaja), je otok zase. Po eni strani gre za stilistično najbolj prepoznavno izmed vseh domačih kompilacij, predvsem med staro gardo. Deluje kot vezivo med prvo oziroma drugo techno generacijo ter nekaterimi predstavniki nove generacije. Tudi v tem primeru fokus ni toliko na promociji naše scene onstran meja, temveč na grajenju in povezovanju domače (mikro)skupnosti v že tako majhni elektronski skupnosti. Chilli Space je konservativna platforma, nekakšna časovna kapsula. Nenazadnje bi med kompilacijami, izdanimi leta 2012, 2019 ali 2026, pričakovali nekoliko večjo raznolikost. Toda Chilli Space ima vsaj jasno začrtano vizijo: že 24 let rdeča nit ostaja dub techno z raznimi podzvrstmi t. i. chill out elektronike. Ironično je trenutno dub techno, ki je v prejšnjem desetletju skoraj tonil v pozabo, postal ponovno aktualen med klubskimi hipsterji. Poleg veteranov obstaja tudi nova garda producentov, ki dalje razvijajo to senzibilnost in jo razširjajo v nove dimenzije; če izpostavimo samo nekatere presežke: Sa Pa: Ambeesh, Carrier: Rhythm Immortal, Paul St. Hilaire – w/ The Producers ter bolj basovsko obarvani dub techno producentke Beatrice M in zvočno-dizajnerski pristop Loidisa. Po drugi strani ostajajo varovanci založbe Chilli Space zvesti klasičnim producentskim pristopom, ki so se dokončno razvili ob prelomu tisočletja, kot so reverberirani akordi, omamno atmosferično pršenje padov v ozadju in potopljeni kick bobni. Nekatere produkcije na aktualni kompilaciji sicer precej odstopajo od te estetike, kar rezultira v nekakšni dvojnosti: na eni strani imamo ortodoksen dub techno, na drugi pa ambient (93kb, Miroki’i), atmosferični breakbeat (198319831983, Stashman), deep house (Herzog, Electrosaurus) in plesno elektroniko, ki spominja na Four Tetovo večernico (Joondroid). Skozi leta je kompilacija postala samoumevna in z vsako novo edicijo tudi manj relevantna za širšo glasbeno sceno. Platformo Chilli Space pesti predvsem samozadostnost in slaba komunikacija. Razen tradicionalnega mini dogodka ob izdaji bi lahko poskrbeli za večji angažma pri razširjanju glasbe, še bolj pa manjka spremljevalni tekst, ki bi vključene komade vsaj predstavil. Na Bandcampu ne dobimo nobene informacije ne o producentih ne o kuratorski filozofiji, prav tako kot tudi ne o zavidljivi dediščini kompilacije, zato se skoraj ni mogoče izogniti vtisu, da je sama sebi namen oziroma zgolj kljukica, ki jo je pač treba odkljukati zaradi razpisnih rokov. Izdajo kompilacije namreč podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana. Budžet za promocijo torej najverjetneje obstaja, publika za tovrstno glasbo pa tudi, predvsem v tujini. Nenazadnje gre za precej dobre, tudi res dobre in odlične produkcije. Tudi serialno ime, kot je Chilli Space 20, prej odvrne kot privabi naključnega poslušalca, podobno kot to velja za filmske franšize. Verjetno bi imel že crème de la crème pregled produkcij Chilli Spacea zadnjih štiriindvajsetih let pod delovnim naslovom Slovenian dub techno lahko veliko večji odmev, in to tako doma kot mednarodno.

Tretja relevantna kompilacija je KABOOM!, ki je izšla pri ZARŠ-u v sodelovanju s festivalom Tresk ob podpori Ministrstva za kulturo. Predstavljena je kot »poskus mapiranja, povezovanja in spodbujanja slovenske t. i. internetne glasbe; ljubiteljske, raziskovalno usmerjene produkcije, ki nastaja izven institucionalnih, žanrskih in subkulturnih okvirov«. Kompilacija je nastala pod drobnogledom petčlanske komisije, ki je z natečajem v presojo dobila pisan nabor muzik. Že v zasnovi je torej drugačna od prejšnjih dveh zgoraj predstavljenih, je pa tudi slogovno bolj odprta, saj servira »žanrsko neuvrščene skladbe, ki izhajajo iz zvedavega raziskovalnega impulza«. Spremljevalni tekst poudarja, da gre za presek izrazito razpršenega glasbenega področja in hkrati enega resnejših tovrstnih pregledov pri nas. Pohvaliti gre izjavo kuratorjev, da gre za dokument trenutka in »vpogled v to prostrano zalogo zvočnih idej in potencialov«. Kompilacija pod svoje okrilje jemlje predvsem mlajšo generacijo oziroma nova, še neuveljavljena imena, ki večinoma niso obremenjena z monumentalno dediščino techna, housa in drugih uveljavljenih žanrov. Vseeno pa gre za različne, pretežno znane forme (eksperimentalne) elektronike, katerih genealogija sega v predinternetno dobo. Zato se zdi, da je predstavljeni izbor (ambient, IDM, eksperimentalen oz. atmosferičen dnb, dekonstruirane klubske forme, lo-fi čudaščine, raznorazno dromljanje, terenski posnetki) nekoliko na silo stlačen pod ohlapni označevalec »internetna glasba«. Tudi kompilacija KABOOM! terja čas in potrpljenje. Obsega namreč 17 komadov, kar že vnaprej zmanjša šanse, da bodo še tako zagreti poslušalci prišli do konca, kjer pa se ravno skrivajo biserčki, kot je contingency producentke Ribeiroia. Pravzaprav je presežkov precej. Imena, kot so Zorkow, Bron, mala roza muca x WAKNU in taychon, strežejo s komadi, ki razkrivajo vznemirljive zvočne nianse v širši balkanski regiji. Sam nisem seznanjen s kakšno drugo podobno kompilacijo, ki bi izšla v drugih sosednjih državah, prav zato bi bila lahko kompilacija bolje kontekstualizirana. V kontekstu tako zeitgeistovske izdaje bi od institucije, kakršna je Radio Študent, pričakovali kakšno daljše spremljevalno besedilo, ki bi ljudem temeljiteje predstavilo njen širši pomen, in vsekakor vsaj angleški opis. Nenazadnje je ZARŠ to zmogel že pred desetletjem, ko je izšlo Poglavje slovenske elektronike. Skratka, gre za zamujeno priložnost, da ZARŠ postane ambasador, ki bi domačo raziskovalno elektroniko poslal v svet. Kot v primeru zgoraj obravnavanih kompilacij namreč obstaja povpraševanje po čudni slovenski glasbi. Obregnimo se še ob en detajl, to je nepremišljeni naslov. Povedano drugače, že podnaslov Slovenian internet music ali kaj podobnega, bi nedvomno privabil zagreteže, ki po brezpotjih Bandcampa iščejo obrobno produkcijo iz eksotičnih držav, kar Slovenija vsekakor je. 

Domači založniki in kuratorji – ne samo zgoraj omenjeni, ampak prav vsi – pozabljajo, da je internet poln ljudi, ki aktivno odkrivajo novo glasbo. Ljudi, ki brskajo, ki berejo, ki poslušajo, ki želijo vedeti več. Prav ti ljudje so ciljno občinstvo vseh tovrstnih kompilacij. Več kot očitno imamo tudi v Sloveniji veliko talentov. Vendar ti potrebujejo založnike, ki bodo znali njihovo glasbo bolje zapakirati, distribuirati in promovirati, da bo prišla do pravih ljudi. Nalaganje glasbe na Bandcamp in čakanje, da se kaj zgodi samo od sebe, preprosto ni dovolj.