»Premalo sedišč za premalo plesa?«

Naslov letošnje edicije festivala Sonica, Stream, zveni kot priročen pojem – koncept za oris aktualnega časa. Lahko je tok zavesti, podatkov, zvoka, podob ali občutij, a hkrati je tudi prazni tek, abstrahirani duh časa, ki sledi prebliskom in jih že naslednji hip opusti. Festival sodobnih tranzitornih, avdio-vizualnih umetnosti Sonica je takšen tok letos razpršil po različnih prizoriščih Ljubljane: v Cukrarno, Kino Šiška, Slovensko kinoteko, Klub Cankarjev dom – v štiri večere bega in (vz)trajanja. Bili smo v razpršenih tokovih časa, ko tudi ustvarjanje v smeri močnejših tokov deluje vse bolj algoritemsko in asociativno, izgublja se nujna osredotočenost, ki jo bodisi zanaša vse bolj na obrobje ali pa le še odmeva iz preteklosti. Sonica tega ne razlaga in tudi zares ne reflektira kritično, temveč to kaže. Kjer se aktualnost in preteklost pretakata druga v drugo brez jasne meje, kjer ni jasno, ali poslušamo nekaj, kar šele prihaja, ali pa odmev preživetega. V tem je dvo- ali multirezna realnost sodobnega ustvarjanja: premična, večtokovna in nepopolno razvidna. Morda največja slabost festivala le ni bila vsebina, ampak nekatere specifike umestitve v prostor: med ne zares zvočnimi kopelmi in ne zares plesnimi glasbami je bilo nekaj nelagodne drže in preprosto brezveznega sedenja na tleh.

Letošnja edicija je začela teči pred uradnim začetkom, 1. aprila, z odprtjem razstave slovenske umetnice Vesne Petresin v MSUM-u, ki mu je sledil nastop hrvaške glasbenice in zvočne umetnice tonote. Drugi festivalski preddogodek, dan pred uradnim začetkom festivala, se je odvil v Slovenski kinoteki in na njem sta nastopila domača avtorja nitz in Lifecutter. Dogodek je bil vpet v presek med glasbo in vidnim, v razpoko v času, kjer se stikajo pionirski analogni eksperiment in digitalni ambient, objestnost aktualnosti in obup prihodnosti. nitz je zvočno spremljal eksperimentalne kratke filme Slavka Preglja, pomembnega, a dokaj malo znanega slovenskega filmarja in performativnega ustvarjalca, ki je deloval med analogno montažo in poetičnim absurdom. Njegove podobe – fragmenti, ki spominjajo na sodobni ples in avantgardno gledališče – je nitz opremil z režiranimi ambientalnimi plastmi. Glasba je redko ilustrativno sledila podobam, prej jih je podlagala z multipliciranimi abstrakcijami in razpoloženjsko sugestijo v barvnih tonih in sencah simbolike. Bil je to zadržan, subtilen performans, svojevrsten hommage avtorju video materialov. Nasprotno je Lifecutter s predstavitvijo albuma Deluge nastopil s poskusom surove sile in tematiziral poplavo, ki ni zgolj ekološka, ampak tudi civilizacijska. Glasba je bila natančno tehnično in jasno dramaturško grajena v gibanje, pospeševanje, vendar ni šlo toliko za emotivno udrihanje kot za postopno, premišljeno vzpostavljanje in mazanje abrazivnih struktur. Vizualna komponenta – z UI-generiranimi podobami postapokaliptičnih reliefov, zastrupljenih močvirnih, oceanskih tal in brbotajočih vrtincev smeti – je bila sugestivna, čeprav v določenih trenutkih ujeta v pasti zdaj že prepoznavnih idiosinkrazij UI estetike. Tematika zastrupljenega planeta je zadela v živo, vizualna monotonija in formalna zasičenost pa sta projekt namerno ali nenamerno vodila v relativno statično stanje, monolitno, skoraj hermetično.

Glavni slovenski nastop prvega festivalskega dne v Klubu Cankarjevega doma je pripadel triu Stamor, ki ga vodi Jan Bajc Funa oziroma .čunfa, bolj znan po izstopajočih potopitvah v beats, dubstep, celo house vode, pospremila pa sta ga Manuel Brajnik in Rok Babič iz zasedbe Spiral Mind. Predstavili so počasno kitarsko glasbo z lanskega, med tukajšnjimi poznavalci primerno dobro sprejetega, v naši glasbeni publicistiki pa morda celo nekoliko pretirano malikovanega, nenadejanega albuma The Absurd. Zasedba je prvič nastopila v živo, kar se je poznalo. Čutilo se je določeno negotovost in rahlo neuigranost, kar pri tovrstni glasbi – ki temelji na precizni dinamiki, zadržanosti in napetosti v struni, med tonom in tišino – hitro izpade kot pomanjkljivost. Kljub temu so se pokazali obrisi dobro zasnovanega zvoka žive zasedbe, denimo z uporabo shruti boxa, razširjenih kitarskih zmogljivosti, zvena finih ojačevalcev in reducirano uporabo tolkal. To je bila pogumna vključitev v festivalski program, s strani organizatorjev lahko tudi preuranjena, za zasedbo pa izziv, kako takšen projekt razvijati naprej, če v domačem prostoru morda ni realne možnosti za prav redno koncertno prakso.

Nastop poljske umetnice Antonine Nowacke je bil povsem eteričen, skorajda newagevski v sozvočjih, ki so prestopala robove kiča. Nekatere poslušalce je njena meditativna estetika pomirila, druge pustila hladne. Glasbeni vrhunec večera in morda festivala nasploh je ponudil priznani portugalski kitarist in elektrofonik iz Lizbone, Rafael Toral, z materialom s plošče Spectral Evolution. Toral, znan po igranju doma izdelanih elektronskih glasbil oziroma različnih oscilatorjev kot svojevrstnih vmesnikov, je ponudil nepregleden nastop s kitaro in elektroniko, ki je bil v enaki meri meditacija, gesta in vznemirljiv eksperiment. Glasbeni jezik, sestavljen iz ubiranja strun, lovljenja ekvilibrija električne napetosti v inštrumentih in v zraku, poznavalcu sapo jemajočega ukrivljanja gostih harmoničnih plasti raztezajočih se piskov, šumov in prekinitev povratnih zank, je bil poligon novih potencialov stika med glasbo in elektriko.

Mokro in sivo petkovo vzdušje na tretji dan festivala je Cukrarni dalo dodatno težo, kot da bi prostor sam zadrževal dih. Vizualni doprinos slovenskega dua Beam Team k nastopu berlinske umetnice PYUR je bil tehnično izvrstno izveden. Laserska preciznost na več razsežnih vertikalno orientiranih platnih vznak izvajalke na odru s črno-belo-sivimi podobami in oblikami, izpisovanje poetičnih tez, kot je na primer »everything has pores«, razširjena raba svetlobe in senc skozi okna avle – vse to je v ogromnem prostoru delovalo kot privid, negativ okolja. Kljub temu vsebinsko, in to tako glasba kot vizualije, nastop ni prestopil znanih robov, skratka, bil je estetsko prepričljiv in konceptualno manj izzivalen. Hassan Khan, egiptovski umetnik, znan po svetu po raziskovanju vloge umetnosti v kontekstu jezika, identitete in kulture kot instrumenta, je v okviru artist talka predstavil zanimiv razmislek, vendar je njegov The Infinite Hip-Hop Song Live! v Cukrarni izgubil večino napetosti. Modularno algoritemsko sestavljanje beatov iz vnaprej pripravljenih enot je bilo bolj testni pogon kot živi groove. Murcof, veteran eksperimentalne elektronike, katerega smo se mnogi veselili, je z The Etna Sessions, kompozicijo okoljskih, lokacijsko specifičnih zajemov zvoka in digitalne obdelave, zvenel bolj ustaljeno kot prelomno, in če spomin ne vara, je tokrat predstavil nekaj zvočno in dinamično zelo različnega kot ob svojem edinem prejšnjem nastopu v Ljubljani pred debelim desetletjem in pol. Njegova nastop in obrt sta izvedenska, a njegovo delo v dani aktualnosti težko še vedno štejemo med presežke sodobne elektronske glasbe ali sodobne kompozicije. 

Sobota v Kinu Šiška je bila posvečena vzporedni, nekoliko fantomski, bolj klubski, a ne nujno zares plesni viziji tovrstnega festivala sodobne elektronske glasbe in umetnosti. Gábor Lázár je s svojo značilno telovadbo titmiziranih vzorcev sintetičnih zvokov in sinhroniziranih barvnih, geometričnih svetlobnih abstrakcij pokazal, kako precizno se lahko eksperiment razteza v telo – njegovi Max/MSP seti so tehnično briljantni, a tudi dovolj zgoščeni, osredotočeni, da ne dovolijo razredčitve. The Bug je s težko pričakovanimi, malone fetišistično težkimi sub-basi Katedralo utopil v viskozno maso zračnega pritiska in nostalgije – za nekatere morda prekomerno in v strahu za ušesa tudi upravičeno tesnobno, za druge pa točno to, kar so želeli in po kar so prišli. Brez dvoma je Kevin Martin oziroma The Bug na festival pripeljal največ raznolikega občinstva, tako mlade kot starejše. Decibelni udar je pripravil tudi Violent Magic Orchestra, hibrid neresnega štanca, resnega noise ali sludge metala, slipknotovske performativne kaotične geste vizualne epileptike, stroboskopskih luči in preganjavice azijske pop ikonografije, ki je hkrati navduševal in begal. Najbolj sumljiva linija sodobnosti je ravno njena tendenca po hibridnosti, ki bo kar najmočneje bila v oči. Domači Shekuza, v hecu bi lahko rekli zanesljivi rezident, je večer zaključil kot preverjen domači klubski as in s tehnoidnim podaljškom popeljal pozni večer v noč, nič več in nič manj, žal pa nismo vztrajali zelo dolgo.

Bili smo v razpršenih tokovih časa, ko tudi ustvarjanje v smeri močnejših tokov deluje vse bolj algoritemsko in asociativno, izgublja se nujna osredotočenost, ki jo bodisi zanaša vse bolj na obrobje ali pa le še odmeva iz preteklosti. Sonica tega ne razlaga in tudi zares ne reflektira kritično, temveč to kaže. Kjer se aktualnost in preteklost pretakata druga v drugo brez jasne meje, kjer ni jasno, ali poslušamo nekaj, kar šele prihaja, ali pa odmev preživetega. V tem je dvo- ali multirezna realnost sodobnega ustvarjanja: premična, večtokovna in nepopolno razvidna. Morda največja slabost festivala le ni bila vsebina, ampak nekatere specifike umestitve v prostor: med ne zares zvočnimi kopelmi in ne zares plesnimi glasbami je bilo nekaj nelagodne drže in preprosto brezveznega sedenja na tleh. Morda pa nas tukaj v prihodnosti lahko čaka kaka boljša hibridna rešitev.