Hrupni adijo letu 2020 desete edicije zasavskih Komor zvoka

Komore zvoka so tik pred koncem leta, 30. decembra, poslale na svetovni splet premierno predvajanje posnetka koncerta iz podzemlja trboveljskega Delavskega doma. Lifecutter, Dodecahedragraph in S0n667 so pridelali dobro uro prijetnega hrupa, popestrenega z videoprojekcijami. Koncert nastopajočih je bil posnet vnaprej, kar se je videlo po zgoščenosti vseh treh nastopov brez predaha in vidne menjave setov. To je vsekakor dobrodošlo pri tovrstnih koncertih, ko je težje zbrati koncertno koncentracijo in dlje časa vztrajati pred računalnikom. Velik manko nastopov hrupnih muzik preko spleta pa je pomanjkanje fizičnosti zvoka, kot smo ga deležni v živo. Gmote zraka, ki ga premika zvok, so sestavni del izkušnje v živo. /.../ V koncertih preko spleta se tega enostavno ne da poustvariti. Vseeno je treba jubilejni deseti izvedbi zasavskih Komor zvoka čestitati za odlično scenografsko in režijsko izvedbo.

Koncert je v glasbi primernem temačnem in cevastem kletnem ambientu začel vedno ritmični raziskovalec hrupnih obrobij Lifecutter. To je le ena izmed glasbenih inkarnacij Domna Učakarja, ki ga poznamo kot zelo dejavnega in raznovrstnega glasbenika. Začel je z valečim hrupom in ga ritmično rezal s kovinskim zvokom. Skladno s prostorom sta se ustvarjala napetost in občutek Kruegerjeve kurilnice. A le toliko, da je Domen vstopil v glasbo. Počasi se je prostor začel razkrajati in pobudo je začel prevzemati ritem ter jo v prepoznavnem tehnoidnem Lifecutterjevem stilu tudi prevzel. Hrup je postal bolj strukturiran in se odlepil od prostora. Začel je ustvarjati svoj prostor masivnih polj ritmičnih udarcev, prežetih z oscilacijami elektronskih zvokov. Temu je sledila vizualno hrupna, rasterizirana videoprojekcija. Zdi se, da je primarni inštrument, ki ga poleg mešalke, sekvencerja in efektov uporablja Domen, elektronov digitakt. Iz 8-kanalne ritem mašine in semplerja izvablja ritme, ob katerih je težko ostati pri miru. Špil je bil intenziven, kot so Lifecutterjevi koncerti, a je vseeno manjkal udar zračne gmote zvoka, katere si deležen v živo. Po dvajsetih minutah je Domen nastop s počasnim odklapljanjem ritmov in vračanjem v klet zaključil nastop.

Nadaljevanje je bilo zvezno, brez oddiha za sendvič ali pijačo iz domačega hladilnika. V naslednji nastop nas je uvedla dekolorizirana videoprojekcija surferja z umirjenimi meditativnimi zvoki. Za mizo z mešalko, efekti, kontrolerjem in računalnikom je s podajanjem zvočnih gmot nadaljeval Dodecahedragraph. Vsem, ki vsaj malo spremljajo hrupno sceno, ni treba posebej predstavljati Nevena M. Agalma. Z Noise festom je Zasavje postavil na svetovni zemljevid te scene, s prvim nastopajočim, Domnom, pa tvori noise duet Ontervjabbit, ki se ga splača preveriti. Neven je v meditativne zvoke počasi vmešaval hrup in nemir. Pojavljali so se razbiti ritmi. Surfer je začel padati in se razkrajati v nove, bolj detajlne oblike, ne da bi videoprojekcija morja v resnici izginila. Zvočni prostori, ki jih je Dodecahedragraph ustvarjal, so prehajali med hrupnimi zgoščeninami in milozvočnimi neskončnostmi. Zvočno potovanje je burilo domišljijo in ustvarjalo konflikt med skrajnostma. Nastala je napetost, katere smo že vajeni v našem koronskem vsakdanu s porušenim ritmom. Neven je s počasnim odmikanjem zvočnih plasti zaključil nastop in ustvaril prostor za zadnjega nastopajočega.

S0n667 je začel s hipnotično izmenjavo dveh tonov, v katero je s pomočjo računalnika, efektov in gramofona začel uvajati hrupne delce. S0n667 je Matej Voglar, znan tudi kot član skupine Snøgg in organizator koncertov  v Velenju. Projekcija se je iz morja preselila na sneg. Posnetki smučanja so delovali psihedelično in nadrealistično. Mešanje več efektiranih posnetkov in spreminjanje dimenzij ter perspektiv je skupaj z glasbo ustvarilo realnost, v kateri ne veš več točno, kje si. S0n667 je v ritmično menjavanje dveh tonov in hrup vmešaval govore, različne muzike ter jih maličil z različnimi hitrostmi predvajanja in efekti. Vse skupaj se je sestavilo v nekakšen hrup nepomembnosti življenja, ki ga pelje naprej inercija časa. Z eno besedo bi lahko temo slišanega opisali kot minljivost, ki smo jo skozi glasbo opazovali iz distance kot bitja, ki so obiskala Zemljo.

Koncert nastopajočih je bil posnet vnaprej, kar se je videlo po zgoščenosti vseh treh nastopov brez predaha in vidne menjave setov. To je vsekakor dobrodošlo pri tovrstnih koncertih, ko je težje zbrati koncertno koncentracijo in dlje časa vztrajati pred računalnikom. Velik manko nastopov hrupnih muzik preko spleta pa je pomanjkanje fizičnosti zvoka, kot smo ga deležni v živo. Gmote zraka, ki ga premika zvok, so sestavni del izkušnje v živo. Pa tudi glasnost, ki je slušalke ali računalniški zvočniki ne premorejo, ter instinktivna samocenzura volumna (že zaradi sosedov) ne pripomorejo k polnemu doživljanju glasbe. V koncertih preko spleta se tega enostavno ne da poustvariti. Vseeno je treba jubilejni deseti izvedbi zasavskih Komor zvoka čestitati za odlično scenografsko in režijsko izvedbo, ki je postregla z dovolj dinamike, stilizirano lučjo in videoprojekcijami, da smo se lažje prebili skozi prijetno hrupno celoto v neudobju ekrana.