Sintetično hrepenenje

Avtorsko ukrojeni in stilistično raznoliki elektronski albumi so na slovenski podzemni sceni redkost. Pravzaprav so redkost elektronski albumi per se, posebno taki, ki zavestno odstopajo od žanrskih predalčkov in iščejo svojo parcelo v že tako temeljito razparcelirani elektronski krajini. Debi mlade elektronske producentke in vokalistke Ane Jerina, alias ribeiroia, ki jo poznamo tudi pod DJ psevdonimom Ribeiro in kot članico benda INSAN, predstavlja samozavestni skok na glavo v mednarodne vode, in to predvsem z ozirom na njen hiperspecifični izraz, ki na aktualni podalpski sceni nima pravih vzporednic. Pri spodbujanju tovrstne nišne ustvarjalnosti igra odločilno vlogo frišna ljubljanske založbe P-A-G-A-T, katere predstavnica je tudi Jerina in ki predstavlja sodobne odvode IDM-a oziroma različnih raziskovalnih elektronskih izrazov, ki obstajajo onkraj funkcionalne plesne elektronike. Kompozicije Ane Jerina prežema otroška radovednost, gon po neobremenjenem muziciranju, ki se ne podreja vnaprej opredeljenim kalupom. Z vidika notranje logike in sosledja skladb album mestoma deluje nekoliko nepovezano in tudi za gejmerski okvir se zdi, da je le bežno izkoriščen. Nekoliko bolj optimizirana albumska dramaturgija in še bolj dodelan koncept bi lahko precej doprinesla h končnemu vtisu. Kljub temu gre za debi, ki kar kipi z idejami. Limerance razkriva nadobudni talent, ki ga žene močna želja po preseganju klišejev, ustvarjanju mimo konvencij in grajenju lastnih zvočnih svetov.

Limerence je ambiciozen prvenec, zasnovan kot konceptualno zaokrožena celota, nekakšen glasbeni ouroboros. Začne se (Berceuse) in konča (Reveille) z istim vokalnim motivom, podkrepljenim z dromljajočimi godali, ki pričarajo mistično, psevdoarhaično atmosfero, primerno za kako nadrealistično sceno iz filmov Yorgosa Lanthimosa. Glavni motiv plošče je limerence, kar lahko grobo prevedemo kot obsesivno privlačnost do neke osebe, ki je navadno kratkotrajna in intenzivna, a ne nujno seksualne narave, pač izhaja iz neubranljive želje po bližini in pozornosti. Lična platnica z osemkrako opalescentno žabo oziroma dvema v eno združenima žabama deluje kot lepa vizualna metafora za to neubranljivo željo po združitvi. 

Gre za izrazito sintovsko ploščo s prominentnimi melodičnimi motivi, vendar ni nič manj pomembna njena ritmična podstat. Sestavlja jo trinajst razmeroma raznolikih del, ki bi jih lahko opisali kot levele fiktivne videoigre. Skratka world-building. Skladbe so namreč stkane skupaj v nekakšnem metanarativu, ki aludira na gejmerske soundtracke. Njihov vpliv na sodobno elektroniko je nezanemarljiv, omenimo le nekaj tehtnih izdaj: Patricia Taxxon – Yes, And (samozaložba, 2021), Iglooghost – Lei Line Eon (SUPERNATURE, 2021), Kode9 – ESCAPOLOGY (Hyperdub, 2022) in Simo Cell – Cuspide Des Sirènes (TEMƎT Music, 2023).

Welcome to the Lounge, So Nice to Meet You bi lahko bila glasbena tema glavnega menija, kratka džingla See No Evil in Hear No Evil temi za prehod med enim in drugim levelom, Pleiades pa epska zaključna tema za soočenje s final bossom. A seveda je Limerance bolj primer navznoter obrnjene raziskovalne avtorske elektronike, ki se ne obremenjuje toliko s koncepti kot z željo po izražanju s pomočjo različnih form. Zmaličeni hiphopovski brejki in zatripana melodija komada AMEBA! v spomin prikličejo postdubstep obdobje 2010–2015, ko smo uživali v raznih mutacijah glitch hopa, folktronike, wonkyja in sorodnih odvodov. Produkcija Limerence, Rebirth namiguje na njen velik potencial za ustvarjanje klubskih petard v liniji producentk, kot so LCY, 33EMYBW in Warrego Valles, ter založb kalibra SVBKVLT, ki prisegajo na impresiven zvočni dizajn in kompleksne ritmične invencije. Po drugi strani njen »kantavtorski« žar pride najbolj do izraza v pesmi Fracture, ki pomežikne abstraktnemu avantpopu londonske posebnice Tirzah in domače multiinstrumentalistke Muzikačake. Njeni časovno raztegnjeni vokali, ki jih nadgrajuje z različnimi efekti, se skupaj z žarečimi in kotalečimi sinti pletejo v impresiven statement. Slišimo lahko tudi nekaj kosov à la Oneohtrix Point Never, v katerih nas njene večplastne sintovske teksture, ki rastejo iz tradicije kozmičnega krautrocka, ovijejo v plašč melanholije, recimo v skladbi Ginseng, kjer ribeiroia preseneti s pasusom govorjene besede. »Who is it I remind you of?« Verz najbrž nagovarja fiktivni objekt poželenja, morda gre celo za metamoment, za lomljenje albumske iluzije in neposredno naslavljanje poslušalke, poslušalca. V podobnem tonu se odvije Love to the Point of Creation, najdaljša skladba na albumu, ki konkretno upočasni tok glasbe v zadnjem odseku plošče. Najdiskretnejši moment nastopi s predzadnjo skladbo Millipede Etude, ki jo sopodpisuje Tacyhon, gre pa za žalostinko za sintetične orgle, v kateri nas prevzame otožna melodija, ki prebudi hrepenenje po nečem neotipljivem. 

Kompozicije Ane Jerina prežema otroška radovednost, gon po neobremenjenem muziciranju, ki se ne podreja vnaprej opredeljenim kalupom. Z vidika notranje logike in sosledja skladb album mestoma deluje nekoliko nepovezano (umestitev džinglov, dinamika med krajšimi in daljšimi kompozicijami, nekonsistentna uporaba vokalov ipd.) in tudi za gejmerski okvir se zdi, da je le bežno izkoriščen. Nekoliko bolj optimizirana albumska dramaturgija in še bolj dodelan koncept bi lahko precej doprinesla h končnemu vtisu. Kljub temu gre za debi, ki kar kipi z idejami. V prihodnosti si želimo še več komadov z njenimi vokali, ki delujejo kot prizemljitev ob bolj abstraktnih zvočnih pejsažih in aranžmajih odprte forme. Limerance razkriva nadobudni talent, ki ga žene močna želja po preseganju klišejev, ustvarjanju mimo konvencij in grajenju lastnih zvočnih svetov.