Čas velikih valovanj

Sacco Di Tempo je potapljač, ki se je že drugič potopil v sozvočje bridkega solističnega rock izraza. Popolnoma razbremenjen preteklosti, s svojim zadnjim albumom Tempo Di Sacco daje kitarskemu zvoku pridih nostalgije prihodnosti. Sacco Di Tempo je Tempo Di Sacco. Že na prvi posluh je jasno, da gre za zrcalno zvočno-lirično spogledovanje med Tem(p)atikom in tem(p)atiko, ki v svoji melodiki čustev in zvočnih valov strun briše mejo med časovjem. Peter Cimprič oziroma Sacco Di Tempo, nekdanji basist skupine Carnaval, je s to Tem(p)atiko splavil že svojo drugo solistično ploščo. Prvenec Save Changes iz leta 2022 je nakazoval, da bo kot glasbeni solist branil stonerske vrste in zato je naslov Save Changes lahko tudi sinonim za dobre avtorske sekvence iz preteklosti, ki so bile končno ohranjene (saved) na prvencu. Na svojem drugem albumu se je Peter, če sem lahko metaforičen, lotil drobljenja kamna (stone) in ob tem smo dobili sila nekonvencionalen, a vselej čudovit rockovsko kamnit mozaik (skladbi Male skale, Frnikule), ki zveni kot tista nostalgija prihodnosti. Zadnja skladba izjemnega albuma sliši na ime Doma in je čudovita kitarska enolončnica, ki izpoveduje idilično prispodobo vsakogar izmed nas, naših sanj in želja.

Na svojem drugem albumu se je Peter, če sem lahko metaforičen, lotil drobljenja kamna (stone) in ob tem smo dobili sila nekonvencionalen, a vselej čudovit rockovsko kamnit mozaik (skladbi Male skale, Frnikule), ki zveni kot tista nostalgija prihodnosti. Zadnja skladba izjemnega albuma sliši na ime Doma in je čudovita kitarska enolončnica, ki izpoveduje idilično prispodobo vsakogar izmed nas, naših sanj in želja. Kdor tega ne razume, ne skače in ni Slovenec! Kajti v tem valovanju čustvenega strunanja se že poprej pojavlja komad Domov, ki ga Sacco Di Tempo pelje skozi pokrajino, kot da bi se iz rečne struge povzdignil v gorsko dolino. Kot poslušalec se ne morem znebiti občutka neizmerne ljubezni in pozitivnih vibracij, ki jih Peter izpoveduje v tem vzhodnjaško stonerskem vzdušju, nekakšne brezčasne ljubezenske idile. Valovanje albuma se sicer prične s Potapljačem, ki je neke vrste relikt grunge ere, a vselej sveže kalibriran za ta čas, in to tako v estetiki kitarskega zvoka kot s svojo liriko: »se valovi ... / se valovi / vabi te noter«. Noter nas predvsem zvabi enostaven, a sila mamljiv basovsko ritmični drajv, ki ne usahne od začetka do konca skladbe. Ta skladba je čisto nasprotje komada Ni me, kjer se zvoki in besedilo raztapljajo v brezmejnem opazovanju sebe in narave. Narave, ljudi in sebe kot popolnega nasprotja tehnološko civilizacijskega, ekološkega in egoističnega kolapsa. Slednje dokaj kritično in nasploh ultimativno intonira v skladbi Kar vse, ki opisuje »vse kar, vse kar, vse kar 'maš / itak me boli k. / nikoli dovolj«, skratka svet okli nas, v dobrem in zlem. 

Zanimiva je odločitev avtorja, da skladbo Kraljica drame izbere za uvodno, ko je vse na tem albumu sila uvodno in za nas, poslušalce, izvorno. Kajti skladba Človek ne jezi je izpovedana v takšnem objemu in s takšnim občutkom za situacijsko logiko, da je življenje tukaj. Človek ne jezi se, ti si na potezi.