Le poglej, le poglej

Po šestih letih se combo Insan vrača na začrtane zvočno-lirične tire svojega nostalgičnega futurizma v katerem premišljeno in prefinjeno združuje ritem in besedilo. Album Planet Tuga je več kot razvedrilo, toda hkrati opozorilo, da žalost ni le posamičen konflikt čustvovanja. Insan se tudi na svojem drugem albumu poglabljajo v območje futuristične nostalgije, ki svoje izhodišče črpa iz zvočne geografije nekdaj skupnih kulturno – umetniških prostorov. Pa vendar, Insan ne zvenijo kot nekakšni nostalgiki, ki žalujejo za preteklostjo, temveč slednjo zelo iskreno in sofisticirano projicirajo na sedanjost v svojem sila estetskem glasbenem slogu.

Insan se tudi na svojem drugem albumu poglabljajo v območje futuristične nostalgije, ki svoje izhodišče črpa iz zvočne geografije nekdaj skupnih kulturno – umetniških prostorov. Pa vendar, Insan ne zvenijo kot nekakšni nostalgiki, ki žalujejo za preteklostjo, temveč slednjo zelo iskreno in sofisticirano projicirajo na sedanjost v svojem sila estetskem glasbenem slogu. 

Ko slišite skladbo Kino RMSTR, ki z dronovsko natančnostjo opisuje ljubezen in tesnobo današnjega dne in ob tem zaznate zvočno naracijo, ki se v ušesih izrisuje kot glasbeni relikt 80'ih let, se vam v hipu razkazuje vsa hudomušnost navzočih. Temu (ne)stanju se kot poslušalci ne moremo izogniti tudi v skladbi Šutka, ki se skozi fizično čuteč boleč diskurz pretaka iz kosti do kosti. Slednja se sliši kot poskočno letargična in hkrati polna besa, a vseeno v ritmičnem območju, ki presega tako postpunk kot sinth pop.

In ravno ta raziskovalna odiseja skupine Insan, ki se je tokrat tako zvočno kot tudi lirično razprla na vse štiri strani, daje albumu Planet Tuga tisti diskretni šarm nekonvencionalne pop rock miniature. Recimo skladba Otok rdeč izzveni kot, da bi jo Drago Mlinarec skladal prvič v teh dneh! Kdor razume, razume. Gre za folk dron kantavtorstvo v vsej svoji bleščeči nedolžnosti. V čistem klavirskem nasprotju je skladba Uspavanka za Princezo, ki je zgolj klavirski instrumental namenjen neurju pred spanjem. In četudi Insan svoji novi album odpirajo s skladbo Geografija Tuga, se kljub njeni  melanholični intonaciji, ne moremo osredotočiti zgolj na žalost. Kajti Insan so dovolj pretkani, da nam vselej ponujajo družbeno kritiško konotacijo sedanjosti, kar se še najbolj sliši v skladbah Čuje se in Kiše u maju. Za dolg spomin pa zaključna skladba Lublana gori, ki svojo distorzirano simfonijo pripelje do slušne bolečine.