11.04.2022

Vse je v redu

Čeprav je Safe Changes samostojni solo album Sacco Di Tempo, nam hitro postane jasno, da ne gre za kakšen one man band, ampak za muziko za bend.

Igor Bašin

Safe Changes

Sacco Di Tempo

Safe Changes

samozaložba
2022

Leti 2020 in 2021 si bomo zapomnili po koronavirusu, pandemiji, karanteni, (samo)izolaciji, ukrepih in omejitvah. Svet se je spreminjal pred našimi očmi. Veliko se jih je povsem razorožilo, onesposobilo ali porinilo v globoko krizo, mala manjšina se je okoristila z nesrečo. Kdor je ta čas izkoristil za kontemplacijo in introspekcijo, je koliko toliko ohranjal notranji mir in s kancem normalnosti krepil imunski sistem pred idiotizmi, ki smo jim (bili) priča. Med tovrstne posameznike bi lahko prišteli glasbenika po artističnem (in za koronski čas posrečenem) imenu Sacco Di Tempo, ki je v začetku letošnjega leta objavil samostojni dolgometražni album, posnet v koronskem obdobju v Zalogu na obrobju Ljubljane, v Baraki. Safe Changes je svetel glasbeni izdelek, ki nastopa brez velikega pompa in tiho in nenasilno zleze pod kožo. Od začetka do konca je prepojen s poglobljenim predajanjem nežnemu in blagohotnemu spletanju pesmi. Še tam, kjer se ponudi ali nakaže priložnost za kitarske izbruhe, se namerno izogne grobostim in agresivnosti, ki je na določenih krajih ponesrečeno potlačena in odkrito podrejena celoti.

Zmotno bi utegnili pomisliti, da je njegovo soliranje produkt preobilja časa v tem času; njegova solo (z)godba ima namreč uvodno poglavje, EP Photo album iz leta 2015, ki pa je bil bolj otipavanje in iskanje kot koherenten glasbeni izdelek. Vendar je z njim Sacco Di Tempo nakazal željo po solističnem ustvarjanju. V tistem času je igral bas v bendu Carnaval, in dokler je bila ta zasedba še aktivna, je dobršni del energije in časa vlagal vanj, ko pa so se člani sporazumno odločili za zamrznitev delovanja benda, se je lahko osredotočil na realizacijo lastnih zamisli in vzgibov. In prišla je pandemija, in njeno dolgočasje je zapolnil z ustvarjanjem, snemanjem in miksanjem samostojnega prvenca, za katerega je vprašanje, ali bi sploh nastal, če bi se življenje odvijalo po ustaljenih tirnicah iz časa pred policijsko uro. Ampak pustimo vnemar, če čebula ne bi imela če.  

Čeprav je Safe Changes samostojni solo album Petra Cimpriča (alias Sacco Di Tempo), nam hitro postane jasno, da ne gre za one man band, ampak za muziko za bend, torej za to, kako si avtor predstavlja zven svojih skladb v izvedbi benda, ki ga nima. To je najšibkejši člen te uglajene in s pravo dozo zacoprane plošče: kot čisti in hladni studijski produkt ne bo nikoli doživel vročice življenja. Material zanj je Sacco Di Tempo v celoti odigral in posnel sam (ob občasnem gostovanju ženskega vokala), je pa ta na koncu domišljeno sestavljen in zlepljen v zaokrožene enote po zaslugi Gredoča, Jake Galeta, ki je dodobra uredil in polikal premetanko v žmohten eklektičen album rockovskega pedigreja. Bolj kot stonerski naboj, ki bi ga pričakovali od člana zasedbe Carnaval, se skozi ploščo vleče grungerska melanholičnost, ki jo podpihuje blago, ne čisto vešče ali priučeno petje, ki pa je dovolj vzneseno, nepotvorjeno in odkrito, da da izraznosti intimen in iskren zanos. Namesto težaških rifov streže z lirično nastavljeno rock godbo, ki se spogleduje z rudimenti bluesa, countryja in rocka, zakamufliranega s križancem progresivnega in alternativnega rocka, z reminiscencami na indie rock, postrock, shoegaze in psihedelijo. Safe Changes je svetel glasbeni izdelek, ki nastopa brez velikega pompa in tiho in nenasilno zleze pod kožo. Od začetka do konca je prepojen s poglobljenim predajanjem nežnemu in blagohotnemu spletanju pesmi. Še tam, kjer se ponudi ali nakaže priložnost za kitarske izbruhe, se namerno izogne grobostim in agresivnosti, ki je na določenih krajih ponesrečeno potlačena in odkrito podrejena celoti. Recimo, v uvodu v komad Saturday sun je ostrina bobna v nasprotju z izlito liriko, kot da nas pripravlja na kitarski vzlet, a tega v zaključku pohodi intonacijski preobrat besedila iz angleščine v slovenščino, ko dobimo osnovno, pomirjujoče sporočilo albuma, da je vse v redu. Sacco Di Tempo ves čas pozorno samoanalizira svoje igranje, kar dela ploščo kot celoto izrazito introspektivno, in to ob premišljujočih besedilih podčrtajo še številni delikatni elementi, od škripanja strun akustične kitare do efektiranih pasaž električne kitare, od zvokov in šumov iz narave do malih studijskih zvokov. Težko bi kakšen komad s plošče izpostavili, saj se vrtijo in lebdijo v podobni maniri. Viže ne premorejo tenzije, ne sprožijo napetosti, ampak z zamaknjenostjo zapeljejo v blagozvočno vrtoglavico. Edini suspenz, ki se zgodi na plošči, je kratki Fealer sredi plošče, ki je bolj kot komad ujeti spontani trenutek. Je pa to točka preloma na plošči, saj drugo polovico albuma odpelje v še bolj umirjeno in zasanjano levitacijo, ki doseže alkimistični rob s skladbo Praprot. Tenkočutnost celotne plošče razkriva ambicijo avtorja, da na nepretenciozen način pove, da je vse v redu.