Pravočasni zrelostni izpit

Kako dolgo si lahko mlad? Izkaže se, da se odgovor ponudi v teku enega albuma, resda tretjega. Ne brez žrtev, ne brez tveganja, toda glede na to, da se v Kokosy dobro zavedajo lastne umeščenosti, je tretji album zasedbe, Naravni pojavi, hkrati logična, premišljena, konkretna in naravna posledica. Ki vendarle deluje nekako med razmislekom in odločitvijo, kot pojav, ki pride naravno. Ena stvar pa je takoj jasna: Kokosy na začetku in Kokosy na koncu tega albuma ni več isti bend. Na prvencu Hude bejbe na dopustu (2019) so bili fantje lirični flegmatiki epskih razsežnosti. Bili so tudi zelo čuteč in vrteč Čustveni vrtiljak (2023). Potem je šel čas spet naprej. Za skupine tipa Kokosy čas teče hitro. Prehitro? Najbrž res. Kar je sprva poskus in zafrkancija, postane resna stvar, ko že jeseni razprodaš prihajajoči spomladanski sedmi rojstni dan v Kinu Šiška in dodaš še drugi koncert. Potem ko si že napolnil Cvetličarno. Ampak tudi v Kokosy vedo, da je eno Ljubljana, kot tudi to, da že doseženega ne moreš ponavljati. Da to vedo, pokažejo na albumu Naravni pojavi, kjer so na začetku še, recimo tako, golobradi, ravno še dovolj mladi, ampak po prelomu na sredini, po preboju in odmiku, po skoraj uporu in odporu pa so vendarle nekaj drugega. Ni veliko albumov, ki dajo skozi takšno odraščanje. Zavestno in konkretno. Tvegano je na enem albumu odrasti in poslati sporočila težje, resnejše sorte ter obenem ponuditi varno zavetje. Biti v pristanu, se podati malo na odprto plan, ravno ko je morje še dovolj razburkano, ampak hkrati ne zajadrati predaleč? Tako nekako. Tvegano to že je, ampak za bend, ki je dovolj hitro ugotovil, da ne moreš biti kopija in ostati izviren, so Naravni pojavi vseeno prelomni album. Ne izjemno in ne predaleč, pa vendar.

V Kokosy so sčasoma ugotovili, da je, kot je dejal frontmen Boris Kokalj, bolje biti drugačen in zanimiv kot pa »dobro igrati kitaro«. »Tehnično izvrstnih instrumentalistov je v Sloveniji veliko, a kdo bo poslušal spoliran pop, če ti ta nič ne da? Ali pa ponaredek Joker Out, Siddharte ali pa Mrfy?« Intervju iz leta 2024 je pokazatelj, kaj so se naučili kot zasedba, ki je bila tik pred korono odpičena in flegmatična, po njej pa se je znašla med »novim valom«. Ne kot ponaredek, imitacija ali derivat, temveč kot samosvoja entiteta, kot iskriva kreativna iskrica, ki je sčasoma pač postala več. Za tretji album so Naravni pojavi, klišejsko ali ne, pravočasni zrelostni test. Ne moreš več biti odpičen, naiven, flegma, če si del Festivala 202, če si ob boku prvokategornikom. Čeprav je jasno, da si pripadniki te generacije niso konkurenca, vsaj ne neposredno, niti to nočejo biti, pač pa se še sami trepljajo, spodbujajo, sodelujejo. A dejstvo ostaja, da je prostor omejen, čeprav ga je morda več, kot bi pričakovali za tako žanrsko sorodne skupine. Vsekakor pa je manj časa, vsaj za velike, največje stvari. Album nam da občutek, da ga prav veliko več ni. 

Naravni pojavi se sprva naravno obrnejo nazaj k naravni pojavnosti. Srce je legitimna podstat, bit, jedro in vse tisto, kar je zasedba Kokosy nesporno bila na začetku. Ampak kako to ostati? Tako. Srce je zato neke vrste slovo od mladosti, filmski, preprost, živahen komad, ki naredi, kar so naredili Planeti se vrtijo ali Lukatova mami. Ampak kmalu, skoraj takoj se v kontekstu albuma pokaže, da želi bend več. Zato je v Blablabla zvok kljub migetavosti manj zavajajoč, manj idealističen, manj popreproščen. Želja »prosim, brez razmišljanja« je uslišana spevno, osvobojeno, nočno in elektropop. Vendar to ni več bend, ki bi lahko zganjal proste ekskurze. Zdaj so tu izkušnje, kot dokazuje Meteorit. V refrenu se čuti zrelost. Meteorit ima z »in padam kot meteorit / direktno nate prenočit« mladosten, zagnan refren. Prvi del albuma je gradnja za Ljubezen oveni, ki je presežek za stari Kokosy. Produkcijsko vesolje in močan, predan vokal in stičišče, kjer Kokalj zasveti in parira tistim rock bendom, ki so raje zajadrali proti vzdušju kot občutku. »In ko se ugasnejo luči / muzika umre / ples teles se zadnjič zavrti / in ostane le / tvoja nežna duša / in solze nemoči / in to je zvok ljubezni / preden oveni,« je hlipajoča, izpiljena, osebna lirika. Kot »svobodnjaška ptica« in »čustveni turist«, ki se ogrne s sklepno ponudbo, »če bi menju kdo srce / naj se prosim javi / do takrat so to pač moji / naravni pojavi.« To je povzetek prvega dela albuma. In v tem oziru Naravni pojavi delujejo kot izjemen pomaturitetni esej, kar je v bitki za pozornost ne le pogumno, ampak hvalevredno. In obenem še očitno vžge, vsaj pri populaciji, ki polni Kino Šiška in Cvetličarno. 

Ključno vprašanje pa, tako kot v primeru Plateau, Jet Black Diamonds in Ranr, ostaja, kako priti do širše prepoznavnosti. Kot Mrfy, Koala Voice in Joker Out. Bendi se seveda razlikujejo, ne gre niti za enake starosti niti za iste kraje. Prodirajo pa v isti prostor, kjer je komad Aljaž + Zala že ožji in ciljni. Zafrkancija tej zasedbi ne samo ni tuja, temveč jo obožuje in neguje, ampak zdaj tega ne more več početi tako kot poprej. Zato je Aljaž + Zala neke vrste točka slovesa, »tiha dvojina, zapisana v les«. Od tod dalje ni nič več tiho, ni več nedolžno, ni več naivno. Sledi namreč klubska, močna, udarna, glasna skladba Cyber, ki nemudoma preusmeri pozornost in hkrati stori še več. Udari, prilepi, zarohni in zavije proč od ljubezenske tematike, začne razmišljati o času, prostoru in oboje kritizira skozi svojevrstno distorzirano prizmo. Je šok? Ja. Ne samo tisto kričeče udrihanje v uvodu, ampak v deklamaciji na sredini: »Kako ne boš otopel, ko v živo spremljaš, kako ti svet spreminjajo v pepel? / Kako ne boš materialist, moderni bogovi z reklamnih panojev kričijo, kako lepo je bit egoist? / Kako ne boš agresiven, kockajo s tvojo prihodnostjo in ti vsiljujejo narative / Kako te ne bo strah, če ti skupnost pred tabo spreminjajo v prah?« Kokosy tukaj dozori bolj kot za dva albuma. V enem komadu v drobovju albuma naredi miselni preskok. Ne nasilen, a nežen tudi ne. Celo produkcijsko (Gregor Bajc) in aranžersko je tako zastavljen, da išče primerjave, morda gre v smeri kasnejše faze Muse. Cyber je najdaljši komad, nehote osrednji in tisti, ki prelomi album, najbrž pa tudi zasedbo in zlasti njeno percepcijo. Kajti Nove rane, ki sledijo, ne bi imele takšnega mesta, kot ga imajo, brez Cyber. Ne bi delovale, ne bi se oprijele, ko se v temačni elektropop dozi stemni z verzi »vsaka smrt je nujno zlo / če se da zaslužit z njo«. V Novih ranah je obrat v zasedbi očiten, dokončen in močen. Tudi načrten. Naslednji Veliki kuščar je še bolj produkcijsko izdelan, še konkretnejši. Boris Kokalj je direktnejši, manj metaforičen kot Gregor Strasbergar, njegov glas je megafon, ki bi v kakšnih drugih okoliščinah lahko postal megafon generacije, če kaj takega sploh še lahko obstaja. Kokalj lahko drdra »ena ena nič nič nič« v nedogled, pa se nit niti malo ne pretrga. Ko se tako obremenjena teža in razmišljanje prelevita v skladbo z naslovom Ljudje, je zavestni prehod izpolnjen in dosežen. Ljudje zagrabijo tako v kontekstu albuma kot samostojno, saj so postali popevka tedna na Valu 202, čeprav gre za zelo ciljni, tako rekoč ozek komad. Ljudje je iskreni premislek: »Vmes razmišlu sem preveč, / ne o drugih, sam o seb. / Všečen, lep, napihnjen, slep, / nočem več sladkih laži, sem le človek, ki želi ... / Bit ljubljen in ljubit nazaj!« 

Da se album proti koncu vendarle vrne v stare tirnice, v varni in znani pristan, se pokaže v Js in Irena, še eni popevki tedna. In tako se pri linearnem poslušanju in dojemanju Naravnih pojavov pojavi vprašanje, kaj je zdaj naravno in kaj pojav. V Kokosy so, kot sami pravijo, »neločljivo štiridimenzionalno bitje pretežno glasbene nature« in bodo to ostali, a človek se ne more znebiti občutka, da so na sredini tega albuma pokazali, da želijo več, drugače in močneje. Njihova kabaretska, gledališka, pomaturitetna zafrkancija ostaja mikavna, je pa tudi še ena vaja in dokaz znanja. Album Naravni pojavi pa nekako ni tak tip albuma, ki bi želel ali moral potrditi že doseženo. Takšen je komad Boys & Girls, kitarska, garažna nažigancija, čisti šus in flegma in še en poskus v angleščini, ki pa se ne jemlje preresno. V Kokosy bodo očitno vedno lahko delali točno to in s tem hranili svoje občestvo s tistim, kar jim je nekje vmes postalo všeč. Ampak Kokosy po okušanju vsega »težkega« na sredini v Mislim, da te ljubim naposled izpade kot sinteza, dogovor, pomirjenost. Poboža na varen, pričakovan in že izkušen način. 

Zasedba Kokosy je na začetku tretjega albuma še mlad bend, flegma. Na koncu pa je to bend, ki je moral odrasti, narediti nekaj več, drugače, močneje, resneje. Koliko v bendu s tem pridobijo ali izgubijo, je dilema, ki jo je težko razrešiti. En album na prehoden način tega pač ne more narediti. Tvegano je na enem albumu odrasti in poslati sporočila težje, resnejše sorte ter obenem ponuditi varno zavetje. Biti v pristanu, se podati malo na odprto plan, ravno ko je morje še dovolj razburkano, ampak hkrati ne zajadrati predaleč? Tako nekako. Tvegano to že je, ampak za bend, ki je dovolj hitro ugotovil, da ne moreš biti kopija in ostati izviren, so Naravni pojavi vseeno prelomni album. Ne izjemno in ne predaleč, pa vendar. Odziv nanj pa bo dal dokončni odgovor na vprašanje o mladosti, naravnosti in pojavnosti.