Lirični flegmatiki epskih razsežnosti

Že samoopis je poseben. Zelo poseben. »Kokosy so 4-dimenzionalno bitje, ki slovenski glasbeni platformi ponujajo svež vetrič nedefiniranosti.« Bo držalo. Zelo. Kokosy že, kar je sicer še najmanj posebno, z ipsilonom nato z naslovom plošče Hude bejbe na dopustu, za katerega se na koncu izkaže, da je še bolj kot samoironija zelo posrečen konceptualni nagovor, in z odbito roza bazenasto naslovnico daje občutek neverjetnih flegmatikov. Nedefiniranih flegmatikov. En zelo dolg kitarsko-klavirski odmev, podložen mimobežno brezbrižnim tekstom v sedmih skladbah z mrmrajočim šelestavim vokalom, namenjenih ... Marsičemu in marsikomu. Še najbolj puncam. Gloria, Leya, Marjeta, Bejba z Nuka. Pesmi na albumu, ki se berejo kot zapiski, smsi, utrinki, hipni trenutki. In to sila inteligentno, a nikdar preveč pretenciozno. To je pameten, ne pa prepameten album. Kako bi v klaviaturski preteklosti skozi sedanjost zvenela prihodnost? Tako, da ne veš, ali je vse skupaj resen hec ali hecna resnost. Drži pa nekaj: Hude bejbe na dopustu je album za dobro voljo, smeh in boljše počutje, sijajno pameten prvenec o pecanju v Nuku, (p)o šoli, o puncah in o upanju. Je skok v bazen kreativne, večne mladosti. Ali kot pravijo v skupini sami: »Smo skupina duševno zmedenih ljudi, ki imajo odlična besedila in povprečne melodije.« Da, tudi to drži. Čeprav so melodije nadpovprečno povprečne. Teksti pa odlični.  Pesmi na albumu se bere(jo) kot zapiski, smsi, utrinki, hipni trenutki. In to sila inteligentno, a nikdar preveč pretenciozno. To je pameten, ne pa prepameten album. Kako bi v klaviaturski preteklosti skozi sedanjost zvenela prihodnost? Tako, da ne veš, ali je vse skupaj resen hec ali hecna resnost. Drži pa nekaj: Hude bejbe na dopustu je album za dobro voljo.

Pet solz in dva ščepca sreče. Tako se začne plošča v uvodni skladbi Gloria, ko četverica, ki se je spoznala na gimnaziji Želimlje, razgrne svoje ustvarjanje. Ob navdahnjeni, mimobežni kitari, ki se potaplja z vokalom in zlasti s klaviaturami v melanholijo. Dokler ne zadoni refren: »Gloria, zakaj me ne maraš več? / Gloria, zakaj me ne maraš več?« Skoraj bolj retorično vprašanje, vsekakor pa svojevrstna ljubezenska balada. Še zlasti, ko »nimaš za burek«.

Da je naslednja pesem, Ranjena, postala takoj v mesecu po izidu prvenca popevka tedna na Valu 202, je svojevrstno presenečenje, zlasti ker je še bolj navita z odmevi, reverbom, echom. Kot da bi se Tomaž Pengov prikazal v nekem čisto novem, odpičenem filmu. Kajti bistvo se skriva v celem, v skoraj pospešeni zmelkoowski (Sentiš navadni) besedilni izpovedi: »Zakaj se smeješ, ko bi raje kričala, / ko folk okoli tebe prazno gleda, / a ne opazi, da te ni, / zakaj mi ne zaupaš, / ko ti povem, da bi znal raztrgat črno masko.« Nastajajoči, očitni, udarni sklepni crescendo zraste do sočutnega refrena »ranjeno lepa« in bistre, brihtne skoraj popevke ranjeno slepe dekline.

Vendar Kokosy ni le skupina flegmatičnih opazovalcev epskih razsežnosti. Je tudi sama ep(ska). Kajti Nedefiniran je TBF-ovska mrmračina, ki hip-hop okvire zamenja z indie pop hipsterjačino in v refrenu hlepi po življenju, samo še danes: »Danes hočem nekaj novega / Danes hočem še živet / Danes rabim nekaj močnega / Danes nočem še umret.« Kot podlaga Kokosy nudi vse, če ne več kot svojevrstno sorodni bend Nula Kelvina, saj lik in komad zrasteta kot zgodnje obdobje Magnifica ali zrelo obdobje slovenskega hip-hopa, le da je vokal ravno prav nepretenciozen, kot da bi se nekdo doma posnel, ker »pač ima nekaj za povedat«.

Kokosy se dokončno sprosti, razgiba in poflegmira v naslednji pesmi z lastnim ženskim imenom. Leya je takšen direndaj, migetajoči šus, da je dvoboj bas kitare in klaviatur poletno, niti najmanj hipstersko. Leya je nekaj čisto drugega kot Gloria. Tole gre že k Stevieju Wonderju, četverica pa zazveni tako naštudirano in prefrigano z opisom, kako je ona »bolj opojna bolj od ostalih alkoholov / seksi miks durov in molov«. Saj gre tudi drugače, ko zadoni refren: »Ime ji je bilo Leya / Leya z ipsilonom«. Seveda je banalen refren, vendar končno takšen, ki gre ne le v uho, ampak takoj v spomin, dovolj, da se Leya skorajda nariše v ušesih, kar je bržkone vsa poanta tako brhkih komadov, kjer tip pove, da je bil »lolek, posebne narave, potreben ljubezni«. Leya bi lahko bil potencialni hit neke čisto svoje scene, ja. 

Skupina Kokosy je drugačno bitje v tem, da svoje štiri dimenzije v enem komadu prilagaja, kakor se ji zazdi, ne boji se nobenih preskokov, naj bodo še tako brezskrbni. V skladbi Damjan postane album Hude bejbe na dopustu hripav, uvod prebija zvočni zid v stilu Phila Spectorja, kajti Damjan je totalno nasprotje Leye; to je skoraj že blues. Pa ne le to, zapoje trobenta, ko Kovo zadoni, pisano ovije vokal, ki kot »rastlina hibernira, včasih pa prižge si djolo in razmišlja o življenju«. Ja, Hude bejbe na dopustu je album, ki deluje, kot da se ga posluša na blazini v bazenu, po možnosti tako, da so vsi tvoji nekje daleč stran, v službi, zelo zavistni, ko praviš, da si »brez problemov in skrbi«. Brecljevska norost. Besedila, če se jih da dobiti ali naštudirati, a težko zapomniti, so pri komadih, kakršen je Damjan, toliko dragocenejša, Kokosy pa gre še dlje. Nič več ni nemogoče, v komadu lahko narediš, karkoli želiš. »Damjan tudi mi bi kakor ti / brez vseh problemov in skrbi / Damjan je zlata riba!« Če to ni dober, speven hec, kaj potem je? 

Ampak več kot očitno je Kokosy doma najraje in najbolj v viskoznih baladah, ki najdejo osnovno primerjavo z osemdesetimi, le da je Marjeta komad, ki poje bolj sodobno, tu in zdaj: »Zaljubu sem se zadnjič vate med biologijo in všeč si mi.« Čisto direktno, neobremenjeno, neprepotrebno. »A se dobiva v petek bela klopca tam zadaj stran od ljudi …« Da, še se piše ljubezenske nagovore in se jih tišči v komade. Še se fantje (samopreiz)sprašujejo (»Kaj če te ni / kaj če oči lažejo?«) in nato izstrelijo (»Marjeta všeč si mi!«). Mladostna, adolescenčna besedila že dolgo niso bila tako dobrodošla. In oksimoronsko zrela. Prav in še zlasti zaradi lastne infantilnosti, ki je taka na prvo žogo, iskrena, četudi ne vemo nikoli zares, ali se skupina Kokosy, skrbno podučena v glasbeni zgodovini, dela norca iz sebe, žanra, punc ali vsega skupaj – s seboj vred. »Marjeta, zakaj ti je bolj všeč Matej?« je vprašanje iz učbenika, ki ga piše življenje. Delati popevke, zabavne, štosne, mimobežne iz česa takega ... In čez kitarski solo, končno, ko bi ga pričakovali že prej, zdaj pa zapiska, zadoni, zadene. 

Vse to je Kokosy. Po Marjeti sledi še Bejba z Nuka, pod(r)oben opis, kratka zgodba, anekdota, ki bi jo morda marsikdo napisal tako direktno, nihče pa ne zares udejanjil in jo dal na album. Kjer se drugi samocenzurirajo, Kokosy poje večglasno. To. »Zadnjič sem te začutu / na recepciji v Nuku, / ko si se mi tako iskreno in preprosto nasmejala, / in najbrž sem, ko sem ti rekel 'živjo, a mi daaaš število 34', izpadel kot budalo, / hipotetičen navdih in hkrati največ in najmanj, / kar si lahko v tistih treh sekundah dala, / preden si tako naivno in nevedno in pasivno in za vedno rekla izvolite.« Bejba z Nuka je podobna kot Marjeta, ampak tokrat sledi obrat, ko izpoved postane direktna: »Zakaj me vikaš?« Kakšen dober hec. Na glas se smejiš, ko slediš tekstu, ko se spet postaviš v kožo nekoga, ki »nima komu za pisat patetičnih, pocukranih, ljubezenskih komadov«. Vedo, prekleto dobro, da nimajo komu (drugemu) pisati ljubezenskih komadov. Kot da so vsi že napisani in jih nihče več ne piše.

Toda kako načitani so v Kokosy, kako povezani, kako imajo drug drugega, ko v izpovedi poje klavir prek klaviatur … Pesem, ki poje o vsem in vseh, sodobna podoknica, o konkretni uganki, Aljažu, Zali, frikih, kdorkoli že to in ti so. »Zakaj ne morem met tega, / mogoče zato, ker se švercam na troli, / mogoče zato, ker sem grozna oseba.« Pocukran komad, v katerem se Boris Kokalj, Martin Drobnič, Anže Lajevec in Izidor Valič povežejo, kakor se dobri bendi povežejo. V zgolj sedmih skladbah povedo toliko, kar so že drugi pred njimi, ampak sveže, pristno, prepričljivo. 

Hude bejbe na dopustu je prvenec, ki bi ga najbolje použile, hm, ravno hude bejbe na dopustu. To je lahko kdorkoli. Če bodo fantje iz Kokosy našli in nagovorili svojo generacijo, svoje vrstnike ter ljudi, ki štekajo stvari tako ali podobno kot oni, potem imajo še vse najboljše pred sabo. Pa saj povedo v Outru, da bo sledil novi album že to jesen: »Vsak od vas je Huda bejba, se slišimo septembra 2020, ko dropnemo drugi album Hude bejbe na porodniški, radi vas imamo, čao.« Čao, pa fajn rojevajte!