Vse na dosegu nog

Po dolgem času sem se znašel na Dunaju, kjer sem februarja spremljal svojo drago Vivo v umetniški rezidenci Ministrstva za kulturo. Že pred odhodom sem pregledoval, kaj se dogaja in napoveduje v velemestu, in naletel na podoben problem, kot ga imamo doma: težko je najti dovolj široko obsegajoč in pregleden spletni kulturni koledar dogodkov na enem mestu. In tako sem se med kopanjem po spletu in brskanjem po klubskih napovednikih izgubljal v množici (ne)informacij. Kmalu po prihodu na Dunaj sva zavila v nama drago ploščarno Rave Up Records, ki je bila obvezna postaja v devetdesetih letih, ko smo redno hodili na koncerte na Dunaj. Že vitrina ploščarne je nakazala, da se je tukaj čas ustavil, zares se je po vstopu vanjo kolesje časa kot da zavrtelo za trideset let nazaj. Dočakala naju je identična ureditev trgovinice z dvema prostoroma: vinilke in CD plošče na istih mestih, zidovi, polepljeni s plakati, knjige o (sub)popularni muziki in njenih likih na istih policah. In za povrh je iz zvočnikov odmevala muzika NoMeansNo s plošče Sex Mad, katere novi ponatisi so ravno tisti prvi teden v februarju prispeli v evropske štacune. Če se je v zraku še dalo zavohati vonj po cigaretah s konca 20. stoletja, ko je bilo dovoljeno kaditi v štacuni, pa za pultom le ni bilo markantne prodajalke, ki nas je tedaj vedno pozdravila s širokim nasmehom, zato sva se pozanimala pri prodajalcu, kje in kako je. »Doris jih ima danes čez sedemdeset in je seveda v zasluženem penzionu.« Med nadaljnjim pogovorom sva se pozanimala za medij, ki bi na enem mestu stregel informacije o koncertnem in širšem kulturnem dogajanju v mestu. »V trafiki kupita Falter!« Ta dunajski tednik izide ob četrtkih ter ob kulturnih in družbenopolitičnih komentarjih in zapisih za 6 evrov nudi še obsežno prilogo s tedensko kulturno ponudbo. Res se je izkazal kot dobrodošel usmerjevalnik.  Nihče ni silil v ospredje. Kljub temu da so se medsebojno oddaljevali ter zahajali v več smeri in stranpoti, je ta razpršenost igre različnih odtenkov, šumov in zvokov ostajala zgoščena. Medsebojno so se (u)lovili in nič se ni zalomilo vse do konca, ko se je Vid med drobljenjem udarcev le za hip spotaknil, kar ni vrglo preostalih iz tira, pač pa so svoj dunajski film skladno pripeljali h koncu, za kar so bili nagrajeni s toplim odzivom poslušalstva, ki jim je poglobljeno prisluhnilo.

Še v Ljubljani sem na spletni strani Slovenskega kulturno-informacijskega centra SKICA zasledil najavo gostovanja Drašler / Resnik / Drašler Tria z dunajskim kitaristom Ericom Arnom na sam praznik kulture. In na njihovem primeru sem preveril kakovost in širino Falterja: ja, v napovedniku je bil zabeležen tudi ta koncert v placu Vekks, ki je v 12. okrožju (Meidling), nedaleč od Schönbrunna. Čeprav je soseska dajala vtis spalnega naselja, se je na poti po Ratschkygasse šlo mimo lokala s karaokami, pred katerim je zasedala razigrana druščina mladih Turkov, nato pa se je v polkletnem prostoru na številki 14 našel mali domači klub. »Dober večer, koliko je vstopnina?« sem vprašal dekle za šankom. »Ni vstopnine, lahko date samoprispevke,« je namignila z brado v smeri kasice prasice, na kateri je bil pripis, da je dobrodošlo dati 7 evrov za dogodek. Medtem so na nasprotnem koncu izvajali tonsko vajo naši muzičisti skupaj z dunajskim kolegom, s katerim so prvič nastopili pred okroglimi desetimi leti. Ko so končali vajo, so prišli na zrak oziroma prižgat cigaret, tako da smo, veseli srečanja, pokramljali. Pred Dunajem so bili v Budimpešti in Gradcu, naslednji dan so gostovali še v dunajskem klubu Celeste, nato pa so v Mariboru v BarCoda zaključili svojo petdnevno turnejo. Zapise o tej si lahko preberete na Centralala. Medtem se je zbrala generacijsko pestra poslušalska združba kakšnih dvajsetih parov ušes. 

Zadnji del prostora, odmerjen odru nastopajočih, so vsi štirje zasedli mirno, vsak posvečen svojemu glasbilu. Ko so s pogledi dali vedeti, da so pripravljeni, so zakuhali slabo uro trajajočo svobodno improvizacijo. Uvodoma je kitarist Eric Arn blago pletel po svojih strunah, na nasprotni strani je Cene Resnik v podobnem slogu pihal v saksofon, medtem ko je ritem sekcija bratov Drašler na sredini postavila trden temelj za skupno igro, v kateri so se po uvodnem medsebojnem navezovanju začeli počasi odmikati. Bobnar Vid Drašler je minibobnarski komplet dopolnil z dodatno šaro tolkal in ves čas skrbel, da je motor delal, in ni dopuščal, da bi karkoli zastalo. Brat Jošt na kontrabasu se je elegantno pridružil nepredvidljivim podajam, izzivanjem in solo odklopom kitarista in saksofonista. Nihče ni silil v ospredje. Kljub temu da so se medsebojno oddaljevali ter zahajali v več smeri in stranpoti, je ta razpršenost igre različnih odtenkov, šumov in zvokov ostajala zgoščena. Medsebojno so se (u)lovili in nič se ni zalomilo vse do konca, ko se je Vid med drobljenjem udarcev le za hip spotaknil, kar ni vrglo preostalih iz tira, pač pa so svoj dunajski film skladno pripeljali h koncu, za kar so bili nagrajeni s toplim odzivom poslušalstva, ki jim je poglobljeno prisluhnilo. Po krajši pavzi je sledil nastop ameriškega kitarista, muzikologa, skladatelja in eksperimentatorja Bena Whellera, ki se nam je predstavil pod imenom Bneleti. Z zankanjem po efektih je prepletel drone, (black)metalske, ambientalne in klasične rockovske rife ter z vmesnim igranjem saza ustvaril bolj eksotičen prizvok, ki je nekoliko razbremenil rife, klišejsko naložene v zanke introspektivnih in mračnih kompozicij. 

Koncert štirih (Gjurin, Lapajna, Bučar, Atanasovski) (foto: © Andrej Grilc)

Tri dni kasneje, v sredo, 11. februarja, je v organizaciji Skice in slovenskega veleposlaništva v Avstriji potekal glasbeno-literarni dogodek v počastitev slovenskega kulturnega praznika, ki pa ni bil najavljen v Flaterju. V dvorani Künstlerhaus Wien na Karlsplatzu je bilo na razpolago okoli dvesto mest, ki so hitro pošla, ker so bile vstopnice vključeno v povabilo organizatorjev, namenjeno Slovenkam in Slovencem, ki živijo (večinoma) na Dunaju in drugod v Avstriji. Začetek slovesnosti je naznanil saksofonist Vasko Atanasovski s slovensko himno, kateri so sledili kratki pozdravni nagovori Aljaža Ariha, vodje Skice v Avstriji, Tanje Prušnik, predsednice avstrijskega Združenja likovnih umetnikov, ter mag. Marka Štucina, veleposlanika Republike Slovenije v Avstriji. Če sta bila predstavnika Slovenije diplomatsko zmerna in korektna s poudarki na kulturi kot temeljnem gradniku narodne zavesti ter vlogi tovrstnih dogodkov pri povezovanju Slovencev v Avstriji, je koroška arhitektka, umetnica in kuratorka svojo ost usmerila proti naraščajočemu populizmu in razmahu nacionalizmov ter poudarila pomen kulture in umetnosti v nemirnih časih. Sledil je Koncert štirih, katerega zasnovo odlikuje skupno igranje in petje skladb Severe Gjurin, Rudija Bučarja, Vaska Atanasovskega in Dejana Lapanje. Nastop sta odprla kitarist Lapanja in pevka Gjurin s pesmijo slednje, naslovljeno Sonce, med katero se jima je pridružil saksofonist (in flavtist) Atanasovski. Med prvim aplavzom se je na oder povzpel še bosonogi Bučar, ki je s kompanijo zarezal Šaltinko; to je leta 2015 prvič predstavil na Emi, tokrat pa je bila dramaturško bolj razvejana in tako za ped ali dve daljša. Nadaljevali so z Lapanjovo pesmijo Saj tudi sonce zaslepi, objavljeno na njegovem prvencu Ni časa za poroke iz leta 2009, pri kateri se mu je na vokalu pridružila Severa Gjurin. Pred dobrimi desetimi leti sta jo že pela skupaj v duetu, tokrat pa se je v njej pošteno razvnel strunarski tandem Lapanja-Bučar, dokler ni s solažo postregel Atanasovski in tlakoval prehod k skupni izvedbi swing bluesovske poskočnice Everything is History iz časov Vasko Atanasovski Tria, ki ga je tvoril z Lapanjo in bobnarjem Marjanom Staničem. Z uvodno kvartino koncerta so štirje dodobra ogreli ozračje. Če je Severa Gjurin omamila prisotne s svojim krhkim, a izpiljenim petjem, Istran Rudi Bučar pa pristno nagovoril s svojo pripovedovalsko dikcijo, je bil Atanasovski angažirano poskočen, le vrli kitarist Lapanja je pokazal kanec vokalne zadržanosti, ki pa še zdaleč ni zatrla zaleta Koncerta štirih. V nadaljevanju je bil glasbeni nastop dvakrat prekinjen s pesmimi Srečka Kosovela, ki sta jih v počastitev stoletnice njegove smrti brala S. Gjurin in Atanasovski, medtem ko so njuno branje na platnu v ozadju spremljali nemški prevodi. V drugem delu je naša četverka nadaljevala s pesmimi Kadar sva sama zasedbe Olivija Gala Gjurina in Severe, Temni med Vaska Atanasovskega, Ostani ali pojdi z menoj Dejana Lapanje ter Bučarjeve Sen znala jes, v tretjem pa so bili na sporedu še Gjurinin Kamin, v katerem se je Severa s kitaro pridružila fantom, Lapanjova pesem Včasih vprašal bi te kaj ter apel Vaska Atanasovskega Come to me, zaključni del koncerta pa je pripadel Bučarjevima Ti in Greva naprej. Pesmi so z nenastopaško, pravzaprav srčno izvedbo prevzele prisotne v dvorani, kar se je dalo razbrati po pozibavajočih se telesih na stolih, tihih pripevanjih nekaterih in sprotnih toplih aplavzih. Četudi je recitacija Kosovelovih pesmi zlovešče podčrtala prelomnost časa, v katerem živimo, je v samemu toku koncerta sprožila blažji suspenz. K temu so svoj delež dolila še različna razpoloženja pesmi, ki so se menjala od komada do komada, od veselega in zafrkantskega do otožnega in romantičnega, od apela do zasanjanosti, vse to pa so štirje homogeno in složno povezali ter izpeljali slavnostni koncert, po katerem so se ob pogostitvi družili z zadovoljnim in zelo naklonjenim občinstvom. 

Moving As A Giant (foto: © Viva Videnović)

Teden kasneje se je na stičišču za transdisciplinarno umetnost in umetniško raziskovanje Das Lot, kjer so raziskovalni laboratorij, produkcijski studio in prireditveni prostor, oglasila prekmursko-mariborska naveza Moving as a Giant. Šlo je za uvodni koncert te skupine na njeni desetdnevni evropski turneji. Za koncert je bilo treba odšteti 17 evrov (v predprodaji 15). V prijetnem malem klubu v nekdanjem tovarniškem obratu se je zbralo okoli petdeset ljudi. Kot predskupina nas je ogrevala dunajska zasedba lachfarbe links, ki je s punkovsko pobezljanostjo zmlela krautrockovsko repeticijo, stonerske udare iz ozadja ter psihedelične odvode. To je še posebej spodbujal nekoliko nekontrolirani bobnar in pevec skupine, ki je v teku nastopa stopnjeval brzino komadov. Pristni drnec neobremenjene mešanice je opozoril na obetavno ime aktualne dunajske neopostpunkovske scene. Potem je mali oder zasedla slovenska trojka, ki je uvodne minute preživela v nestrpnem pričakovanju odprave tehničnih težav. To je našim glasbenikom nekoliko spodrezalo krila, obenem je v uvodnem delu prvega komada No Time tonski tehnik zasedbe, Makis Ananiadis, še lovil razmerja, ki pa so se na srečo hitro uredila, tako da je koncert zaplaval v megleno temne cone, v katere je bend segal vedno globlje z vsakim naslednjim komadom. Na tesnem odru se je standardna postavitev zasedbe (na levi pevka in kitaristka Bojana Pejanović, na sredini bobnar Martin Kramberger in na desni njegov brat Primož za klaviaturami) izkazala za nekoliko ponesrečeno, saj ni mogla vzpostaviti bolj neposrednega stika s prisotnim občinstvom. Bojanina karizmatičnost je bila potisnjena na stran, medtem ko sta bila v bolj izpostavljenem vidnem polju profesionalno hladna in tehnično brezhibna brata, ki nista prilivala olja na njene emocionalne izbruhe. Skupina se je dosledno držala zakoličenosti komadov, kar ni zanetilo kakšne iskre, da bi usodno preskočila. Vseeno se je dunajsko občinstvo ob zavzetem spremljanju nastopa od začetka do konca sproti odzivalo na samosvoj slovenski bend. Med skladbami s prvenca so se znašle še novejše, ki so odstopale predvsem s svojim repetitivnim minimalizmom. Z njimi se je pokazal ustvarjalni potencial benda, četudi se ta na tokratnem nastopu ni razvil do te mere, da bi nas povsem zagrabil. Bil je pač ujet v blažjem krču prvega koncerta na prvi turneji. 

Na koncu tega februarskega sprehoda po koncertih slovenskih izvajalcev na Dunaju naj omenim, da sem z zamudo zasledil, da se je Andrej Kobal potikal po avstrijski prestolnici v ravno v tistem času, ko so bili v mestu Cene Resnik ter brata Drašler. V četrtek, 26. februarja, pa je v okviru 27. Akkordeon Festivala nastopil Duo Accellorandom, ki ga tvorita Neža Torkar na akordeonu in Romana Šimber na violončelu. Na istem celomesečnem festivalu sta 23. februarja nastopila tudi naša dobra znanca, harmonikaš Kimmo Pohjonen in saksofonist Matts Gustaffson, ki sta predstavila program, premierno slišan in viden na otvoritvi 40. Druge godbe v Križankah leta 2024. Tokrat se je koncert odvil v veliko bolj primernem prostoru za tovrstno detajlno razdelane in izvedene kompozicije, v klubu Porgy & Bess, ki je v napovedi koncerta izpostavil, da je bila pobudnica za ta koncertni tandem prav Druga godba.