Domovina, kdo te bo (še) ljubil

Pri ZKP RTV Slovenija je nedavno izšla plošča Domovini dua Hostnik pa Krečič. Kot preberemo v predstavitvenem tekstu, gre za tretjo studijsko ploščo dvojca in hkrati prvi projekt, ki ni v narečju. Ploščo se promovira kot »nevarno«, predvsem seveda zaradi avtorjev, ki znata ušpičiti kakšen song, ki razburi oblastnike. Nekaj skladb s plošče je kar odmevalo in so bile bodisi počaščene na festivalu šansonov, en komad pa je za nekaj časa preživel ob vodi in kruhu v bunkerju. Že kar redkost je v našem svetu, da bi se cenzuriralo glasbo, da bi sploh še kdo pomislil, da glasba lahko prekriža načrte oblastni srenji. Tovrstno muziciranje je primerno za kabaretsko predstavo v živo, v teatru, manj pa za CD in vinilko. Skladbe so take, da imajo super kontekst, a ko ga enkrat povzameš, se reprodukcija ali ponovno poslušanje zmanjšata na minimum. Bolj je torej nekakšen dokument časa in stanja duha, kot glasbeni artefakt, ki bo trajal. Večina skladb se konceptualno veže na prepoznane oblike. Malo je popevke, občasno se muzika poigra in poistoveti z oziroma ponorčuje iz podalpskega sentimenta hojladri spevnosti pa se spet nasloni na standarde šansona, občasno pa želi atraktivno izstopati, na primer v Kuroski, kjer se zavrti v kabaretnem ritmu. Izvedbeno je vse špica, ni pripomb, muzičisti so super ...

Takoj smo preverili, v čem je ta nevarnost, in jasno že ob prvih taktih spoznali, da gre za ploščo družbenokritičnega šansona, kjer so nevarna stališča v bistvu le kritična in sarkastična besedila, ki brez dlake na jeziku pripovedujejo zgodbo naše domovine. Ni treba dolgo poslušati, ko pred očmi zraste njegova visokost Frane Milčinski – Ježek. Tu smo, v kabaretu, ki zna biti zajedljiv, tečen in nekontrolirano odkrit, a vseeno artistično zadržan, potegnjen v svojo formo, kjer se naboj vsebine rahlo raztopi v posodi odlične orkestrske spremljave, korektnih harmonizacij, simpatičnega popevkarstva, ki naj bi naslavljalo kritične poslušalce. Super narejeno, če lahko povem, čeprav s pripombo, da včasih sporočilo v medij prenaša rahlo šablonski glasbeni aranžma, skoraj malo zastarel, kakorkoli že to razumemo, tako da v resnici pred to muziko ne vidim jasno ciljne publike. Gre za zbir vsega mogočega, od zborovskega podalpskega ki(n)ča do »liturgičnih«, molitvenih oblik (Ljubim te, Slovenija rjava), ki lucidno razkrivajo majhnost te rjave, v duši podalpske in zatohle slovenske domovine, ki vsake toliko privre na dan in zaukaže kulturo poskočnic, »domoljupstva«, zaledje ognjišča, kjer tlijo bukova drva ... Dobro pomnimo državne proslave izpred nekaj let, kjer se je folkloriziralo in cingalo v ritmih polke in valčka pa recitiralo o murkah in rodni grudi. V Sloveniji je bilo že mnogo barv, od rjavosrajčnih komandirjev, ki so pozivali k bogu in domovini, preko rdečih revirjev, ki so zlato kopali v premogovnikih, pa črnosrajčnikov, ki so navduševali domače listne uši slovenstva na Primorskem, da ne omenjamo srečnih let rožnosrajčnikov, ko je flower power iz Amerike odpiral blaženi trip v nebesa. Na dotični plošči lahko podoživimo situacije, kako to omahljivo podalpsko pleme rado zaniha po vetru in se prepušča vladajoči kulturni politiki, ki vsakič znova daje navodila, kakšna naj bo barva umetnosti, kakšni naj bodo okviri, ki podpirajo domovinsko pripadnost. Skozi mašno podobo, v obliki litanij, se pesem lahko prostodušno pokaže kot sarkastična smernica za mlade umetnike, kot božanski nasvet, do kod in kako naj se razprostira navdih. Ni mogoče prezreti zajedljivosti v pesmi Ljubim te, Slovenija rjava, ki se norčuje iz splošnih navodil, kaj se sme in kaj ne, katerih zapovedanih kanonov naj se umetnik drži, da bo svet lep in »rjav«, ajde, verjetno na način, kot je rjava rodna gruda, iz katere bujno poganja tudi plevel. Menda je bila dotična pesem odstavljena s programa za Prešernovo proslavo pred leti, alora, napotena v zgoraj omenjeni bunker, ki, hvala bogu, pušča na vseh straneh. Sedaj je na plošči, na neki način spomeniško zaščitena, a ko pride nova oblast, kaj pa vemo, mogoče bo spet umaknjena z luči svobode in pahnjena v pogubno temino anateme. Ker se noče slišati vsebine, še bolj verjetno pa je, da včasih politika vsebine niti ne more dojeti. Na nekem mestu Hostnik začudeno pojasnjuje cenzuro: »Zanimivo je to, da gre za zelo mehko satiro, ki bi lahko parirala Cinci Marinci Franeta Milčinskega – Ježka, ki je sicer napisana v veliko bolj strogih časih, pa je šla skozi. Kakšen čas mora biti sedaj, da se kaj takega označi kot neprimerno?«

Tako nekako. Plošča ima naboj sitne muhe, nemara sršena, ki pika vse. Pikne v smer zborovskega kiča, ki se po narodu rad razleze kot plehek sentiment pocinkane ljubezni do domovine, posmeje se politikam, ki so strogi cenzorji svobode v imenu že kake zaukazane barve, v songu Slovenec si ošvrkne arhetip Slovenca, njegovo naravo, ki je razcepljena na dve polovici, kot ima hudiček dva rožička, ali pa kot poleno, razklano na dve polovici, ki prej ali slej zgorita v peči. Vse to je podano v res duhovitem slogu, brez sile, tako na prvo žogo, ki ne dopušča razmisleka. V songih in šansonih ni nič skritega, povedano je v brk človeku, ki zna poslušati. Domovina, kdo bo tebe sploh še ljubil, pomislimo, ko posrkamo vse verze. Hecno ljudstvo, tako rekoč pleme, po svoje kleno in stanovitno, po drugi strani pa polno plehnatih domislic, ki ne preskočijo gladine planinskega kala, govejega klana in poliča vina. V tem oziru je plošča žlahtni dodatek v seriji družbenokritičnih »popevk«, vsekakor visok dosežek tovrstne ustvarjalnosti. 

Je pa nekoliko tečna pomisel, da z glasbenega vidika ciljne publike ni mogoče določiti. Orkestracija je šablonska, četudi rada posega po preobratih. Tovrstno muziciranje je primerno za kabaretsko predstavo v živo, v teatru, manj pa za CD in vinilko, ki naj bi bila v vsakem slovenskem domu na vidnem mestu, pod razpelom, ali pa vsaj v dnevni sobi, kjer ljudstvo preživi največ svojega prostega časa. Skladbe so take, da imajo super kontekst, a ko ga enkrat povzameš, se reprodukcija ali ponovno poslušanje zmanjšata na minimum. Bolj je torej nekakšen dokument časa in stanja duha, kot glasbeni artefakt, ki bo trajal. Večina skladb se konceptualno veže na prepoznane oblike. Malo je popevke, občasno se muzika poigra in poistoveti z oziroma ponorčuje iz podalpskega sentimenta hojladri spevnosti pa se spet nasloni na standarde šansona, občasno pa želi atraktivno izstopati, na primer v Kuroski, kjer se zavrti v kabaretnem ritmu. Izvedbeno je vse špica, ni pripomb, muzičisti so super, ploščo je v svet pospremil imenitni Simfonični orkester RTV Slovenija, aranžersko delo je opravil Matija Krečič, besedila je podpisal Tomaž Hostnik, ki mu ne gre oporekati pronicljivosti, uglasbitev pa je delo obeh. Med gosti sta sodelovala citrarka Damjana Praprotnik in moška vokalna zasedba Garažni decet. Malo nas ob huronski hvali nazaj drži le minljivost zgodb, salamenska temporalnost, ki ne sega preko limesov umetnosti.