Hrupni podzemni monument

Novi album domače all star hrupne zasedbe Cadlag v spremnem besedilu sugerira binarnost, vedno večjo sovražnico današnjega mainstreamovskega progresivizma. Izraz cadlag je sicer matematični termin in razmerje med naslovnim plusom ter pripadajočim mu minusom je pospremljeno s filozofsko-matematično-poetično razlago v slogu tako imenovane »postmoderne« ali novejše »kontinentalne« misli. Besedilo govori o prazni absolutni formi dodajanja in odvzemanja, o dvosmernem gibanju, upravičenem v lastni praznosti, v katero je vpeto tudi življenje. Šumeča, brneča in zgoščena zvočna notrina dolgo vstopa v ves čas prisotno ambientalno žvrgolenje in dromljanje. Kljub precej očitni prisotnosti oblike in njenega polnila pa njuni vlogi vendarle nista tako enostavno opredeljivi. Temačno penetrirajoče jedro nazadnje vgnezdeno prav lahko deluje kot vlažno zavetje. Oba dela sta scefrana, od njiju letijo odpilki, njune strganine pa migotajo, iščejo stik in se zapletajo v plese. Dve stvari sta ves čas očitni, neizogibni: polnost in intenzivnost. Osuplja jasnost zvoka v vsesplošnem kaosu.

Če želim svojo poslušalsko izkušnjo spojiti z omenjenim opisom, moram narediti velik ovinek. Zame je Plus namreč v prvi vrsti terapevtsko poslušanje, kot je najbrž (nisem poskusil) terapevtska kakšna intenzivna polurna masaža: močno je, boli, a čutiš, kako se ti v ugodju raztapljajo mišice, kako iz njih puhtijo pritiski vsakdanje družbene realnosti, se v njih sprošča potencial za delovanje. V tem pa je že druga dispozicija, drug modus bivanja, nekaj, kar preko ušesa temeljito posega v eksistenco, za razliko od kanalizirajočega usmerjanja, ki ga ponujajo etablirani (pop)glasbeni kodi. Pa ne gre za to, da bi sopostavljali alternativo in mainstream, pop in underground, da bi se poslužili tako enostavnih delitev, ki same po sebi reproducirajo mit glasbene industrije in postsubkulturniškega življenja. Gre za to, da je to eden tistih glasbenih albumov, ki skozi uho, telo, dejansko postavijo poslušalca, vsaj mene, v neko novo perspektivo, s katere se da v primerni oddaljenosti pogledati na obstoječe medsebojno oplajajoče se dihotomije.

To mu uspeva z zvočno materializacijo binarnosti, tega vedno bolj osovraženega ontološkega vzorca. Najbolj arhaične binarnosti, praznina–polnost, para, ki se v človeške kulture skozi zgodovino vpisuje na različne načine: moški in ženska, belo in črno, sladko in slano ... 

Šumeča, brneča in zgoščena zvočna notrina dolgo vstopa v ves čas prisotno ambientalno žvrgolenje in dromljanje. Kljub precej očitni prisotnosti oblike in njenega polnila pa njuni vlogi vendarle nista tako enostavno opredeljivi. Temačno penetrirajoče jedro nazadnje vgnezdeno prav lahko deluje kot vlažno zavetje. Oba dela sta scefrana, od njiju letijo odpilki, njune strganine pa migotajo, iščejo stik in se zapletajo v plese. Dve stvari sta ves čas očitni, neizogibni: polnost in intenzivnost. Osuplja jasnost zvoka v vsesplošnem kaosu. Če bi hoteli to plato poslušati leže, bi morda težko zdržali, saj je frontalni napad na sluh, interpretativni miselni proces, ki se, kot smo rekli, zaje v mišice, vibrira v kosteh in preprosto ne dovoljuje mirovanja, zahteva gibalno sprostitev. Pa vendar to ni grobi, harsh noise, temveč eleganten in tudi ganljiv zvočni ognjemet, ki za dobre pol ure zasede vaš horizont.

Kljub prepoznavnemu vzorcu in osrednjemu binomu, paradoksno prevprašanem in obenem utrjevanem ravno v svojem hrupnem izzvočevanju, pa seveda tudi na ravni splošnega vtisa o strukturi seta težko govorimo o predvidljivosti, saj so intenzitete razporejene čez celotni posnetek. Še enkrat več se pri tem soočimo s paradoksom časovnosti, kadar sta sopostavljeni, zliti skupaj improvizacija in poslušanje v živo ter reprodukcija improvizacije za kasnejše, navadno zasebno poslušanje na drugi strani, saj improvizirana gradnja intenzitete kljub isti zvočni materiji gotovo poteka drugače v živo ali ob kasnejšem prisluhu. A ne modrujmo preveč glede tega, reči želim, da je relief precej razgiban, da nas zadeve presenečajo in prav v svoji nenadnosti vodijo k poslušalskim vrhuncem, da se srečujemo v ritmu, za katerega je značilna ravno neujemljivost naslednjega koraka. Zato se po svoje vzpostavlja tudi retroaktivno. Bolj kot glasbeni ritem je to kozmični ritem, valovanje, ples zvoka in nezvoka, kar nas v silovitem drvenju skozi krajino, v težki zasičenosti ušes lahko pripelje do nežnih občutij in roba nesementimentalnih solz. Takšnih, ki črpajo onkraj pomena, iz globin uma, telesa in kozmosa. Skratka, poslušanje nas lahko pripelje, ali pa je samo mene, v bližino sublimnih razstopitev, sicer dokaj redko razporejenih po naših življenjih, ki so tako in tako vedno bolj rutinirana in stanjšana skoraj do nezaznavnosti. Smo pač zadnji ljudje. Morda bi bil prav zato namesto nudenja šablonskih terapevtskih tehnik za današnje odtujene množice primernejši prisluh Plusa. Predstavljajmo si, kako se naenkrat razleze po ostankih disciplinskih institucij, po šolah, zaporih in pisarnah ter nas v stilu rickrollanja prestreže na internetu. Ah, utopije!

Vrnimo se nazaj k temu razmerju realnočasovnosti improvizacije in reproduktivne narave posnetka slednje ter s tem spremembe ne zgolj prostora, temveč tudi same prostorskosti. Izdaja se namreč sama umesti v ta problem, ko postreže s spremljevalnim videom na VHS. Slednjega si nismo ogledali, razen šest minut in sedeminštirideset sekund dolgega trailerja na YouTubu. Sredi ekrana nas pričaka plus, ki je pravzaprav merilo puške, podobno kakor ga vidimo v strelskih videoigrah. Kamera se trese in trzajoče kroži po vseh smereh v prostoru, kjer se izvaja koncert. Vse vidimo v silhuetah: verige hrastniške industrijske vašhave, kjer se je odvil, razmerje med odprtinami in površino, ki sta sploščena na isto ravnino, glasbenike, njihove inštrumente in strojno opremo. Zablurano, tresoče se, naključno, črno-belo, gledano z alienskim pogledom, ki mistificira dimenzionalnost prostora, da odpre druge moduse gledanja. In s tem poslušanja. Ki ga je mogoče obnavljati, skupaj z ogledom v nekem kreativnem recepcijskem procesu, v katerega nas plošček kot poslušalce vključi in s tem udejanji nivo lastnega zvoka, ki v svoji večsmernosti stalno ohranja čudno koherenco. Hrupni podzemni monument.