Stopi krotko v to dobrotno noč

Nokturno je album terenske zvočne umetnosti, ki sta ga pripravila dva izjemno izkušena umetnika. Martina Testen se je z Early Morning nedavno uvrstila med petnajst najboljših iz tega žanra v zadnjem desetletju po izboru priznane angleške platforme Cities and Memory, Simon Šerc pa je veteran slovenske alternativne scene, basist, založnik in ustvarjalec elektronske glasbe, ki je bil v zadnjih desetletjih del različnih prepoznavnih projektov in skupin, denimo PureH in Cadlag. Svoje rojstno ime uporablja prvenstveno na terenskih izdajah, kot je Nokturno.

Osem posnetkov predstavlja zvočno krajino slovenskega gozdovja in podeželja. Angleški naslovi so deskriptivni: od Sunseta in Twilighta do Dawna, torej od sončnega zahoda in mraka do zore. Zvočni material se je zbiral deset let in je izjemno bogat. Vsebuje glasove raznovrstnih bitij: lavca, kosa, postovke, gozdnega jereba, grivaja, vijeglavke, žolne, drevesne cipe, srake, vrane, rakarja, pava, različnih vrst žab, hribskega urha, podhujke, bramorja, hroščev, muhe, komarjev, velikega in malega skovika, lesne sove in tudi osla, divjih prašičev, jelenov, veverice, polhov, jazbecev, volkov in šakalov. Pa sploh nismo našteli vseh. Iz vseh teh glasov z najrazličnejšimi zveni in drugimi zvočnimi značilnostmi ter iz drugih zvokov narave, kot je na primer dež, je sestavljenih osem kompozicij, ki predstavijo etape noči v dolžini ene ure albuma. Zvoki so pomešani ne glede na letni čas, pomembna je le ura noči, v kateri se pojavljajo. In rezultat je fascinantna zbirka skladb, ki tvorijo različne ritmične vzorce in zajemajo različne zvočne razpone. Skladanje glasovom ne odvzame njihove, mirno lahko rečemo živalske subjektivnosti, temveč jo poudari in zaokroži v ekosistem, ki je obenem zamišljena celota in konkretna stvarnost. Ta subjektivnost je ganljiva. Živali, ki se posamično v ritmični teksturi oglašajo na robu semantike, nas vabijo v svoj globoki, neznansko skrivnostni, a obenem domači svet. Privlačna zastrtost je dvojna: najprej je to brezbesednost, a vseeno sporočilnost živalskega oglašanja in nato zvočnost gozda, ki budi domišljijo in bo pri marsikom sprožila vizualne mentalne podobe gozda in noči.

Skladanje glasovom ne odvzame njihove, mirno lahko rečemo živalske subjektivnosti, temveč jo poudari in zaokroži v ekosistem, ki je obenem zamišljena celota in konkretna stvarnost. Ta subjektivnost je ganljiva. Živali, ki se posamično v ritmični teksturi oglašajo na robu semantike – od visokih tonov najrazličnejših ptic do basovskega brenčanja insektov, od klicev prebujajočega se osla do predenja mačke in usodnostnih krikov gozdnih ptic sredi noči –, nas vabijo v svoj globoki, neznansko skrivnostni, a obenem domači svet. Privlačna zastrtost je dvojna: najprej je to brezbesednost, a vseeno sporočilnost živalskega oglašanja in nato zvočnost gozda, ki budi domišljijo in bo pri marsikom sprožila vizualne mentalne podobe gozda in noči. Noč skozi vso zgodovino človeštva vzbuja predstave o sublimnem. Pred moderno dobo je zapovedovala spanje in potapljanje v svet sanj, ki so namigovale na transcendenco. Ljudje so večinoma spali v dveh etapah, sredi noč so se zbudili v skrivnostno in temno pokrajino noči, jedli, občevali ali ob sveči brali (pogosto najbrž tudi ezoterična besedila), nato pa se znova prepustili spanju, ki je trajalo do zore. 

Moderna razsvetljava in vpeljava izmenskega dela v industriji sta noč razčarala, vendar samo v urbanem okolju in torej samo na videz. Onkraj urbanega vztrajajo nepregledna področja narave, narave, ki ob hitrem tempu izkoriščanja virov zaradi profitnega interesa človeku ne bo v nedogled omogočala dosedanjega načina življenja. Med poslušanjem Nokturna se nam takoj odpre njena vabljiva širina in pojavi se želja po stopitvi z njo, kot z davnim materinim naročjem. Narava izgubi vlogo žrtve, ki jo dobiva z aktivističnimi diskurzi in prekine se iluzija, da uničujemo naravo kot celoto namesto predvsem naše absurdno zastavljene kapitalistične civilizacije. Naravo, ki je ob vsej naši prividni racionalnosti in množični scientistični polizobraženosti neverjetno širša in globlja od naših vsakdanjih predstav o svetu in kozmosu. 

Glasovi, ki ne izrekajo besed, sočasno razkrivajo tančico naše ločitve od živali in ohranjajo njihovo Drugost. V tem protislovju in preko njega vodijo pristen dialog. Ta dialog se odraža tudi v razmerju med zajetim, posnetim materialom in njegovo kompozicijsko obdelavo, torej med neposrednostjo in glasbenim posredovanjem. Ta dialog je tako rekoč neskončen, njegova draž ne preneha in nikoli ne pridemo do končnega odgovora. Nekatere skladbe nudijo širok razpon zvoka, od visokega do nizko zvenečega, znotraj katerega razpirajo globoko džunglo. Drugi so namensko ožji, obenem pa približujejo in (po)ustvarjajo določno intenziteto mikrosveta insektov, ki jih drugače radi podcenjujemo. Tekstura dežja je od nekdaj ključno orodje ambientalnega zvočenja, v njej je mogočnost, vseobsegajoča, neoprijemljiva divjost. Posebno če pada po prav tako neoprijemljivi divjini gozdnih površin in njihovih tekstur, po listih, krošnjah, skozi veje. Ko se združi s samotnim oglašanjem prebujajočega se osla, se prestavimo na rob človeškega sveta, k izvorom moderne civilizacije na prehodu iz lovsko-nabiralniških nomadskih načinov bivanja, ko nam je bil gozd bolj domač, do naselbinskega poljedelsko-živinorejskega. Takšnih arhetipskih, globoko zakopanih meja se včasih dotika Nokturno, a nikoli ne ustvarja napetosti, vseskozi le občutek oceanskega raztapljanja naše zavesti v znova začarani celoti in v znova najdenem sorodstvu.

Ne gre zgolj za ambientalo, ki bi nas zvočno zavijala od zunaj, temveč za tapiserijo, ki nas skoraj vabi k dotikanju listov in pogrezanju v mahovje. Ki nas torej domišljijsko aktivira. Dylan Thomas je ustvaril enega najbolj slavnih verzov poezije: Ne stopi krotko v to dobrotno noč. Glede Nokturna velja ravno obratno: stopi krotko v to dobrotno noč. Prepusti se v odsotnosti strahu, saj tako zajeta narava vzbuja zgolj čarobno zaupanje in nobenih sumov.