Kompleksnost znotraj enostavnosti

Domači metalski izvajalec Valuk se lahko od lani pohvali s samozaloženo novostjo, glasbenim prvencem Kri gotove smrti. Klasičnemu black metalskemu izrazu kajpada pritiče temačnost brez zvočnega olepševanja, »vražje sporočilo« pa poleg mračnega glasbenega izraza posredujejo tudi domača besedila, ki vsesplošno idrijsko morbidnost še podkrepijo. Če si rojaški žanrski ustreznik Srd zasluži pohvalo za rabo slovenskega jezika, je Valuk zdaj potrditev njegove uporabnosti. Je dodana vrednost, dodatek unikatnosti ter v končni fazi izraz pristne umetniškosti izvajalca. Sicer album prinaša osem pesmi v skupni dolžini slabih štirideset minut, lepo zaokroženih z začetnim in končnim kitarskim prijemom v žalostnem načinu ter z uvodno atmosfero prihajajoče nevihte in dela v rudniku na koncu. 

Prvenec Kri gotove smrti na domačo hrupno glasbeno sceno prinaša svežino, čeprav gre za včasih že pretirano enoumje. Z druge strani pa je ravno ta strogo žanrska drža lahko uvod v nadaljnje, klasično glasbeno udejstvovanje, brez pretiranega žanrskega mešanja, ki je več kot očitno voden ... Vsekakor je poleg glasbenega dela vredna izpostavitve predvsem lirična tematika, ki daje misliti.

Samozaložba narekuje tudi ostala dela, kot so oblikovanje zvoka, ovitka, glasbena in fizična produkcija albuma. Tako je ovitek s kruto srednjeveško tematiko delo glavnega kitarista Uroša Sedeja, vokalist in ritem kitarist Blaž Čuk je ob pomoči Gregorja Koželja sestavil besedila ter poskrbel še za mešanje in masteriziranje zvoka. In ta je tak, kot mora biti: umazan, surov, neolepšan, z brzečimi visokimi kitarami in s podloženim kitarskim ritmom skozi celotni album ter z obvezno uporabo dvojne pedalke na bas bobnu, s katero se med drugim suvereno igra Boštjan Vidmar in kateri brezkompromisno sledi basist Blaž Tratnik. Glas Čuka bi bil lahko učbeniški primer pripadajočega žanra, če bi tu in tam popazil na ritmiko artikulacije. Sámo visoko kričanje in nič več, a vendarle tudi nič manj, saj enovitost vreščečega glasu postavi dokončno piko na i albumu.

Za idrijske fante se zdi, da točno vedo, kaj hočejo, in to tudi naredijo: suvereno, hrupno glasbeno delo, če seveda govorimo o prvencu. A ostri žanrski okviri dostikrat pomenijo enoličnost, občutek že slišanega, pa čeprav tu ne kaže odkrivati tople vode. Uvodna pesem Korpus smrti je tako prvi dokaz o istovetnosti izvajalca znotraj teh okvirov, niti lirično ne zaostaja za žanrom, celo narobe, zaostruje ga, osvetljuje: »Krvav kamen / razbita lobanja / počeno jeklo / naj kresovi gorijo.« Enostavno, brez ovinkarjenja, v čelo! Z druge strani je prisotna zanimiva poetičnost proti koncu petminutne pesmi: »Reka grob sovragov gosti / čas načel je železo kosti / zidove utrdbe plevel krasi / spomin na padle bledi«. In ko v nadaljevanju Reke gori potencialni poslušalec brž hiti odpret knjižico z besedili, tam opazi, da se poleg ilustrativnega gradiva vse zgodi in dogaja v preteklosti (z ozirom na sedanjost in prihodnost). Zgodovina je tema, ki zanima Valuka, najsibo ta lokalna, domača, ko in kjer so »naši predniki prelivali kri« že v rimskih časih, ali pa globalna, vsesplošna, ko se je še Sonce vrtelo okoli Zemlje (1427): »Petje kletev povsod znamenja / napetost v zraku / glasovi v mraku / huda grešnica s hudičem občuje / točo lakoto bolezni praznuje // kmetom ta nesmisel predava / zanikajte boga / in večna vam bo slava / mrki in zmedeni obrazi / tega oblast ne odobrava.« Tako lahko vlečemo vzporednico s poganskimi oz. predkrščanskimi časi. Valuk to občutno pripadnost dokazuje (samo)naslovno in transparentno na ploščku, kjer najdemo slovanski znak za sonce, kolovrat, narejen iz kosti, vsak del krožnega elementa pa spominja na Matildino koso. 

V smislu dinamike, ritma in tempa se stalno izmenjujeta hitrejši ter počasnejši izraz. Zopet je tovrstna dinamika lahko uvod v dolgočasje ali pa pač ne, odvisno od vsakokratnega poslušalca. Ker gre za ljubiteljsko glasbo, ki naj ne bi pronicala v struge glavnega toka, je to lahko tudi povsem pristna alternativna glasba. In zato se spodobi, da postreže tudi z odmikom od generičnih naslovov pesmi: Feldbahn – verjetno z glavno lokalno panogo povezana tovorna »železnica« rude, premoga; Yersinia kot bakterijska povzročiteljica kuge; in biblijski prevod, Vulgata. Glasbena klasičnost po parametrih žanra je v Valukovem primeru dobro prebavljiva. Skorajda logično je tudi končno lirično vračanje k lokalnemu: »V globini solze postanejo blato / kjer prah reže v pljučih / v sencah vozičkov rude / kopljemo grob v srcu grude.« (XV. Obzorje) 

Prvenec Kri gotove smrti na domačo hrupno glasbeno sceno prinaša svežino, čeprav gre za včasih že pretirano enoumje. Z druge strani pa je ravno ta strogo žanrska drža lahko uvod v nadaljnje, klasično glasbeno udejstvovanje, brez pretiranega žanrskega mešanja, ki je več kot očitno voden ... Vsekakor je poleg glasbenega dela vredna izpostavitve predvsem lirična tematika, ki daje misliti. Gre torej za kompleksnost znotraj enostavnosti.