Vse večji karakter

Domača glasbena scena je v zadnjih letih naplavila kar nekaj zasedb, ki so si z vztrajnim in kontinuiranim delom prislužile prepoznavnost, ustvarile okoli sebe pravo malo famo in navdušile večje število ljubiteljev glasbe. Brez najmanjšega dvoma lahko mednje prištejemo hrupno rockovsko zasedbo Nikki Louder, natančneje trio dveh bratov in prijatelja, kot se radi poimenujejo. Trio, ki je prvi nosilec zvoka izdal pred skoraj natanko petimi leti in je sedaj, pet let kasneje, izdal že svojo peto izdajo in hkrati tretjo dolgometražno ploščo.

Eden pomembnejših podatkov pri tem je, da si je večjo prepoznavnost ustvaril tudi s pomočjo Klubskega maratona Radia Študent, na katerem se je znašel med šesterico leta 2008. Bolje rečeno: trio je zelo dobro izkoristil priložnost, ki jo ponuja ta najglasnejša klubska karavana na tej strani Alp, ki bo letos izvedena v že trinajsti izdaji. Nikki Louder je torej še en dokaz, da ta turneja vendarle ima svoj namen in da se zasedbe z vsaj malce več vložka lahko prerinejo skozi ozko grlo prepoznavnosti, kjer se rado zagozdi veliko domačih izvajalcev. Praktično lahko iz vsake edicije Klubskega maratona Radia Študent potegnemo enega izvajalca, ki ustvarja in izdaja plošče še danes, in to je za slovenske razmere vsekakor zelo pozitivna slika.

Da bend v petih letih obstoja izda pet nosilcev zvoka, je pa malodane nepredstavljivo, sploh če se osredotočimo na polje kitarskih muzik. Vendar je v primeru Nikki Louder vseeno treba upoštevati bistveno komponento: trio se tudi s tretjo ploščo ni bistveno oddaljil od svoje prepoznavne estetike, ki jo je prikazal že na EP plošči Silent Bird, od takrat pa pili svoj izraz ter pretirano ne tipa po bistveno drugačnih prijemih. Predstavlja muziko nabrušenega in žmohtnega kitarskega zvoka v kombinaciji z divjo ritem sekcijo, ki pa vseeno ve, kaj je dinamika oziroma kako jo izkoristiti. In verjetno je plutje po utečeni formi vsekakor lažja popotnica za malce bolj kontinuirano izdajanje nosilcev zvoka.

Ne glede na povedano pa glasba, ki nam jo ponuja Nikki Louder, ni površinske narave. Četudi ostaja na utečeni premici. Kot prvo lahko zatrdimo, da je plošča Golden Men najboljše delo tria doslej, in to v več pogledih, pa naj se osredotočimo na aranžmaje, izvedbo ali na samo produkcijo. Da ne omenjamo njihove medsebojne povezanosti oziroma kemije, ki jo lahko opazimo, ko so fantje na odru.

Trio se je tokrat podal na malce bolj repetitivni pohod v želji, da osvoji vrh ali vrhunec komada zgolj z eno finto, in priznati je treba, da mu to uspeva brez večjih naporov. Tako rekoč tour de force domačega hrupnega rocka, ki ga v določenih momentih gre enačiti celo z black metalom oziroma z njegovo formo srditosti. To se je zelo dobro pokazalo na nedavnem promocijskem nastopu zasedbe, ki so ga fantje strnili v eno celovito skladbo. Seveda so igrali posamezne skladbe, vendar so jih odigrali medsebojno povezane, v eni sapi ter hkrati zgradili odmev, ki je neverjetno podoben omenjeni obliki ekstremne metal glasbe. Od nje se razlikuje naš trio po tem, da je boben veliko bolj razgiban, ki pač ne igra blast beatov, ampak break beat. Nikki Louder pa zna postreči tudi z nasprotnim polom, torej s subtilnejšo tematiko, vendar pri tem zavrača vsakršno odvečno patetiko. Če je bil njegov prejšnji album, Our World Died Yesterdays, malce temačnejši, nad novimi skladbami bdi svetlejša luč, četudi je vokal ovit v histerično otožnost. Ko smo že pri vokalu: zanj bi lahko rekli, da je kljub prepoznavnosti vendarle preveč monoton. Ni zaznati večjega napredka. Je zgolj krik z jajci, vendar ne bi bilo nič narobe, če bi se vanj vložilo za kanček več dinamike. So pa toliko bolj razgibani teksti, ki so v svojem bistvu preprosti, a se skozi zabavno metaforiko in besedno igro dotikajo vsakdanjih tem in zabavnih, domnevno resničnih prigod.

Po »zgolj« dvaintridesetih minutah se konča zgodba Golden Men, plošče, ki vsebuje devet skladb s povprečno dolžino treh minut. Eden tistih pomembnih dejavnikov, ki daje določeni plošči dodaten karakter, je tudi njena dolžina. Tega se najverjetneje zaveda premalo domačih izvajalcev. Nikki Louder je svetla izjema.