S prvim korakom odločno naprej

Če je bilo zadnji dve ali tri leta v navadi, da so albumi domačih izvajalcev izhajali bolj ob koncu leta, pa je letošnje leto vsaj v začetku precej drugačno. Do prvega kvartala, ki se končuje ta čas, je izšlo že kar nekaj glasbenih izdaj in večini med njimi je vredno nameniti kar nekaj pozornosti. Pri vsem tem je zanimivo, da prevladujejo predvsem izdaje, ki v svojem izrazu ne držijo kitarske zvočne slike. Priznati je treba, da je Slovenija vseeno dežela, kjer so kitarske muzike veliko bolj prisotne kot elektronske. Vendar se zdi, da smo vedno bolj inovativni v elektronskih izletih kot pa v kitarskih, pri katerih se poraja občutek, da včasih še vedno zaostajamo za ostalim svetom. Seveda je tu treba izvzeti nekaj redkih svetlih izjem. A se kljub vsemu sprašujemo: so se morda vsi zanimivejši kitarski zvoki pri nas že odigrali? Upam, da ni tako, vendar pa so te vrstice namenjene predvsem predstavitvi še enega iz niza prvencev, ki so izšli letošnjo zimo. Če se omejim zgolj na izvajalce z elektronskim predznakom, imamo tu zanimiv pojav. V malodane enem mesecu so izšli trije prvenci treh zasedb s po tremi člani. Najprej smo dobili Ewok, nato Litošt in sedaj še zasedbo Trus!. V vseh primerih gre za sestave, ki jih tvorijo bolj ali manj prepoznavni obrazi z domačih glasbenih poljan. Vse tri sestave druži predvsem to, da je njihovo glasbo z dvema ali tremi izrazi že kar težko opisati. Pa ne gre toliko za kompleksno izraznost kot bolj za to, da vsak od njih na svoj način koplje in raziskuje po širših glasbenih zapuščinah. Prvi dve zasedbi smo tu že predstavili, zato je sedaj na vrsti album First Step trojke Trus!.

Kdor je lani vsaj z enim ušesom spremljal dvanajsto karavano Klubskega maratona Radia Študent, mu je v spominu zagotovo ostalo ime Trus!, sestav, ki ta čas morda še niti ni nazdravil prvi obletnici delovanja, a se že ponaša z izdanim prvencem. V manj kot letu dni sestaviti skladbe, posneti ploščo in jo izdati na domači grudi res ni pogost pojav. V večini primerov zasedbe potujejo izdaji plošče naproti več let. Pri triu Trus! gre torej za drugačno pot. Do izdaje plošče na domačih odrih trojka niti ni pretirano veliko nastopala, tako da lahko rečemo, da gre resnično za svež bend. Sestavljajo ga dekle in dva fanta. Vokalistko in bas kitaristko Jeleno Rusjan je moč ujeti v zasedbi in gledališkemu projektu Škrip Orkestra, saksofonista, klaviaturista in vokalista Boštjana Simona poznamo iz zasedb Vanilla Riot in Litošt, medtem ko je bobnar Marko Lasi prisoten v Kombu Zlatka Kaučiča in pri novi zasedbi The Puzzled. Torej imajo člani izkušnje s širokim naborom glasbe, kar se jasno odraža tudi na plošči First Step oziroma v osmih skladbah, ki so jih nanjo uvrstili. Sprehodi v samih skladbah se dogajajo med psihedelijo sedemdesetih, diskom in punkom osemdesetih ter alternativo devetdesetih. Vse skupaj je kompozicijsko lično vpeto v moderno zvočno sliko, ki je polna organskega pridiha.

Plošča je namerno ali ne zastavljena tako, da prva polovica oziroma nekako prve štiri skladbe poslušalca potegnejo v pozibavanje, miganje in nasploh v divjanje (Come Down, Blue, ...) nato pa mu druga polovica nameni počitek (skladbi Askew, Effect of the First Step) oziroma sproščanje ob milozvočju. Lenarjenje poteka v obliki subtilnih zvokov, kjer si trojka da duška s psihedeličnimi vložki, vendar ne gre do konca v to smer in tako tudi ne zaide v pretirano zateženost. Tudi v tem delu je prisoten vedri duh in uporniški glas, ki ga je sicer več v začetnih skladbah. V skladbah Come On, Blue je prisotna večja mera punk estetike in prej omenjenega zvoka alternative devetdesetih, namreč v smislu odvajanja energije in forme basovskih linij ter ritem sekcije, čeravno je elegantno zapakirano v organsko zvočno sliko s plesno ritmiko.

Čeprav poslušalcu v dobre pol ure ponudi manjši zvočni eksperiment po širših poljanah, gre pri delu trojke izpostaviti pristop, ki se ne zdi pretirano pretenciozen ali premišljen. Sodeč po zgradbah kompozicij, se zdi, da pri ustvarjanju ni na veliko komplicirala in namenjala ogromne količine časa piljenju posameznih delov, prehodov ali refrenov. Verjetno sta prava kemija in ustvarjalni naboj pripomogla k temu, da je trojka posnela precej sproščen material, s katerim ne poskuša na silo slediti aktualnim glasbenim smernicam ali se nasploh pretvarjati, da je nekaj, kar ni. Plošča zveni iskreno in ima zelo prepričljiv utrip od začetka do konca. Tudi takrat, ko vokalni izraz malce opeša (skladba Song From Jupiter) oziroma ni izpeljan tako popolno, kot bi lahko bil. V tem vidim še neizkoriščen prostor, ki bi lahko prišel prav v nadaljnjem razvoju tria Trus!. 

@http://www.youtube.com/watch?v=712d6k7qpBE@