15.02.2012

Zvočni napad z občutkom

Nikki Louder je lahko obenem kompleksen in enostaven. Kaotičen in urejen. Razbijaški in senzibilen. Tečen in umirjen. Predvsem pa vselej zelo dinamičen.

Goran Kompoš

Our World Died Yesterday

Nikki Louder

Our World Died Yesterday

ZARŠ, Cheap Tunes, Moonlee Records
2011

»Nikki Louder,« skoraj enotno pritrjujejo poznavalci sodobnih glasbenih smernic, ko beseda teče o tem, kateri bendi ta hip najprepričljiveje zastopajo domače rockovske sile. Morda v oči nekoliko bode dejstvo, da kamniški trojec šteje šele slabih pet let, toda v tem (kratkem) času si je poleg simpatij glasbenih strokovnjakov priigral tudi veliko naklonjenost publike. Mirno lahko zapišemo, da povsem upravičeno, saj je domačo klubsko ponudbo prevetril s svežo, zanimivo muziko, ki smo jo na domačih odrih še pred nekaj leti močno pogrešali.

Klasični rockovski trojec (boben, bas, kitara in vokal) je nase prvič opozoril leta 2008, ko je luč dneva ugledala mala plošča Silent Bird, jeseni istega leta pa je bil izbran v karavano Klubskega maratona Radia Študent. Že takrat je bilo jasno, da smo z Nikki Louder dobili nov izvrsten koncertni bend. Svojo izjemno odrsko energijo je uspešno obelodanil tudi na leta 2009 objavljenem odmevnem dolgometražnem prvencu Alain, I'm Sorry. Da potencial izraza tega benda z vso močjo zažari v koncertnem kontekstu, smo v teh letih lahko dodobra spoznali na številnih nastopih, ki so ga povzdignili med najbolj dejavne domače zasedbe. Slišali smo ga lahko na Tresku, na Trnfestu in številnih drugih domačih festivalih, svoj markanten, pogosto raziskujoč koncertni pristop pa je seveda še naprej pilil v manjših klubih. Še več, lastna angažiranost in dober glas iz domačih logov sta trojec popeljala na koncertna prizorišča v nekdanji skupni državi pa tudi na nekatere odre v (zahodno) Evropo. Lep dokaz torej, da z močno voljo, trdim delom in zanimivim glasbenim ustvarjanjem vrata v svet domačim bendom vendarle niso zaprta.

Morda je Nikki Louder tu resda v manjši prednosti zaradi aktualnosti svojega hrupnega rockovskega izraza. Ta je v zadnjem desetletju namreč močno zaznamoval klubsko dogajanje; toda po drugi strani to obenem pomeni večjo konkurenco. Da skozi prizmo popularnosti pobudo še vedno držijo predvsem ameriški in britanski bendi, vselej znova spoznavamo tudi na domačih prizoriščih. A tam postane očitno, da Nikki Louder pravzaprav v ničemer ne zaostaja za bolj izpostavljenimi (zahodnjaškimi) somišljeniki. Sodelovanje z založbami Radia Študent, Cheap Tunes in (po novem) Moonlee Records trojcu ponuja praktično najboljše izhodišče v domačem prostoru, vendar bi bilo zanimivo videti, ali bi ga morebitna naveza s katerim od vidnejših zahodnih založnikov potisnila še za stopničko višje.

Najbolj preprosto bi lahko trojec umestili v kontekst alter rockovskih zasedb, ki sledijo hrupnim naukom zvezdnikov Sonic Youth. Kot iztočnico za ožjo opredelitev hrupnega izraza pa si lahko izposodimo kar izjavo frontmena tega newyorškega benda, Thurstona Moora; njegovi izjavi, da je »hrup zavzel mesto punk rocka« ter da »ljudje, ki igrajo hrup, nimajo nobenih teženj po tem, da bi bili del mainstream kulture«, lahko le pritrdimo. Zdi se namreč, da se je rock predvsem po zaslugi mlajših ustvarjalcev v zadnjem desetletju močno pomehkužil. Izgubil je punkovsko ostrino, jezo in bolečino pa je zamenjal cmerav patos.

@http://www.youtube.com/watch?v=dEsuB8XL7vE@

Po novem so skladbe kompleksnejše, mnogo več je raziskovanja ritma, repeticije, melodike atmosfere in intenzivnosti.

Med tiste vse redkejše mlade bende, ki še znajo stresti, spada torej tudi Nikki Louder. V visokooktanskem, energičnem, surovem izrazu si spretno postavlja teren za hrupno dekonstrukcijo in zvočno kaotičnost, izpod površja pa (prikrito) dviguje melodičnost, kot jo pomnimo iz zlatega obdobja punk rocka. V primerjavi s predhodnikom je, kar zadeva zvok, novi album še bolj surov, dekonstrukcija intenzivnejša, zato se pojavi vtis, da so bile stare skladbe bolj dodelane. Toda ta vtis je površen. Po novem so skladbe kompleksnejše, mnogo več je raziskovanja ritma, repeticije, melodike atmosfere in intenzivnosti. Tisto, kar zasedbo nekoliko loči od številnih sorodnih hrupnih destruktivnežev, je morda predvsem njena spretnost pri spajanju različnih prvin. Nikki Louder je lahko obenem kompleksen in enostaven. Kaotičen in urejen. Razbijaški in senzibilen. Tečen in umirjen. Predvsem pa vselej zelo dinamičen.

S ploščo Our World Died Yesterday so fantje naredili očiten korak naprej, obenem pa so uspešno ohranili vse dobre lastnosti iz preteklosti. Gre, skratka, za precej logično, kontinuirano grajenje lastnega izraza, ki je lepa popotnica za nove podvige kamniškega trojca.