Karavana gre naprej

Če bi bili slovenceljsko zagamani, bi oceno novega, četrtega albuma ljubljanske zasedbe Carnaval zapapricirali  s privoščljivim tvezenjem, kaj vse je bend izgubil z odhodom kitarista Jana Kozlevčarja – Kozla. Takšno aferaštvo bi bilo oziroma je več kot neproduktivno, nespametno in nespodobno, sploh danes, ko sta volk sit in koza cela: Kozu nadaljuje svoj kitarski razvrat z Jeguljo, Carnaval pa ni mogel dobiti boljše zamenjave zanj v vsestranskem kitaristu Vitji Balžalorskem. Preostali trije člani zasedbe, kitarist in pevec Ažo, bobnar Mato in basist Sacco, očitno dobro vedo, kaj hočejo, a za dosego tega potrebujejo botra, motivatorja, liderja ... ali pač? Zdi se, da Vičo ni prišel v bend samo zapolnit praznega mesta kitarista, temveč je k projektu pristopil kot somišljenik in se zlil s kolektivom, ujel njegovo vibro in vseskozi pristal na zvestobo stonerijadi. Ob vseh kitarskih aktivnostih v impro in avantjazzovskih miljejih je v Carnavalu našel poligon za svoj nemirni rockovski pol. Še več, z miksom nove plošče je tvorno segel še v polje zvočne estetike Carnavala, ne da bi jo redefiniral, dodal pa ji je svojega duha in z bendom družno segel v širjave odprte poti. 

Spomladi je prenovljeni Carnaval z EP ploščo Big Fish napovedal četrti album. Nič ne dé, da se je finalizacija novega dolgometražca zavlekla. Dobili smo zrelo ploščo benda, ki raste in se razvija ter z Miss Universe pošteno orje nove brazde. Še naprej boža uho uživaško igranje čvrsto razdelanih rockovskih kompozicij, ki se kdaj pa kdaj tako razvnamejo, da se nekateri komadi brez potrebe razvlečejo in s tem izgubijo na udarnosti. V pošteno odebeljenih komadih celo slišimo komad v komadu, kar podpihuje psihedelični zanos. Upoštevajoč ikonografijo stoner rocka, ki ji je bend zvest že ves čas, fantom kitarske egotripe brez težav spregledamo. So pač njihov kredo. Tako v solažah kot v strumnem skupinskem kasu okušamo njihovo uživaštvo, samorealizacijo in konec koncev samopotrditev. Prefinjeno urejena bazična in nabrita težkokategorna rockačina poudarja raziskovalni naboj celotnega benda, ki leti na krilih težaških rifov, progresivnega zapletanja in psihedeličnih izletov. Njegova notranja homogenost se razliva skozi složno gradnjo eklektičnih komadov, ki vlečejo na plano različne dovtipe in odmeve nakovala težkega rocka. Med seboj se prelivajo profesorski podtoni benda Kyuss, seksapilnost Queens of the Stone Age, mračni patos Black Sabbatha, dovtipi Jacka Whita, odklopi Jeffa Becka, vihravost Led Zeppelinov, senzibilnost King's X, južnjaška rockačina, pinkfloydovska zasanjanost in metalska brutalnost. Carnaval spoštljivo spreobrača preverjene module in jih med seboj cepi, ko pa mu uspe odlepiti se od njih, seže čez cono somraka. Občasna presenečenja in intrigantni odkloni dolivajo dodatno (za)upanje v bend, ki si razpira nova obzorja. S ploščo Miss Universe je skupina naredila korak ali dva stran od garažne robustnosti, kar ne pomeni, da se ji je odrekla. Ta ves čas tli nekje blizu in ostaja sestavni del večplastne govorice, ki je na trenutke že preveč sofisticirano fluidna. Nova v tej glasbi je igriva folk psihedelija, ki pošteno razvedri in tudi razbremeni težaški rock. Najdejo se trenutki, ko težkim rockovskim rifom kontrirajo noiserockovske eskapade in drugo distorzirano cvrčanje, gostovanje saksofonista Jure Boršiča iz skupine Koromač pa še dodatno začini že tako okusno osnovo. 

Carnaval s ploščo Miss Universe ostaja trdno v sedlu svoje vizije in brez krčev nadaljuje ustvarjalno pot, na kateri ga vodi univerzalnost rockovske govorice. Ne le da ga lahko postavimo ob bok njegovim žanrskim kolegom po svetu, ampak ga moramo navesti tudi kot še eno domačo skupino, ki je z delom in glasbo že zdavnaj presegla travmatično jamranje o krizi (domačega) rocka. Pravzaprav se posmehuje vsem tistim, ki so hudo zaskrbljeni za prihodnost tako rocka kot domače glasbe – očitno so gluhi za sedanjost. Psi bodo pač še dolgo lajali, Carnaval pa gre raje naprej.