Brenčeča praznina

Jaka Berger – Brgs, vsestranski glasbenik, zvočni umetnik in vodja male neodvisne založbe Zvočni prepihi, je že večkrat zvočil poezijo slovenskih pesnikov in pesnic, predvsem tistih, ki se gibljejo v krogu skupine IGNOR. V preteklosti je bil, denimo, soavtor antologije zvočne poezije, v zadnjem obdobju pa se loteva tudi zvočenja novoizdanih pesniških knjig. Tako je bilo nedavno z zbirkama Izbruhijada in Megalomast Pina Pograjca in tako je tudi tokrat z zbirko Mrčes Dejana Kobana. Kobanova barva glasu in način recitacije izražata nekakšno dobrodušno izpraznjenost, nakazujeta torej obstoj pesniškega subjekta kot osebe, ki pa je zaradi izjemno bogate Brgsove tolkalne teksture razlomljena in še dodatno razpršena z vokalnimi efekti. Tako se nam mestoma skoraj zazdi, da gre za govor, generiran s tako imenovano umetno inteligenco. Čar pa je ravno v tem, da vemo, da ne gre zanjo. Učinek se namreč porodi ravno iz mojstrskega oponašanja strojnih zvokov, znotraj katerega razliko poudarja Brgsovo enako mojstrsko improviziranje.

Kobanovo najnovejšo pesniško zbirko Mrčes je težko zagrabiti, pa ne zato, ker bi bila kakorkoli medla. Nasprotno, ima močan značaj. V nekaterih pogledih se razlikuje od Kobanove prejšnje poezije, ki sem jo sam bral, ali poezije, ki jo slišimo v pesmih skupine Nevemnevem. Če te zaznamuje izrecno nastrojena drža in so akcijsko naravnane, polne jeze, pa so pesmi Mrčesa na neki način cinične. Ne cinične na jezen način, ampak skoraj brezinteresen; cinične so, ker so vsaj na videz brezbrižne. So pesmi praznine. Koban se v njih bliža določenemu ludizmu Tomaža Šalamuna, a v primerjavi z njim so njegove, kljub temu da na prvi pogled ne delujejo tako, še bolj brezinteresne. Ne opirajo se na kako izrecno rušenje kulturnih ali moralnih kodov, temveč se zdi, da drsijo skozi svet in ga seizmografsko beležijo. Kot bi bil Koban-pesnik izpraznjen in bi se odprl za polnjenje jezika s podobami iz vzporedne, fizikalno nemogoče in jezikovno absurdne resničnosti, ki je obenem banalni odsev naše lastne nasilne, krvoželjne banalnosti. Brez pretirane sodbe, le z nirvaničnim nasmeškom. Vendar to ne pomeni larpurlartizma. Album Mrčes je globoko zakoreninjen v družbi in ji pusti, da njena gniloba pride na plano skozi delo govorice. Komentar ni potreben: stanje je tako bedno, da se bo izrazilo samo, če mu pustiš, da se izlije v jezik z izpraznjenim pesniškim subjektom. Družba se sramoti sama. Zato je v Mrčesu tudi veliko komičnega.

Vse skupaj se bere »nečloveško«. Vendar so med branjem pesmi predme stopale v svoji pisani atmosferičnosti, ki se razlikuje od nečloveškega glasu, s katerim se srečamo na uglasbitvi, spregani z mojstrskim pristopom glasbenika in producenta Brgsa. Ta pozitivno praznino Kobanovih pesmi instrumentalno upodobi samo z bobni. Koban bere brezosebno in ritmizirano, medtem ko je njegov glas pogosto podvajan, multipliciran skozi odmeve. Hlad se torej ne izraža na nadorganski, ezoterični način, ampak skozi mehanično atmosfero. Vendar je ta mehaničnost izhodišče kreativnega zvočenja. Kobanova barva glasu in način recitacije izražata nekakšno dobrodušno izpraznjenost, nakazujeta torej obstoj pesniškega subjekta kot osebe, ki pa je zaradi izjemno bogate Brgsove tolkalne teksture razlomljena in še dodatno razpršena z vokalnimi efekti. Tako se nam mestoma skoraj zazdi, da gre za govor, generiran s tako imenovano umetno inteligenco. Čar pa je ravno v tem, da vemo, da ne gre zanjo. Učinek se namreč porodi ravno iz mojstrskega oponašanja strojnih zvokov, znotraj katerega razliko poudarja Brgsovo enako mojstrsko improviziranje. A če ne gre za duhovno nadorganskost, tudi ne moremo reči, da je ta strojnost neorganska. 

Čeprav v opisu albuma na Bandcampu najdemo poigravanje s pomenskim delom naslova Mrčes, namreč aluzijo na pike, pri Kobanovih tokratnih pesmih in na samem albumu ne slišimo kaj dosti tistega, kar metaforično povezujemo s tem izrazom: provokacije, katere bistvena poteza je osredotočenost, zgoščenost v eni točki ali trenutku. Mrčesa torej ne moremo poslušati ali brati kot serije pikov, ampak le kot atmosferično, jezikovno-zvočno celoto. In tako je tudi predstavljena na albumu, ki združuje en sedemnajstminutni posnetek z bobnanjem in Kobanovim branjem in enako dolg instrumental.

Pa vendarle je album utemeljen tudi na oponašanju zvoka mrčesa. Zvok, ki nas spominja na mehaničnost, se torej veže tudi na nekaj organskega, namreč na zvok žuželk. Brgsovo bobnanje se ponekod tako zgosti in nadrobi ter hkrati zvensko stanjša, da spominja na mrgoleče kriljenje mrčesa na gladki površini. Sočasno se z dodajanjem odmevov Kobanova poezija podvaja v žuželčjem zvenenju. Instrumentalni in glasovni del se medsebojno oplajata v svoji mimetičnosti, ki je docela zvočne narave, in v tem oplajanju se znova poudari čar razlike med zvenskimi zmožnostmi tolkal in glasu, da oponašata mrčes. Oboje daje končni zvočni podobi različne dimenzije zvena in v svoji protislovni enotnosti bogati izkušnjo poslušanja.

Izraz mrčes, podobno kot drhal ali golazen, degradira. Kadar takšen izraz, recimo golazen, uporabimo za ljudi, jim s tem odvzamemo njihovo individualnost in jih poistovetimo s kolektivom. To razosebljenje povzroča občutek ponižanja in je namenjeno ponižanju. Mrčes kot zvok je subverziven, saj se upira naši meščanski vajenosti na harmonijo s točno določenimi možnostmi individualnega izraza, torej na našo vajeno razmerje med kolektivnim in individualnim, značilno za meščansko civilizacijo. Pri »mrčesu« je posamično in celotno ves čas prisotno sočasno, med njima ni mogoče vzpostaviti konkretnega hierarhičnega razmerja. In tako sozvenenje različnih inštrumentov v kontekstu freejazza oziroma svobodne improvizacije zveni mrčesno in se zdi večini poslušalcev neglasbeno, zunanje, grdo, neposlušljivo. Zato tovrstne zvočne prakse niso zgolj glasba, so tudi oblika aktivizma.

In tu se skriva presenečenje, ki sem ga sam doživel ob poslušanju plošče po tem, ko sem prebral knjigo. Zvočno podobo namreč določa naslov knjige oziroma albuma, ki pa s pesmimi nima nujno kaj dosti skupnega. Album zveni kot mrčes, ker je naslov knjige Mrčes. In to v resnici, kot sem nakazal, sploh ne izpodbija bistvene značilnosti te poezije, namreč njene razsrediščenosti, seganja onkraj subjekta in onkraj interesa ter prediranja v čisto prisotnost.