Kaj (se) vidi, ko (se) oči zapre

ClaudiZu ni ravno novo ime, a deluje novo. In zdi se, da bo najbrž dolgo neodkrito ime, ostalo nekje v vzporednem svetu, kjer se še piše in poje liriko. Belokranjska kantavtorica Klaudija Jaketič je sodelovala na treh zdaj že usahlih, ampak nič manj dragocenih kompilacijah Kočevje špila. To je bilo nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi in se je dogajalo, pa ne le v tistih koncih. Če je kdo v dvomu, ali mlajši avtorji še delajo izpovedno glasbo, ki nekaj pove, ne samo govoriči, glasbo, ki si dovoli mir in čustva, glasbo s poetičnimi besedili, potem je odgovor: Z menoj. Album, ki je sicer z glasbo zamudil par desetletij in s poezijo par stoletij. Prepozno? Ne, samo brezčasno, kot da bi ClaudiZu izdala album, da bi nas spomnila, kako je glasba lahko v redu, ne da bi bil ta v redu le mašilo. 

ClaudiZu je na treh kompilacijah s tremi skladbami pokazala, kako lahko izvajalec iz leta v leto raste. Vse tri skladbe – Tebe, ki te ni (2020), Le Misel (2021) in Tako malo (2022) – so tudi na prvencu Z menoj, ki je opisan kot album o medsebojnih odnosih. Kar seveda je, ampak je še več, je miren, svetel, akustičen, kantavtorski, preprost album. Speven, varen, osvobojen. Če je kdo v dvomu, ali mlajši avtorji še delajo izpovedno glasbo, ki nekaj pove, ne samo govoriči, glasbo, ki si dovoli mir in čustva, glasbo s poetičnimi besedili, potem je odgovor: Z menoj. Album, ki je sicer z glasbo zamudil par desetletij in s poezijo par stoletij. Prepozno? Ne, samo brezčasno, kot da bi ClaudiZu izdala album, da bi nas spomnila, kako je glasba lahko v redu, ne da bi bil ta v redu le mašilo. Z menoj je zato idealen naslov albuma. Pove vse, povabi, nagovori, izpove. Avtorica je ob izidu sporočila, da je našel svoj pristan, ker je potoval kar nekaj let. »Vsaka skladba ima svoje poslanstvo in nosi intimno sporočilo, kako živeti in preživeti v ljubezni, odnosih in preprostih trenutkih vsakdana.« Ni težko videti, zakaj. »Čas ne mineva tako, kot je nekoč,« zadehti nekje na sredini albuma, ki je primarno medosebni, ne pa nujno le ljubezenski. Je sočutje, bližina, dehtenje. Glas ClaudiZu težko opišemo, saj nas ne prepriča takoj in ne izstopa najbolje, vendar je svojski. Imanentno, nujno njen. Včasih je to dovolj, tokrat je več kot to. ClaudiZu je kantavtorica v žlahtnem pomenu. Pa ne, da bi to želela biti, ne mrmra, ne vijuga, ni alter, kar je ravno njena adut. Kar slišimo, je ona. Nobenih prijemov, prilagajanj, fint, narejenosti, le ona. 

Z menoj nima namena biti kaj več kot »le« album. Singli? Radio? Preboj? Kot smo zapisali že ob poslušanju Kočevje špila – S srcem: »Resda ClaudiZu nima najbolj radijskega glasu, ampak vse to kompenzira z dinamiko, življenjskostjo in skoraj biografsko izpovednostjo s ščepcem Joni Mitchell. Klaudija Jaketič se znajde in prepriča, ne zato, ker pravi, da je ljubezen norost, temveč zato, ker se vrže v komad in se ji ravno zato lahko verjame.« Tebe, ki te ni je zdaj diskografsko že pet let stara pesem, deluje pa zrelo: »Ujemi me v dežju, jaz slabo lovim / ugrabi eno kapljo morda se v njej rodim / Če padem ti na tla, me pusti, naj obležim, morda pa jutri spet vstanem in na tvoji dlani zaspim.« Morda se pozna, da je bilo nekaj tipanja in iskanja varnejše podlage s priznanjem, da »najina ljubezen totalna je norost«. Ko je čez leto dni na Kočevje špila – … in vse se vrti prišla Le Misel, je bil napredek jasen. Le Misel je »produkcijski in izpovedni presežek in najsvetlejša točka devete kompilacije Kočevje špila,« smo zapisali. Ko smo za Tako malo na Kočevje špila – Zadnjič?  stopnjevali, da gre za »razcvet, dih«, »biser plošče«, je vendarle šlo za kontekst žanrsko premešane in pestre kočevske kompilacije. Kako pa stojijo stvari zaokrožene? Izkaže se, da prepričljivo. Klaudijin album je od začetka do konca, kar je malo več kot 40 minut, v dvanajstih bolj ali manj koherentnih skladbah predah, prepričljiv predah od vsega. 

Če je vizualna podoba albuma kljub motivu ptice in oblakov kot ponazoritve notranjega sveta avtorice zaradi svetlobe, kodrov in frontalnega mižanja celo pop (Marko Bradica), je album seveda daleč od popa. To ni album obraza, osebe, podobe, ampak občutenj. Zato se kljub dobri zgodbi in osnutku naslovnica zdi zamujena priložnost. Ravno v mižanju je ključ. Kaj (se) vidi, ko (se) oči zapre.

Predenje kitare in vijuganje vokala je zelo značilno. Album se v svoji zaprtosti v duhu aktualnega časa odpre. Kdor bo odprl ta vrata in ta album, bo tam ostal. Od uvodne skladbe, nekoliko poskočne Rekel si, pa skoraj do konca. Že v Rekel si je ClaudiZu najprej vokal, ob svoji kitari in z mimobežno, a zvesto, trdno podlago v Gregorju Oražmu (kitara), Sebastjanu Vukanu (bas) in Robiju Bulešiću (bobni), ampak najbolj je pa lirika. Besedila, besedila, besedila. »Kaj mi ostane / če iščem vsepovsod / kaj mi ostane / če tebe ni okrog ...« se sprašuje v skladbi Kaj mi ostane, kjer se album zabubi v kokon, katerega odprtje potem potrpežljivo čakamo. Pa niti ni važno, kaj bo poletelo. Kokon, proces, odmik – to je bistvo. Preskok iz bolj dvomljivega v upajoče je v pesmi nenaden, tako kot je vrnitev v preizpraševanje. Zato te pesmi niso in ne morejo biti hiti, kar sploh nočejo biti. Le misel predvsem želi pokazati, kako »živeti in preživeti v ljubezni, odnosih in preprostih trenutkih vsakdana«. Težo da albumu Roža travniška. Mol v osnovi in malenkost več prostora dobi malenkost bolj osrediščen vokal. Njene melodije so tako neizogibno njene. Roža travniška je svoboda, mir, narava, svetloba, saj »ne morem pozabiti / nežnih rož travniških / ki si mi jih nabral / ker drugače nisi znal / kako bi povedal mi / da ti je žal«. Lirika, ki deluje, a tako, kot bi zamudila stoletje ali dve. 

Edino, kar bega, sta skladbi v angleškem jeziku, sredinska Something More in Dance of Life. Ničesar novega ne prineseta, ničesar ne dodata, vsaj ne prvencu. Smeli poskus je morda celo prikupno naiven, toda ker je album skoraj koncertni, sta preveč nenadejani in ne delujeta kot učinkovit premor. Pesem z naslovom Drugačen si je tako kar nuja. »Sedim v sobi in mislim nate / tvoj obstoj edini je dan / svet se vrti drugače kot včasih / zdi se mi, da na mestu stojim«. Ob takšnem prebiranju strun verzi nudijo zrelost, resnico, svojevrstnost, enako kot to velja za Koliko dni?, kjer zaslišimo, da »Življenje mineva, svet teče naprej / jaz pa ostajam zvesta, glej! / Sebi in tebi in drugim ljudem / ki bijejo bitko za boljši sistem!« ClaudiZu je posnela album, ki je nezgrešljivo njen. Kar pa ne pride zlepa in zlahka. Lirični album, poln nagovorov, stremi k dvojini, a ostane pri ednini. Za množino ni, kar potrdi Bodi z menoj: »Daj poljubi me na nos / Sezuj mi čevlje, bodi z mano čisto bos. / Zavrti me po sobi in ugasni vse luči / le bodiva, le dihajva v temi.« Neobičajno je, da ko ClaudiZu tako nagovarja, ne nagovarja konkretno. Zdi se, da poje za tiste, ki bi peli, če bi zmogli, znali, želeli, hoteli. Ona to zmore. Sklepna skladba Srce je z verzi »Mudiš se, da bi uspel / da vsaj nekaj bi uspel / in upaš, da nekaj bi ti prinesla / pot v novo mladost« prerokba s temeljnim sporočilom: »bodi tu / bodi tam / bodi povsod razklan / le komu si predan? / le srce čuvaj / da z njim lepo ravnaš / da ga ne prodaš.« Napotek ali izkušnja, kakor vam drago. 

ClaudiZu na prvencu ujeme tisto najdragocenejše: svoj čas, svojo mladost, sebe. Za naprej in za nazaj. Zdi se, da album slednjič niti ni prišel v pristan, kot je sama omenila. Je sploh izplul? Je potoval ali sanjal? Lebdel ali tekel ali plul? Ne moremo vedeti, le slutimo lahko. V nezadržni sili in teži prvencev, ki so premišljeni, učakani in skrbni, je album Z menoj nekaj čisto drugega. Svet zase. Njen svet.