In se vrti ...

Pred štirimi leti smo zapisali, da kadarkoli že bo vlak prispel v Kočevje, bi se lahko vsa večja regijska središča šla učit na tisti konec. No, ko je vlak naposled znova prispel v Kočevje, je Kočevje že pristalo na drugem nebesnem planetu. In od tam videlo. Ker kaj pa naj, odneha po osmih kompilacijah Kočevje špila in ne izda devete? V Kočevju ne bodo odnehali. »Ne bomo nehali delati dobre, kočevske, svetovne muzike – glasbe za ljudi,« je bil tokratni moto, ko se je, kakor vse drugo, delalo v posebnih okoliščinah. Prav tovrstne kompilacije, ki na enem mestu enkrat na letu zberejo lokalno sceno, je koronavirus posebej udaril. »Snemali smo namreč posebej, pazili smo na število prisotnih, kar je otežilo delo, in nekaterih bendov nismo mogli posneti zaradi števila ali prepovedi prehajanja občin.« Povedno. Še vedno so izbirali po ključu, da je vsaj en član zasedbe član Društva kočevskih glasbenikov ali prihaja iz Kočevja, da ima torej stik s prostorom in sceno, kakor so ustvarjalci povedali za Radio Študent.  Kočevje je zavrtelo svet, ko se je svet moral ustaviti. Zato se od letošnje kompilacije ni pričakovalo preveč, se bo pa zato toliko več od prihodnje, jubilejne desete. Kar pa ne pomeni, da je ... in svet se vrti le nujna, obvezna stopnja do jubileja. Sploh ne. Še vedno pokaže, da ima Kočevje kaj povedati, četudi ni več takšne živahnosti. Najprej sebi, nato pa vsem ostalim. Tudi svetu.

Čeprav je tempo izdajanja konsistenten in Kočevje še naprej špila, pred okroglim jubilejem vendarle priznavajo, da mesto sicer ima bogato bendovsko tradicijo, kar pa je lahko tudi le uteha. »Zadnjih šest let je strm upad, tako da ne beležimo novih resnih bendov, ki bi danes, jutri lahko igrali. Mnogo stvari smo poskušali, da bi pognali, ampak smo se že pošalili, da je rock mrtev.« Kompilacija poskuša zajeti čase nekdaj udarnih žanrov ter obenem zadovolji sodobni trend poslušanja »komad po komadu«. Doslej so izdali že 150 skladb, pojavilo pa se je 34 izvajalcev. Toda čeprav dajejo občutek, da je deveta kompilacija najmanj udarna doslej in najbolj negotova, to ne pomeni, da ni hvalevredna. Ali udarna. Je, samo morda ne tako izrazito kot prejšnje.

Začetek je ... vesoljski. Zdenek in Janek (Žiga Fabbro in Jan Jarni) pravita svoji futuristični razgradnji »jazz na češki način«. Predvsem je izrazito vesoljski, kakor tudi pritiče naslovnici kompilacije. Glede na nekatere pretekle (Po Stojni) izvedbe je tokratna kompilacija fizično prispela v bolj minimalistično oskubljenem pakiranju, ampak vseeno nazorno pokaže, kakšen vesoljski dosežek je prihod vlaka nazaj v Kočevje. Edino, kar ni povsem jasno, je, ali je tak, torej naš svet za luno ali že na njej. Samo da se svet vrti, astronavtovo kolo pa tudi. Marsovec ali astronavt bi se v Kočevje očitno še zmeraj pripeljal kar s kolesom, takim s košaro spredaj. In kitaro na hrbtu. Očitno gre v službo 3,14159 kilometrov stran, kjer se iz velikih dimnikov kadijo rožice. Pa razumi, kdor lahko. Ampak v takšni navezi je uvod očitno umesten in tudi najbolj odbit. Zdenek in Janek namreč nastavita oddaljeni, morda celo nedosegljivi svet.

Prva letošnja trda kitarska doza pripade najzvestejšim udeležencem. Zasedba Nčodnč ni še nikoli manjkala in tudi devetič ne. Po kompilaciji Po Stojni iz leta 2017 se je spet odločila za materinščino. In tako udari naravnost, brezkompromisno, močno in mogočno. Gospodar raja je spet sodelovanje, tokrat svoje prispeva Maca ob koncu. Besedilo ponuja odgovore na lastna vprašanja, odpira in zapira svet. Gospodar raja ima najboljšo solažo, zvočno pa špricata prepričanost in samozavest.

Septic Order je lani poskrbel, da je Kočevje S srcem doživelo tudi srči infarkt, ko je zadonela ojačevalska motorka. Po Mind Infections je letos Offspring of Death še boljše in predvsem spevnejše nažiganje, ki odkljuka vse metalske osnove: dvojni boben razdeviči ušesa, kitarske solaže pohitrijo biblično miselnost oko za oko, terce in izpiljeni vokal pa okrepijo sporočilo. Zombi apokalipsa, ki tako tudi odzveni.

Čeprav Kočevje špila vselej ponudi premišljeno in celovito produkcijo, brez nihanja v zvočni sliki, je prihod skupine No Comment skoraj šok. Suh, direkten, glasnejši punk rock zvok in razumljiva družbena kritika se zmešata v sprva suhoparen, a bazično glasen komad Ne verjamem, kjer pritegne zlasti uvod v klasičen refren. Če je lani s Črno listo ... Beu prah začela in predvsem skozi opis vsakdana neizprosno zadela utrip kompilacije, se skupina zdaj bolj varno približa klasiki. Denimo poznemu Hladnemu pivu. »Oi, oi« kriki so prepričljivi in naravni, spevnost tipa Zablujena generacija tudi. Komad, ki je nekako vmes. Zasedbe No Comment ni strah narediti velikega komada, ki res zveni kot singel. Ker je treba verjeti, da človek v nekaj (ne)verjame.

Potem pride Roman Zupančič, še en veteran, predvsem pa faktor x kompilacij Kočevje špila. Vrnil se je k pripovednemu, filmskemu in mračnemu zvoku nore noči, kjer se še pije rumpunč. In to z dvema prijateljicama, Eno blont eno brinet. Še en dokaz, koliko kreativnosti premore Zupančič. Če bi Kočevje iskalo svojega Barryja Whita, bi ga lahko našlo pri Zupančiču. In če bi kdo želel nadaljevati Halo gospodično in sorodne komade, potem je to to. Rime so skoraj tako preproste, da so že kar zahtevne, domala prepoceni, toda že ob prvem poslušanju pritegne komad, ki si poleg teksta drzne več produkcijskih ekskurzov. Daleč najbolj zabaven moment kompilacije, ko Zupančič našteje, kaj vse sta dami slekli, ko jima je bilo vroče na kavču. Čevlje. Tudi štumfe. In AC/DC majico.

Letošnje presenečenje, čeprav teh ne manjka, mora biti Patina. Delojemalec je skoraj dvanajststrunska, ne nujno skrbno uglašena, zato pa udarna slide kitara blues zajebancija. Tako je, ko nekdo jemlje čas kot fikus, za okras. Čim manj posla, ker izigravaš osla. Vprašanje »je pasjansa boljša kot Provansa?« lahko zapoje le nekdo, ki gre nazaj, ker v službi spet je raj. Če dela ali spi, plačo dobi. »Mal zazeham / hitro se upeham / ker jaz sem delo-delojemalec,« je mojstrski (ne)planirani obrat Janija Kovačiča, kakor odgovor na njegov komad Delam. Poslušalca Delojemalec zvabi, da bi se po šefovsko zagugal na sedežu, z nogami na mizi, zapel terce in se režal nečemu, kar vedo le redki, ki »mačjega kašlja ne zmorem, ker prehitro obnemorem«. Blues, kakršnega bi moralo biti več. Nam je pisan na kožo. Posttranzicijsko.

V tej crunch kitarski maniri se Kočevje špila kmalu zares zasidra in nemara najboljše počuti. Kajti Blues Bennt se v komadu Vse je res udobno namesti in sprašuje, če je vse to res. Wah-wah kitare in ženski vokal postavljata vprašaje in klicaje tam, kjer bi drugi dajali pike, nemara podpičja. To so skladbe, ki temeljijo na rifih, predvsem pa želijo še kaj dopovedati. Seveda je zvok suh, solo kitara raskavo postavljena naprej, da se pokaže vpliv Prismojenih profesorjev bluesa. Kar najbolj uspe Blues Bennetu, je materinščina, ki se ne prilagaja preveč zahtevam žanra, ne prevaja in ne obstane nekje na pol. In rifovsko in ponavljajoče prepriča, kako se zdaj obrača in vrti ta planet. Zato po svoje ni presenetljivo, da je prav ta skladba ponudila izhodišče za naslov kompilacije.

Na tej točki ... in svet se vrti res postane kompilacija. Goran Bilbija se je lani smiselno pojavil na koncu s kitarsko mimobežnico Hipster. Tokrat je Jazzy bolj migetava in jazzovska. Deluje skoraj kot skit, vsekakor kot dobrodošel, umirjeno migetav predah. Instrumentalni.

Kajti že The Over Drive Cats nadaljujejo s poskočnimi željami in idejami. Cheek to Cheek je rockabilly standard. Tokrat ne išče pretepa skozi noč, temveč precej bolj tradicionalno stiskanje na plesišču. Nekaj je jasno: The Over Drive Cats imajo s takim vokalom vse, kar je potrebno za res dober žur. Z licem ob licu.

Na tej točki manjka morda le malo več pop prijemov, hip-hopa in elektronike, ki ponavadi najdejo svoje mesto v Kočevju. Nika Et Nejc z Ne morem več ponudita senzibilno, nežno, izpiljeno akustično izkušnjo, s katero se ne bojita izpovedati tegob sodobnega časa. In to tako, da se utegne najti najboljše fundamente skupine Panda, kjer pa Nika deluje sila sodobno, ko niza »vsi samo želijo, vsi samo govorijo / kdo naj bom in kaj naj grem / se sprašujem, kaj sploh smem / vsi so strokovnjaki, vsi pravi junaki / vsi bolj vejo, kdo sem jaz / jaz pa skrivam svoj obraz«. Vrtenje v krogu ni ravno inovativen refren, je pa takšen paket eskapizem, ki zasveti in se ga začuti, ko slišimo priznanje, da »ne morem več / v svetu, kjer je vse preveč«. Saj vemo: daleč stran od ponorelega sveta.

Klaudija Jaketič se v skladbi Le Misel, ki je podpisana pod ClaudiZu, nadgradi. Priznanje, da »tuširam se sredi dneva, kar tako, ker paše mi« in »delam, kadar mi ni treba, saj tako pozabim na skrbi«, je skorajda himnično utapljanje žalosti s smehom v času, ko še predobro vemo, česa vse ne bi smeli. Najboljši lirični moment kompilacije ter hkrati produkcijski in izpovedni presežek in najsvetlejša točka devete kompilacije Kočevje špila.

V drugem delu je kompilacija žanrsko bolj nežno fluidna. Kajti Marko Padovac v Pesmi zanjo upočasni čas, kompilacijo vrne v breztežnostno stanje. V Kočevju se je špilalo že bolj z elektroniko, Pesem zanjo je v tem oziru precej bolj retro. Sploh v primerjavi s Krosheerjem, ki se zabriše v elipso elektronike in v Defect ponudi totalni klubski občutek, da je vsem tistim, ki bi radi žurali v prepotenem klubu, še toliko bolj žal. Prav nesramno zmiksani Defect ulovi tisti repetitivni techno/house zamegljeni občutek.

Zaključek kompilacije pripade Dirty O.G. feat Iva. Po neprekosljivem spominu na 5'00'' Fame se zdaj ostalina Gottschee pomudi pri Spominih, ki bodo ostali za vedno. Časi, ko se je še pisalo verze v zvezke. Le da imajo Spomini še bolj izpostavljeno podlago, zvok si upa vzeti celo tisto najbolj popularno, še do Tupaca ni daleč. Dirty O.G. si to pač lahko privošči, sploh ko niza, kaj vse se je dalo. V K4, Radiu Yo, Štuku. Morda Spomini niso tako ostri in aktualni kot lanske Govorice, je pa to komad, ki lahko vzpodbudi marsikoga, da poskusi, ponosno, hrabro, močno. In to ne le v Kočevju.

Kočevje je zavrtelo svet, ko se je svet moral ustaviti. Zato se od letošnje kompilacije ni pričakovalo preveč, se bo pa zato toliko več od prihodnje, jubilejne desete. Kar pa ne pomeni, da je ... in svet se vrti le nujna, obvezna stopnja do jubileja. Sploh ne. Še vedno pokaže, da ima Kočevje kaj povedati, četudi ni več takšne živahnosti. Najprej sebi, nato pa vsem ostalim. Tudi svetu.