Zdrava aritmija kočevske aorte

Vse po svoje, po kočevsko, pove že paket. Ko odviješ ovitek, ki ti gre na živce, ker te skrbi, da bo cede počil, resno paziš. Daje namreč vtis, kot da je napisan na roko in zapečen doma. Samo zate. Klasični cede. Klasičen zapečen cede. A ni, ker je to Kočevje. Ljudje, katerih humor je značilen za tiste, ki živijo ob Rinži. Če razumeš to, potem razumeš, kako Kočevje špila. Pa čeprav niti po štirih zaporednih recenzijah ne moreš vedeti, kaj bo na že osmi kompilaciji. In res, tako je bilo, ko je prišel ta paket. S srcem. Tum. Tu-dum. Tum. Tu-tu-dum. Aritmija? Mogoče. In kasneje, nekje na sredini, razbija s sporočilom: »Lahko bi več čutili in manj govorili, na sebi gradili, boljše bi se počutili. Ker jaz delam to, kar čutim, ne, kar slišim in kar vem, in boli me kurac, če to predstavlja vam problem. Razne laži govorite, folku v frisbook smejite. Novo stran si zgradite, ker za fris nimate kite.« To je nova stran Kočevje špila, osmič. Kočevje je vedno (pa ne le na kompilacijah) špilalo s srcem. Se vidi, sliši in začuti. In še vedno, ja, še vedno preseneti, kaj vse lahko spravi skupaj v šestnajstih skladbah šestnajstih izvajalcev. In najbrž bi plošča lahko bila dvojna.

S srcem očitno ne gre drugače kot direkt v žilo, aorto. Nazaj na začetek, tja, kjer je bistvo utripajoče aritmije. V Kočevje, kjer (se) ne štedijo. Rock ekipa No Comment – ime, s katerim je, mimogrede, začela še ena kočevska skupina, Sell Out – ne prizanaša. Niti malo. Ne s takim kitarskim rifom in tako neposrednostjo. (Besedila so dostopna tukaj, pridejo zelo prav.) »Kje je zdaj ona? Črni paž hram kulture / in kaj ti to pove / ni programa ni inventure« – to niti ni vprašanje. Je nepopustljivo žaganje in udarni refren, suho, pusto, namerno puščobno, ponavljajoče se kričanje, »črna lista ... beu prah«. Ter vprašanje: »Od kje teb govorica, / da pod nosom smo vsi beli, / in od kje teb pravica / kazati na nas, / visoka, prevzetna sama sebe polna, /pozabljaš, da tebe povozil je čas.« Glede na pretekle izdaje Kočevje špila, je precej povedno, če je prav Črna lista ... Beu prah na samem začetku.

Tokratna kompilacija je namreč (še) bolj neizprosna. Terja poslušalca, ki je s srcem pri stvari. Gre nazaj na začetek, v podrastje, pod korenine kočevskih gozdov. Ja, to je gozd(arsk)o žaganje. To, kar izpraši takoj zatem Kočevje špila, je naša rock zgodovina, hardcore začetki Slovenije. Pankeroschi v didaktični skladbi Gledamo stran prevzamejo sekiro in začnejo sekati naprej, še dlje od prevzetnih gospa, nagovarjajo zdaj že zombije nevednosti, ko pilijo v »magla svuda, magla oko nas«. Gledajo stran, boli jih, gledajo stran, ker »nič nas ne skrbi«. Petnajst let so vztrajali Pankeroschi na izid prvega albuma, »davnega« leta 2013. Toda ko žagajo tako, za Kočevje, s srcem, se jim ne le verjame, ampak zaupa, sploh ko kričijo, da »en klik na gumb / in vse je ok«. Hardcore, ki je dozorel, ampak se ni predal idejam, zapustil idealov. Nikoli.

Kdor bo vztrajal po žanrsko bolj nežno razvrščenih kompilacijah do sem, ne bo dobil niti malo predaha. Ne še. Nčodnč, zvesti udeleženci kompilacije, so se po svoje lotili znanega citata iz Botra in zasukali »keep your friends close / keep your enemies closer« z mojstrskim obratom: »everybody knows / you're the closest to me«. Žaganje v BEF, kakršen niti Everyman (Kočevje špila, 2015) ni bil, pa smo že tam zapisali, da je bil zelo direkten. Kočevje špila ravno na primeru Nčodnč kaže, kako lahko kompilacija odraža razvoj ali utrip posameznega sodelujočega izvajalca in ne nujno obratno. Tokrat so namreč še bolj sporočilni, angažirani kot trasherski. 

Ampak nič zato. Ko prihrumi groove/trash metal mlada ekipa Septic Order, je zabave konec. Zdaj doni le še ojačevalska motorka, kajti komad Mind Infections je mladostno dvojno bas-boben udrihanje, v katerem je ključno celovito in večplastno (angleško) sporočilo, da »vedno hočejo več / naša prihodnost je uničena / vedno se borimo za več / naš planet je uničen«. Simfonija destrukcije na sodoben način, posneta tako, da se ne omeji z žanrom, temveč ga ponudi z izdatno izpostavljenim vokalom.

Šele s Charlie Butter Fly se v pesmi Borec kočevsko srce vidi v bolj škrlatnih, ne več črno-belih barvah. Po kanonadi se čuti bitje srca, tistega simbolnega. Ni več zgolj infarktno utripanje. Indie rock že dolgo ni zvenel tako sveže in živahno ter obenem kočevsko in – domače. »Pozabi, kar veš, prepusti se mi, / podri vse zidove in stopi naprej« morda ni tako udaren refren kot prehod z »vedno glej samo naprej«, toda zasedbi, ki je nastala leta 2004, se pozna, da prekleto dobro ve, kaj hoče. Fantje so močni v kitarskih rifih, izvirni, četudi ne izstopajoče, pa v refrenu. Borec je prav to, ni nič več. Vse, kar je žanr bil, in je, če ni bil le trendovski, tudi ostal. 

Da je S srcem anatomsko zgrajena kompilacija, v svojem paralelnem vesolju znova pokažejo redni udeleženci iz Extended Veins. Ne kot protiutež ali protisila, ampak kot podlaga, dopolnilo, intergalaktično. Ne tako nujno klubsko kakor poživljajoče. Break It je morda najbolj direkten in plesen, skoraj rage komad, kar so jih doslej ponudili, četudi so Blast the Radio (2018), Rebellion (2017) in Tete iz Kanade (2016) ponujali še bolj neizprosni klubski zvok. Ne pa takšnega tekstnega udarca. Break It nudi kroše, silo, šus. Povrhu v paru, ki ga z drugo roko takoj zatem zgrabi Krosheer feat. Annavi. Zaradi pesmi, kakršna je Come Back, je Kočevje zavidljivo območje skritih, neodkritih, glasnih žurov, a tja medijsko urbana noga nikoli ne pritaca, medtem ko Kočevje to odpleše s srcem. Come Back je od vseh na zadnjih štirih kompilacijah morda v elektronskem žanru najbolj čuteča skladba. Annavi ponudi prepotrebni neumetni, ne-AI vokal. Organsko. Zato je Come back skoraj himna post-devetdesetih. 

Če kaj, je na kompilacijah Kočevje špila v zadnjih treh, štirih izvedbah manjkal hip-hop. Zdaj Dirty O.G. feat. Iva vse nadoknadi v skladbi Govorice. Že uvodna glasbena podlaga nudi »old school« občutek, pa saj to je stara šola, 5'00'' Fame (2000), že ko se začne s »to smo mi, Gottschee. / Js vem, da nas poznaš, ko tolko za povedat o teh norcih maš. / Poznaš OG Dogga in pa Dirty Dogga, / ko že od malega na majku se igrata boga.« Kdor ve, kaj je 5’00'' Fame, bo v Govoricah lahko najprej našel, nato pa obudil spomine. Dokaz, kaj se (še) da. Mogoče refren »zakaj govorite neumnosti okul, / ko pa lahko bi se skupaj zbrali in nardili super žur« res ne nosi globokega sporočila, ampak zato sta pa do podpičja nafilana verza vse in še več, ko Iva razpre svoj glas. 

Še drznejši je Denied, ki s HipHop NonStop spomni, kaj vse še lahko ponudi Gottschee zvok, ki naj se sliši naokrog. Paket, ki bi ga gladko in s ponosom v svojem dialektu lahko prevzelo katerokoli, tudi večje slovensko mesto (podobno smo zapisali že v preteklosti, a nikdar za hip-hop izdelke Kočevja špila).

Če so imele kitare svojih petnajst minut, je drugače s hip-hopom, ki ga prekine The Over Drive Cats z A Real Cool Cat, post-rockabilly mijavkanjem, ki išče težave, pretep skozi noč. Na tej točki se znova pokaže, kako prefinjen zvok lahko ponudi Kočevje špila, tudi ko se loti še tako rigidnega stila. Vsakemu stilu, vsaki želji, vsakomur doda nekaj domačijskega. Kot da ni želje pri produkciji, ki je ne bi mogli izpolniti. Enako velja za D.O.G. Da, tudi Blues se je tokrat srčno prikradel na album S srcem. Še nekaj, česar vsaj v minulih štirih kompilacijah ni bilo, vsaj ne tako nazorno. Matthias Malešič ne rabi verzov in vokala, ker njegova kitara zapoje v triu, ki se vmes sicer skoraj preveč umakne, čeprav je Janko Orešič (bobni) tihi favorit komada, v katerem samostalnike podlaga Dušan Korbar (bas). 

Po svoje pa tako D.O.G. pusti več prostora za prvega pop zvezdnika Kočevja. Andraž Hribar je ob hendrixovski električni kitari vsaj malo bližje tistemu, kar bi bil, če bi Sloveniji predstavil vse tisto, kar je vsaj malo bendovsko nakazal zdaj že davni prebojni adut Ognjen obroč. »Jaz vidim reke / Čiste tolmune / Mirne poglede / Srečnih ljudi / In če to čutiš tudi ti / Sedi na moj vlak« – to je prikupna vrnitev domov, zdaj, ko se že dve leti spet da priti v Kočevje s potniškim vlakom. Čeprav je Sedi na moj vlak prikupen, iskren komad, se občasno čuti, da Hribar opisuje tisto, kar preostali na kompilaciji ves čas in še vedno živijo. Je pa vsekakor hvalevredno, da se je pop prvoligaš vrnil h Kočevje špilu, kjer je že radodarno gostoval. In tako ima kompilacija zelo legitimen, skoraj radijski hit. 

Šele tak uvod je lahko tisti, ki ga je zadnje tri kompilacije čakal Roman Zupančič, ki Kočevje vedno zapelje še dlje od Kočevja. Tokrat ne poje o PMS-u, ni zabaven, ravno obratno. Posnel je najbolj šansonjsko in najbolj presunljivo skladbo, klavirsko s pihalom, mestoma urbano, vselej izpovedno. Raztrgani fotelj je balada, ki znova presune, kakšne talente (in zaporedne kompilacije) premore Kočevje. Presežek, izražen v refrenu: »V tej sobi sva midva celila rane / iz vseh bitk ki sva jih zgubila in / le tu sva našla mir kjer v kotu še stoji / raztrgani fotelj.« 

Nika & Nejc sta temu nasprotna v Pleševa z mladostjo, ki čez Rinžo skače, kjer je most. V odkritosrčni akustični izpovedi razgrneta vse tisto, kar prinaša dvojino, kar je uspešno ponazorjeno z »in pleševa, kot da bila bi sama, / in pleševa, v krogu se vrtiva ...  za sanjami podiva«. Že kdaj in kje slišano, v Novem mestu to počnejo še bolj dodelano, ampak spet produkcija najde, kar v sebi nosi komad: golo željo po petju in igranju. (Relativni) sosedje Dan D so v pesmi Plešeš povedali na to temo že skoraj vse, vendar Nika & Nejc vse naredita tolikanj bolj intimno, sanjajoče, iskrivo. 

Kot da bi S srcem proti koncu utripalo vse počasneje, se s pesmijo Tebi, ki te ni upočasni, ujame, skoraj odgovarja na črnino uvodnega vprašanja kompilacije: »Kje je zdaj ona?« Tukaj je. »Ujemi me v dežju, jaz slabo lovim, / ugrabi eno kapljo, morda se v njej rodim. / Če padem ti na tla, me pusti, naj obležim, morda pa jutri spet vstanem in na tvoji dlani zaspim.« Resda ClaudiZu nima najbolj radijskega glasu, ampak vse to kompenzira z dinamiko, življenjskostjo, skoraj biografsko izpovednostjo s ščepcem Joni Mitchell. Klaudija Jaketič se znajde in prepriča, ne zato, ker pravi, da je ljubezen norost, temveč zato, ker se vrže v komad in se ji ravno zato lahko verjame.

S srcem, najbolj premešana in raznotera kompilacija zadnjih petih izvedb, nas tako privede do konca, kjer se Goran Bilbija poslovi s Hipsterjem, kitarsko mimobežnico, skoraj kadenco, filmsko odjavno špico, ob kateri že vstajaš s sedeža. V slovo. S srcem. 

Kočevje je vedno (pa ne le na kompilacijah) špilalo s srcem. Se vidi, sliši in začuti. In še vedno, ja, še vedno preseneti, kaj vse lahko spravi skupaj v šestnajstih skladbah šestnajstih izvajalcev. In najbrž bi plošča lahko bila dvojna. Tako nas spomni, kaj je nekoč spravilo skupaj gor po Rinži. Kočevje. Od slovenske popevke, pionirskega hardcora do rap zgodovine. Tisti kraj, kjer iz kompilacij delajo albume. Brez samocenzure, pomisleka ali preračunljivosti. Nobene. Kot da želijo povedati: to smo mi, to je Kočevje, to je naše srce. In je, vse to. Ali kot so zapisali Kočevci na Facebooku: Val202 si nikoli ne upa naredit Izštekanih iz Kočevje špila. Ideja sploh ni slaba.