Širom v Kinu Šiška: med raztresenostjo in presežki

Promocija nove plošče skupine Širom sredi oktobra v Kinu Šiška je ponudila vpogled v peti studijski album zasedbe, naslovljen In the Wind of Night, Hard-Fallen Incantations Whisper (V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja). Trojica Ana Kravanja, Iztok Koren in Samo Kutin je v skoraj desetletju delovanja razvila samosvoj svet imaginarne ljudske glasbe, ki izhaja iz njihove vpetosti v pokrajine od Krasa in severne Primorske do Tolminskega in Prekmurja in ga povezuje z glasbili in zvočnostmi z vsega sveta. Album, ki ga mnogi označujejo za najzrelejši dosežek Širom, prinaša razširjeno instrumentarno barvitost (več kot dvajset glasbil, vključno z mongolskim morin khuurom in afriškim balafonom) ter občasne vokalne vložke. Širom tudi z novim materialom ostaja ena redkih slovenskih skupin, ki svojo glasbo gradi onkraj žanrskih oznak in jo zasnuje na energiji, intenziteti in skupnem doživljanju. Čeprav album in koncertna izvedba še iščeta najprepričljivejšo formo, je že zdaj jasno, da občinstvo ta proces spremlja radovedno in nestrpno.

Če je prejšnja plošča The Liquified Throne of Simplicity (2022) utrdila mesto trojice kot ene najprodornejših slovenskih etno-world zasedb, novi material to pozicijo še nadgrajuje z večjo povezanostjo ritma in melodije. Vendar se je na koncertu pokazalo, da sveži material v živo še išče optimalno obliko. Uvodni del je bil nekoliko razpršen, skladbe so se brez izrazitejšega razvoja večkrat vračale k isti temi, povezave med njimi pa so delovale kot zaporedni miniprojekti. Posamezni vložki so navduševali z nenavadnimi barvami glasbil – od improvizirane harfe do mongolskega brenkala, glasbeniki pa so občinstvu s kratkimi predstavitvami svojega inštrumentarija obenem približevali idejo nove plošče. Prelom je nastopil v osrednjem delu, ko se je zasedbi posrečilo vzpostaviti skupni jezik. Zvok se je razprl v energično fuzijo, kjer so se godala, tolkala in pradavni glasovi zlili v val intenzivne energije. V teh trenutkih je koncert presegel dokumentarnost predstavitve in začel delovati kot kolektivni ritual, ki ga je mogoče brati tudi z vidika aktualnih družbenih kriz, od pandemije do uporov proti vojnam in nacionalizmom. Občinstvo je večinoma sedelo, kar je ustvarjalo zanimiv kontrast z glasbo, ki v svojem bistvu vabi k telesnemu odzivanju. Šele ob koncu so poslušalci vstali in zasedbo nagradili s stoječimi ovacijami. Dodatek je prinesel lahkotnejši, plesno navdihujoč ton, ki je dodatno poudaril dejstvo, da bi si takšna glasba zaslužila manj konvencionalno koncertno obliko – brez stolov, z več prostora za gibanje. 

Koncert je tako pustil dvojni vtis: začetno raztresenost in močan, prepričljiv sklep. Zasedba Širom je dokazala, da premore redko moč – ustvariti zna občutek kolektivne izkušnje, ki presega posamezne glasbene vložke in seže v območje ritualnega. Ob koncu je bilo vzdušje v Šiški živahno, skoraj skupnostno: obiskovalci so segli po ploščah in spominkih, ob hrani in pijači pa se je dogodek preoblikoval v neformalno nadaljevanje koncerta.

Širom tudi z novim materialom ostaja ena redkih slovenskih skupin, ki svojo glasbo gradi onkraj žanrskih oznak in jo zasnuje na energiji, intenziteti in skupnem doživljanju. Čeprav album in koncertna izvedba še iščeta najprepričljivejšo formo, je že zdaj jasno, da občinstvo ta proces spremlja radovedno in nestrpno. In naslednjič v Šiški morda brez stolov.