03.03.2022

Jasnost vizije v ribjih očeh ali kako hranitelji umišljene godbe navdušujejo tudi v četrto

Zasedba Širom razkriva novo poglavje svojega slikovitega zvočnega poliptiha imaginarne folk glasbe. Novi album zaznamuje v oči bijoča naslovnica ter novi ustvarjalni okviri z občutno daljšimi skladbami in širšim naborom glasbil.

Andrej Pervanje

Utekočinjeni prestol preprostih / The Liquified Throne of Simplicity

Širom

Utekočinjeni prestol preprostih / The Liquified Throne of Simplicity

tak:til
2022

V času in redu, ko najbolj hrepenimo po spokoju, njegovo oddaljevanje le kopiči skrbi in krati spanec. Razmišljanje o pustolovščinah in sanjarjenje o nečem konstantnem se oddaljuje od nas, tla postajajo nemirna, globoko pod snegom kot da že čutimo udor. V vas nepremično zre obraz, narisan iz nenavadne perspektive, neživih oči in velikanskih ustnic, obraz neoprijemljive usode, obraz apetita. Skrivnostna naslovnica četrte plošče domačega tria Širom ne vzbuja lagodja. Vizualni nagovor fantazijskega obraza je že četrtič delo Marka Jakšeta, ki zasedbo spremlja že od njenega prvenca I iz leta 2016. Pozoren pogled na naslovnico albuma Utekočinjeni prestol preprostih in njegovo celostno oblikovanje razkriva skoraj identično oblikovanje njegovih treh predhodnikov. Namig je očiten: glavna vsebina ploščka, kjer se mogoče celo nahaja spokoj, je nasneta in ji je treba prisluhniti. Zasedba Širom je znova presenetila in dokazala svojo prefinjeno pripovedno iznajdljivost tudi v daljšem formatu. Uvodni skladbi sicer vzbujata pomislek o zasedbinem ilustrativnem poustvarjanju specifičnih ljudskih izrazov, kar dovoljujeta njuna skromnejša in udobnejša aranžmaja. A celostno gledano, ostaja album Utekočinjeni prestol preprostih in z njim naslednje poglavje glasbenega izraza zasedbe, zgrajenega na kilometrini sodobnih samoniklih glasbenih raziskovalcev, edinstven in prepoznaven. S tem albumom v Širom ostajajo mojstri zvočnega slikanja tudi v večjih okvirih.

Trojica z Ano Kravanja, Iztokom Korenom in Samom Kutinom bi se zdela izjemna muzikologom in sociologom, ki so se v drugi polovici 20. stoletja spraševali, kako bo sobivala ljudska glasba z globalno akulturacijo, kako bo zahodna glasba sprejela glasbo tretjega sveta, ko bo tudi tretji svet zajel val poblagovljenja glasbe in bo ves trud zvočnih stvaritev postal množično dostopen. Širom hodi po robu ločnic med ljudsko, umetniško in popularno glasbo, ta godba guba možgane vse večjega števila poslušalstva, organizatorjev festivalov, glasbenih selektorjev in nenazadnje akademikov, glasbenih sociografov. O zasedbini viziji imaginarnega folka in želji po ustvarjanju glasbe, ki ne zveni kot kaj, kar že obstaja, smo dobili zdaj še jasnejšo sliko. Širom ostaja lokalni unikum, v krogu edinstvenih vršilcev razburljive godbe nekako vzporeden avstralskemu triu The Necks. V tem elitnem krogu zasedba sedaj z albumom Utekočinjeni prestol preprostih že po prvem pregledu ovitka širi okvire: skladbe so v povprečju neprimerno daljše, lahko bi rekli bližje koncertni naravi, inštrumentarij je še pestrejši kot poprej. Zopet obdani z malim morjem ljudskih glasbil in lastnimi zvočili, so glasbeniki posnetke ponovno posneli brez nasnemavanj, tokrat v objemu veličastne rdeče zavese Cankarjevega doma na Vrhniki. 

Svojo sposobnost animiranja in vrlega zvočnega prepletanja utrjujejo v petih skladbah, ki krojijo pisani dramaturški lok, dražljiv, domiseln, znova poln domišljije. Dvajsetminutna uvertura Pári se ovenelo praznoverje je za Širom neznačilen monolit, preizkušnja zahtevne zbranosti z repetitivnim bas motivom na Korenovem gembriju in Kravanjinim meditativnim udarjanjem dafa, medtem ko ju Kutin dopolnjuje z raznolikimi zvočili. Širom se zopet najudobneje počuti v skupinski igri, kot to demonstrira tudi naslednja, sicer drugačna, a ponovno repetitivna skladba Pase, zguba, pada v spanec. V njenem stopnjujočem se zaključku in naslednjih dveh skladbah pravzaprav tiči razlog za pomanjkanje sprememb v dinamiki prvih dveh skladb, saj sta služili kot pripravi pred zapletom in vrhuncem albuma, ki nas pričakata v skladbah Modrikasto kresničenje in Seže s kostjo v ogenj se prevrne s kačo. Sploh v slednji se Širom pokaže v vsej svoji širini. Tu pestrost glasbil in njihova spretna uporaba najbolj jasno zasijeta v dinamičnem menjavanju liričnih segmentov (seveda v kontrastu z dolgim uvodom), ki je bilo bolj značilno za predhodna albuma Lahko bi bila glinena mesojedka in Svet, ki speče konju cvet. Album sklene pomirjujoča skladba Poper obelodanim izgine, hipna sklepna misel zvočnega vrveža. 

Zasedba Širom je znova presenetila in dokazala svojo prefinjeno pripovedno iznajdljivost tudi v daljšem formatu. Uvodni skladbi sicer vzbujata pomislek o zasedbinem ilustrativnem poustvarjanju specifičnih ljudskih izrazov, kar dovoljujeta njuna skromnejša in udobnejša aranžmaja. A celostno gledano, ostaja album Utekočinjeni prestol preprostih in z njim naslednje poglavje glasbenega izraza zasedbe, zgrajenega na kilometrini sodobnih samoniklih glasbenih raziskovalcev, edinstven in prepoznaven. Svež in topel kreativni veter predstavljajo kontrastni aranžmaji dolgih skladb, ki se zdijo naravni za Širom in zaznamujejo četrti album na podoben način kot vpadljiva naslovnica. Dejstvo pa ostaja, da se trio drži ustaljenega recepta in ustaljene forme, in to tako v obliki albumskih izdaj in v vizualnem pogledu kot tudi v stalni obliki članov zasedbe. Vizija zasedbe se ponuja kar sama: Širom z novim albumom razkriva nov del svojega glasbeno-slikovnega poliptiha, novo poglavje te fantastične velepodobe, spretno dopolnjene z nenavadnim hipnotizirajočim obrazom. S tem albumom v Širom ostajajo mojstri zvočnega slikanja tudi v večjih okvirih.