Širom še jasneje artikulira svoje skrivnosti

Širom, zdaj že desetletje in dlje delujoča kraško-prekmursko-tolminska zasedba z Ano Kravanja, Iztokom Korenom in Samom Kutinom, predstavlja nekakšen sintetičen avtorski paket odmevov folka, glasb sveta in improviziranih oziroma drugačnih alternativnih godb. Njihova ekstenzivna in specifična uporaba določenih eksotičnih inštrumentov vzbuja tako vzhičenje kot ponekod zadržek. Nedavno pokojni glasbeni kritik, urednik in promotor Peter Barbarič jih je nekoč oklical za »glasbene turiste«, morda ravno zato, ker njihovo igranje na gembri ali ribab ni nujno najbolj prepričljivo za tiste, ki te inštrumente in njihove specifične kulturne kontekste res dobro poznajo. Album dokazuje, da lahko minimalistična disciplina in domišljena uporaba široke palete nenavadnih glasbil ustvarita glasbo, ki je hipnotična in dostopna in nas hkrati intelektualno zadovolji. Zasedba je našla ravnotežje med vzdušjem in strukturo, med naključno viskoznostjo in natančno arhitekturo zvoka. Harmonijev vpliv, prečiščena produkcija in zmernost pri izvajanju so elementi, ki album dvignejo nad prejšnje. Širom tukaj najbolj jasno doslej artikulira svoje skrivnosti.

Vendar pustimo ob strani vprašanje, kaj je prišlo prej, spoštovanje doma ali uspeh v tujini. Zdaj doma že lep čas obče cenimo proces zasedbe Širom, njen transfer inštrumentarijev, kultur in metod muziciranja v prostor potencialov domišljije, ki mu pravimo imaginarni folk. Alternativna scena z Radiem Študent, Salonom za eno glasbo, različnimi koncertnimi prostori, založbo Klopotec, festivaloma Druga godba in Sonica, Kinom Šiška in številnimi drugimi je Širom že od začetka močno cenila, vendar ta morda najbolj mednarodno odmevna domača glasbena zasedba v širši javni zavesti, predvsem pa v našem javnem mediju še danes ne najde pravega prostora, razen v specialističnih nišnih oddajah za resno glasbo ali svetovne in folk godbe, kjer imajo dokaj konservativno programsko politiko. V našem javnem mediju pač ni mesta za tovrstno sodobno alternativo, čeprav bi ravno to moralo biti njegovo poslanstvo – zagotoviti prostor predvsem novi umetniški ustvarjalnosti, ki na širšem trgu sama ne zmore živeti. In to v lokalnem okolju, ki je imelo v preteklosti na številnih področjih primerljivo močno razvito alternativno kulturo.

Nova samostojna plošča zasedbe nosi naslov V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja in je že peta v njeni diskografiji. Je tudi najbolj dostopna, melodična in zračna plošča zasedbe. Širom tokrat svoj značilni minimalizem pripelje v avtorski vrhunec z zadržanostjo in fino pozornostjo v izvedbi, ki kombiniranje zahtevnejših taktnih načinov na novo osredotoči v prečiščeno ritmično propulzivnost. Nov prostor za kompozicijo zagotovi bolj ekonomično aranžiranje, z manj neposrednega raziskovanja in razširjenih tehnik igranja. Velik vpliv na splošni tok plošče ima harmonij, ki v diskografiji Širom prej ni bil toliko prisoten, v novih skladbah pa s svojo stabilnostjo na preprost, a po vzdušju izrazen način preobrne razmerja med prostorom, tišino, polnostjo in vzdržnostjo. To pa odpre tudi nov potencial za temeljitejšo izdelavo zvočne slike nestandardnega inštrumentarija Širom, ki se tokrat najbolj približa kvaliteti produkcije posnetkov glasbe s klavirjem, bobni ali godali, skratka glasbili, za katere obstajajo skozi desetletja razvite tehnike zvočnega zajema. V novih kompozicijah je manj igranja z vzorci, kot so rifi, značilni za kanon alternativnih kitarskih glasb, namenjeni polimproviziranemu vrtenju okoli jedra. V zvočni tvarini je manj odkruškov, manj napak oziroma naključnih posrečenih nesreč. Posebno očitno je to v primerjavi z zadnjo predhodno ploščo Širom, Utekočinjeni prestol preprostih, ki jo je močno zaznamovalo raziskovanje robov zvenov z uporabo razširjenih tehnik in različnih akustičnih resonatorjev. Vse to se na novi izdaji zveže v elegantnejše, sodobneje in bolj studijsko zveneče delo, ki sodi ob bok velikanom primerljivih alternativnih raziskovalnih glasb iz tujine, pa naj bo to na področju jazza, improvizacije, kitarske produkcije, elektro-akustike, eksperimenta ali različnih fuzij sodobnih glasb z vplivi tradicije.

Pomembno je tudi, kako vse že omenjeno pripomore k izrazito dovršenemu dramskemu nastavku nove plošče, abstrahiranemu zgodbarstvu zasedbe, ki si ga tokrat zlahka predstavljamo tudi v spregi s sodobnimi deli za film in televizijo na visoki mednarodni ravni. Simbolni imaginarij z impresijami iz sanj v naslovih ter veličastnim zvenom kliče k zrenju podob in zemeljskega duha naravnih, svetih okolij: gozdov, gora, neba, reke, nebrzdanega zaklinjanja narave, nadčloveške gracioznosti in ponižnosti, a s poudarjenimi krepostmi potrpežljivosti, zmernosti in resnično močnim avtorskim pečatom, s katerimi se ta že znana nrav Širom tokrat odslikuje precej bolj jasno kot kadarkoli prej. 

Novi album se približa 75-minutni dolžini, podobno kot predhodna plošča. Že prva skladba, Med prsti so kaplje jutrišnje zore, jasno zariše, kako se Širom tokrat jasno in strogo drži minimalističnih principov repeticije in igranja več pulzov hkrati ter kako zasedba iz tega gradi močno avtorsko izdelane melodične vzorce in arpeggie. Nizanja, slojenja, vstopi in disciplinirani izstopi melodičnih, ritmičnih, basovskih elementov in Aninih vokalov so minuciozno odmerjeni, brez vsakega prehitevanja so sestavljeni v linearno ves čas smiselno četrturno zgradbo. Komponirani parti za melodična tolkala so kot iz repertoarja Steva Reicha oziroma njegove Glasbe za 18 glasbenikov, Samovo brenkanje je zadržano in nikoli ne postane nadpostavljeni dinamični motor, kar je v preteklosti Širom pogosto nosilo v razpuščene zeljarske-krauterske pejsaže. Druga skladba, Kodri na vratu, rebra na gori, v uvodu spomni na Anin in Samov Najoua, s poudarki v sozvenih, alikvotnih draženjih in glisandih nestabilnih godalnih linij, ki segajo v sveto minimalizma Arva Pärta. Ta skladba gradi na strogi izdelanosti skupnega igranja, dopuščanju, da izdelani motivi dehtijo, se upogibajo v meandrih, ki prevračajo fragmentarne, modularne motive. Tako Širom plodovito improvizira. Skladba se premakne v fazo razvijanja šele v peti minuti, ko zasedba razširi spekter v basovsko strunanje in nato v bistro, ritualistično obarvano bobnanje, ki odpre prostor za dolge zvene. Slišimo akustično tremolirano violino, prvič se pojavi harmonij, ki ključno zaznamuje preostanek plošče, in nato še Samov glas. Glasba doseže dramatični ekstatični vrhunec, a se nikoli ne prepusti klicu kaosa, temveč ostaja izrazito čista, prosojna, inštrumenti na jasnih mestih. Komponirani motivi se do zaključka razvozlavajo v vse počasnejše zvene in naposled v močan zaključni motiv, umirjeno dvodelno unisono melodično skladnjo in bas. Tretja skladba, Nikogaršnji koraki globoko v zamahu metuljevih kril, je prva od dveh krajših kompozicij v dolžini manj kot štiri minute. Ta in peta skladba, Up zadostnega vsemirja, se obe predstavljata kot kratke, preproste minimalistične gradnje, ki temeljita na ponavljajočem se vzorcu ali nizu in statičnem linearnem gibanju. Prva sloni na Korenovem banju, druga na Aninih vzorcih viole in vokala. Obe sta prebiti s prepričljivimi elementi, ki vnašajo vertikalno dinamiko. V primeru prve gre za drobna okrasja, mikroimprovizacije okoli motivov, cingljanja, in pritajen, svetal harmonij. V drugi, ki deluje spokojno in statično z elementi melodičnih motivov vzhodne Azije, so to prebliski od zunaj, simulakri premika. Med njima stoji narativno osrednja skladba Male rosne kaplje škrtajo ljubko, verjetno največji aranžmajski uspeh plošče, ki se najmočneje upira učinkovitemu mapiranju. Prvo polovico zaznamuje strogo minimalistično plastenje, izmenjevanje, kombinatorika motivov na melodičnih tolkalih, banju, z godalnimi vložki in zopet harmonijem, ki nato skladbo premakne v najbolj radosten imaginarij. Zven se gosti in prevrača kozolce, prelevi se v propulzivno godbo, nakar se razvije v edino pravo zeljarsko-krautersko ekstazo na plošči, s presežnim melodičnim vzorcem na hurdy-gurdyju, ki deluje kot fusion Johna McLaughlina v njegovih najboljših trenutkih. Vzorci na melodičnih tolkalih se še dalje zgoščajo, pulz bobna z vnašanjem kovinskih zvenov po prostojazzersko razpada, a vse v strogo nadzorovanih pulzih, disciplinirano in zmerno, kjer bi se lahko razpustili. 

V zadnji četrtini album zadobi temačnejši zven. Skoraj dvajsetminutna skladba Rabljeva senca petnajst let pozneje je oblikovana iz materiala, ki so ga v Širom ustvarjali za sklop gledaliških predstav Dodekalogija 1972–1983 Tonija Janežiča. Tu plošča nekoliko zastane v čisti avtorski moči, prepusti se uprizarjanju bolj umetnega vzdušja in se nasloni na več brkljanja z različnimi modusi glasbil, brezsmernim ritualističnim bobnanjem, šarjenjem, turobnim keltskim vzdušjem. Vokali prvič v svoji zavajajoči brezizraznosti spet delujejo kot prazni razgledi v nebo. Skladba je verjetno sestavljena kot nekakšen kolaž predpripravljenih elementov, ki pa so le redko tako melodično in aranžmajsko prepričljivi kot v drugih skladbah s plošče. Vendar k sreči ob koncu nastopi Zate zvečer bodo volkovi zapuščeni čarno, ki v ospredje postavi modularno improvizirano akordno progresijo po grozdih na harmoniju in že kmalu resnično preprost, a dinamičen in v timbru kompleksen organski ritem tolkal in visečih zvočil. Ta ritem Samovemu vznesenemu vokaliziranju zagotovi posrečeno mesto, primerno višino nad vso širjavo Širom. Ta zadnja skladba, predstavljena tudi kot zgodnji single, je morda celo tista, v kateri se zasedba sploh najbolj doslej približa obliki pesmi v najbolj osnovnem smislu. Večina repertoarja zasedbe je namreč osredotočena na muziciranje v kompleksnejših formatih, dolge oblike, dromljanja in prevračanja vzorcev. Skladba deluje kot razpustitev in rajanje po daljši poti, praznovanje uspeha. Resnično prikladen zaključek.

Prve tri plošče Širom so bile nekoliko krajše in postavljene kot skoraj dobesedna nadaljevanja druga druge, kot enotna dolga zgodba z razvojnimi preskoki, medtem ko sta zadnji dve v tem manj očitni. Obe delata na razsežnem formatu dolgega albuma, ki sam zase kot enotni izdelek terja usmerjeno pozornost. Če ima plošča pomanjkljivost, je to pretirano zaupanje dolgim oblikam v zadnji tretjini, predvsem s predzadnjo skladbo, ki je najdaljša. Album v zapolnjenem trajanju deluje kot zanimiv okvir za minimalistično kompozicijsko in narativno delo zasedbe Širom, vsekakor pa bi v okviru svojega kataloga in s tolikšno preciznostjo, kot jo dostavi aktualna plošča, zasedba v prihodnosti lahko začela razmišljati tudi o drugih primernih diskografskih formatih. Morda bi ena 12-inčna plošča kot okvir dveh polovic v trajanju dvakrat po dvajset minut lahko predstavljala drugačno zunanjo omejitev in izziv, ki bi odgovarjal tudi dolgim improviziranim formatom v ustaljenih zasedbah, kot jih na primer v živo izvaja skupina The Necks. Trenutek se zdi zrel.

V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja je sinteza desetletja igranja, ki ga je zasedba pripeljala do absolutnega avtorskega nadzora. Album dokazuje, da lahko minimalistična disciplina in domišljena uporaba široke palete nenavadnih glasbil ustvarita glasbo, ki je hipnotična in dostopna in nas hkrati intelektualno zadovolji. Zasedba je našla ravnotežje med vzdušjem in strukturo, med naključno viskoznostjo in natančno arhitekturo zvoka. Harmonijev vpliv, prečiščena produkcija in zmernost pri izvajanju so elementi, ki album dvignejo nad prejšnje. Širom tukaj najbolj jasno doslej artikulira svoje skrivnosti.