Južni veter ali Rotterdam?

Jureta Ivanušiča poznamo po mnogih dejavnostih: gledališki, filmski, glasbeni. Sam pravi, da je v osemdesetih pop glasbo pustil za sabo in se osredotočil na klasiko in šanson. Zadnja leta iz njegovega predala prihajajo zanimivi šansonski nosilci zvoka, pričujoči vinilni album pa je dolgoživka, ki naj bi nastajala dve desetletji, medtem ko je njen avtor ves čas plul po čereh šansona, bodisi konceptualno na ploščah bodisi na festivalih. Deset pesmi, ki jih je še dograjeval, je bilo izbranih glede na štimungo, atmosfero. Če privzamemo, da je šanson ob svoji že privzeti intimi tudi zelo angažirana zvrst, in če vemo, da Ivanušič zelo dobro pozna zgodovino šansona, tudi precej skrite kotičke, se lahko ob popotovanju po albumu zelo komparativno zabavamo. To seveda pomeni odkrivanje referenc, ki jih na plošči mrgoli.

»Tota je tak lepa, tota je tak refnična!« je Ivanušič izustil v eni od svojih vlog na prireditvi ob petdesetletnici Vesele jeseni leta 2012, ko je Lea Likar odpela svojo izvedbo narečne popevke Bougo, al gre pa lie, uspešnice Renate Brumec iz leta 1982. To v dobri meri velja tudi za njegov novi album Brezmejna, ki ga je izdal pri matični hiši ZKP RTV Slo in ki z aranžmaji Leona Firšta prinaša tako izkušnjo klasičnega orkestrskega šansonskega zvoka kot tudi rokerske ritme, kar je še vedno njegova drža. Deset pesmi je prehodilo dolgo pot od geneze do plošče, pet jih je namreč v osnutku nastalo že pred dvajsetimi leti, a jih je za novo izdajo temeljito obtesal. Vse nosijo njegova besedila in glasbo, razen Sneži, ki je filmska, glasbo pa je napisala Dragana Jovanović. Ta »glasbo, ki jo napiše za film, večkrat ponudi izvajalcu,« pove Ivanušič, ki je v filmu Prehod, za katerega je glasba nastala, tudi igral. Nato je pesem z njegovim besedilom romala na festival šansona, kjer se Ivanušič pojavi približno na desetletje. 

Deset pesmi, ki jih je še dograjeval, je bilo izbranih glede na štimungo, atmosfero. Če privzamemo, da je šanson ob svoji že privzeti intimi tudi zelo angažirana zvrst, in če vemo, da Ivanušič zelo dobro pozna zgodovino šansona, tudi precej skrite kotičke, se lahko ob popotovanju po albumu zelo komparativno zabavamo. To seveda pomeni odkrivanje referenc, ki jih na plošči mrgoli, pa tudi razmišljanje o čisto empiričnem nosilcu zvoka, ki je dejansko šansonski nosilec, saj toplina vinila, čeprav dandanes nekoliko bolj digitalna kot svojčas, precej učinkoviteje predstavi odtenke besedil in melodij. Ivanušič se je v nekaterih pogovorih ob izidu pričujočega albuma spominjal zbiranja šansonskih vinilk v tujini. Sam se spominjam, da se je v devetdesetih letih dalo marsikaj dobiti tudi v ljubljanski Vinilmaniji, zlasti stare jugoslovanske izdaje, ki jih sploh ni bilo tako malo. Moj oče, strastni ljubitelj francoskega šansona, je že v sedemdesetih imel lepo zbirko Brela in Brassensa, v osemdesetih pa smo dobili box-set Edith Piaf, ki še vedno velja za referenčnega v našem prostoru; da ne govorimo o bolj pop variantah, kjer se je trlo izbire – od Mimi Mathieu do Nane Moskouri in domačih pesnikov in interpretov, kot so bili Arsen, Kemo, Milutin, Jadranka idr. Kakšno veselje je bilo, ko si leta 1994 sredi Ljubljane (tedaj je CD že prevzel vodstvo) našel silno lepo ohranjeni izvod albuma Homo volans pa pokukal še malo globlje in te je pozdravil Brassens – kot na Ivanušičevi plošči, ko pod pesmijo Nočna mora pripiše: prosto po Brassensu. Slišimo duhovito angažirano pesem o dandanašnjiku, ki je bil pravzaprav vselejšnjik, a nianse so bile druge. Princip je pač isti, kot bi dejal Panonski mornar.   

Po večkratnem poslušanju se potrdi, da se aranžmaji dejansko prilegajo pesmim. Ponekod so srčkano duhoviti, denimo v pesmi Raje sem hin, ko nas valcer in harmonika zazibata skorajda v otroštvo, tekst pa pravi: »Če morilec ni zločinec, / ker je pač bogatin / in se ga boji tožilec, / potlej raje sem hin.« Intimni sentiment v pesmi Neko dekle je tudi vredno posebne omembe: »Neko dekle / me pičilo je – / ima želo v očeh, / med na dlaneh« in tako dalje. Podoba sveta, ki jo Ivanušič barva na Brezmejni, je neizprosna: Rotterdam, Fejk, Odisej … Včasih se znajdete v štimungi sedemdesetih in pomislite, da slišite kakšnega Dassina ali Sepetovo postavitev Ježka, Majdo ali Ladota itd. »Tvoji boki so še vedno travnik,« vztraja Ivanušič v naslovni pesmi, medtem ko se v uvodni predstavi prav programsko: »Čuj me, jaz sem južni veter, / budim te iz prestrašenih sanj, / trgam srajco, ki te duši, / lahek sem in močan!« In kje je poanta bivanja, seveda brezmejnega? »(…) preko navad / in mimo razvad, / proč od luči, / proč od ljudi«. Beg v dvojino? Da, a še zdaleč ne samo to. In tu so seveda NORDunk, ki jih ne smemo pozabiti in so po eni strani protiutež orkestracijam, po drugi pa jih dopolnjujejo: Gregor Antauer, Bojan Logar, Tomaž Marčič, Martin Rošer in Simon Šimat. 

Z vinilko dobite tudi pretočno kodo, da lahko nova Ivanušičeva glasba popotuje z vami tudi brez gramofona.