Cvetober domačih glasbenih upov

Tudi letošnji nabor finalistov Klubskega maratona – tega že več kot dve desetletji uspešno krmari glasbena redakcija Radia Študent – prinaša presečišče novih, še neuveljavljenih glasbenih imen. Kompilacija Klubki maraton 24 je tako informativno kot vsebinsko naravnana in namenjena vsem, ki bi si radi pred zaključkom koncertne turneje ustvarili vtis o nastopajočih. Kompilacija je tako informativno kot vsebinsko naravnana in namenjena vsem, ki bi si radi pred zaključkom koncertne turneje ustvarili vtis o nastopajočih. 

Primorske barve zastopa inštrumentalni kvartet Samokres, in ta nas posrka v svoj progresivno rokovski samospev, ki se v skladbi Regiön de mi Corazon sliši kot regionalna kitarsko dirigirana himna s prefinjenim čutom za dramaturško širino. Ta drža se nato preveša v skladbo Le Coq Sportive, kjer posebej do izraza prideta razigrani kitarski solo in pridružujoča se mu poskočna ritmika prostora in časa.

Mala roza muca je zagotovo najbolj nekonvencionalen finalni izbor letošnjega Klubskega maratona. Ljubljanski avdiovizualni duo nas že uvodoma s skladbo Izrodek prestreli z rafalnim visokofrekvenčnim sozvočjem minimalističnega računalniškega aviza, ki meji na elektronski hrup in drvečo metaforiko skoraj shizoidnega stanja. Četudi se kaos v skladbi Božja blaznost II umiri, poslušalec dobi občutek, da se je znašel v virtualni konfuziji vesoljskih razsežnosti, kjer se električni tok prenaša od ljudi za ljudi.

Oktanske barve metalnega pankstoner rocka na kompilaciji zastopa skupina Defy, ki v skladbi Welcome to the Swarm ohranja poseben konglomerat nostalgije in presenetljivih dratarskih aranžmajev. V nadaljevanju smo v skladbi Kjʊr priča neklasičnemu hardcoru, ki se ga ne bi otepali niti zimzeleni predstavniki žanra iz preteklosti. Uigrani in vselej igrivi!

Nikola Kokotović je sodobni kitarski trubadur, ki nam v maniri »naredi sam« servira lahkotne viže, vselej obložene z garažnim prizvokom. Skladbi Sutra in Jutro krije nam vsaka na svojih bregovih predstavi izjemno nadarjenega kantavtorja, ki si utira samosvojo nadžanrsko pot iz podzemlja na vroči asfalt, poškropljen z dežjem.

Sara Ilić, znana kot SAKE, je vsestranska mlada umetnica iz Tržiča, ki svojo rapersko liriko ohranja v območju lahkih, a dovolj trdno podpornih beatov, kar pa nikakor ne pomeni, da je njena besedna kombinatorika le površinska. V skladbi Volim smo priča medčloveškemu odnosu, v katerem se lahko prepozna marsikdo od nas, ki ljubi ali je ljubljen. Skladba Meri pa je čudovito intimno posvetilo mami kot Sarini največji opori v življenju. In ne le v njenem.

Ansambel Vraževerje prihaja iz Slovenskih Konjic in nam podaja nabrito zvočno-lirično rustikalno pesmarico, ki jo poplemeniti uporaba harmonike. Malce za šalo in še kako za res nas Vraževerje raznaša od subtilnega samospoznanja v skladbi Sam pa vse do (pre)vzgojne notice v Črni piki. Kvintet je zagotovo nekaj, kar se pri nas v takšni postavitvi inštrumentarija redko sliši, nekje med ozaveščenim folkom, poskočnim rockom in psihoterapevtsko harmoniko. 

Vsi omenjeni izvajalci še vedno nastopajo v kavarni KM 24. Zatorej …