Kdo smo, s kakšnim namenom smo in k čemu stremimo?

Ena pomembnejših nalog umetnika je od nekdaj odzivanje na aktualna družbena dogajanja, še večji pomen pa se morebiti pripisuje njegovemu preizpraševanju oziroma postavljanju pod vprašaj že potrjenih ali celo dokazanih dejstev. S tem umetnost opozarja na to, da je na tem svetu in v življenju vse relativno, pri čemer je izpostavljena svoboda, prisotna tudi pri projektu Analog AI, ki ga je mednarodni kvartet na koncertnih odrih predstavil v prvi polovici letošnjega leta. Neposredno za tem se je zasedba pod vodstvom slovenskega saksofonista Jureta Pukla in v sestavi angleškega pianista Johna Escreeta, ameriškega kontrabasista Joea Sandersa ter nemškega bobnarja Christiana Lillingerja odpravila v studio, da bi zdaj v posluh ponudila istoimenski album, kot že ime pove, usmerjen v glasbeno imitiranje analogne umetne inteligence. Rezultat tega so za jazzovsko glasbo in sorodne svobodnejše glasbene oblike v povprečju precej kratke dve ter triminutne kompozicijske enote, v katerih prevladujejo robusten saksofon, lirične basovske linije, zlomljeni ritmi in nepredvidljiva improvizacija, s katerimi skupina odličnih glasbenikov skuša brezosebno delovanje avtomatiziranih strojev ter robotov razmejiti od s toplino napolnjenega človeškega ustvarjanja, ki ga poleg tehničnega znanja vselej poganjajo osebna doživetja, izkušnje in čustva.

Rezultat tega so za jazzovsko glasbo in sorodne svobodnejše glasbene oblike v povprečju precej kratke dve ter triminutne kompozicijske enote, v katerih prevladujejo robusten saksofon, lirične basovske linije, zlomljeni ritmi in nepredvidljiva improvizacija, s katerimi skupina odličnih glasbenikov, v večini dobro znanih tudi slovenskemu občinstvu, skuša brezosebno delovanje avtomatiziranih strojev ter robotov razmejiti od s toplino napolnjenega človeškega ustvarjanja, ki ga poleg tehničnega znanja vselej poganjajo osebna doživetja, izkušnje in čustva. To glasbeno potovanje je zato deloma usmerjeno v razslojenost instrumentarija, spremenljivost, doseženo s pogostimi motivičnimi preobrati, in ritmično pestrost, delno pa v melodiko, v kateri prevladuje tekoča izraznost; denimo solističnega klavirja v Mysterious joy ali basovske linije v 447 ali saksofonske teme v Ode to us. Neodvisno od slednjega večina zvočnih kreacij daje vtis kompozicijskih nastavkov, kot bi te še ne dobile svoje končne podobe, v resnici pa ta t.i. pomanjkljivost le kaže na premišljeno zasnovo vsebinsko zaokroženega projekta, katerega namen je vnovič počlovečiti prvine živih bitij.

S to željo v ospredje stopa prav vsak od sodelujočih (za primer Escreet v Tender to 7 Libras, Sanders v 447, Lillinger v Trap), Pukl kot idejni vodja pa v zgodbo tudi povede in jo sklene s solističnim uvodom Juready? ter prepletom več saksofonskih linij Moonshine, obema krajšima od minute. Tako eden kot drugi prevzameta vlogo odmeva, ki je posledica dvoma, s katerim glasbeniki zarežejo v zavest poslušalca z vprašanjem, ali se smisel našega obstoja res veže le (še) na tehnološki razvoj ali pa nemara sega dlje, k osebnemu napredku, doseganju dovršenosti in ustvarjanju tistih sledi, ki bi za vedno dokumentirale življenje posameznika. A ne zato, ker so, temveč zaradi tega, ker so zaradi edinstvenosti prispevka vsakega od nas neponovljive in nezamenljive.

Analog AI ima tako poleg tega, da prinaša zanimivo glasbeno izkustvo veliko globlji socialni in znanstveni ali vsaj eksperimentalni potencial, saj sporoča, da je v povezavi z glasbo bistveno negovanje komunikacije med glasbeniki ter ohranjanje interakcije z občinstvom, kar pa se lahko zgodi izključno na živih odrih in ne v laboratoriju, v katerem osrednje mesto pripada umetni inteligenci