Himna materam

Stabat Mater (po pesmi slednici Mati žalostna je stala) je ime projekta in albuma, ki ga je pri založbi Carmina Slovenica izdala večkrat nagrajena multidisciplinarna umetnica, zborovodkinja in skladateljica Karmina Šilec. Delo izhaja iz zbirke Javno telo in raziskuje razdrobljeno veččutno izkušnjo ženske, s tem ko odpira prostor za razmislek o družbenih normah in se sprašuje, kako jih lahko presegamo. Vsebinsko je album povezan s projektoma Pisma matere in Tanka opna, ki izhajata iz iste zbirke in tako kot Stabat Mater črpata navdih iz življenja uršulinke Marie Guyart (1599–1672). Na primeru slednje ustvarjalka oriše kontrast in soobstoj različnih, pogosto nezdružljivih vlog, med katerimi sta izpostavljeni vlogi redovnice in matere. Celotno delo prežema refleksija o žrtvovanju, ki ga kontekstualizira odrekanje družinskemu življenju v prid poklica oziroma duhovnega poslanstva. 

Marie Guyart, z redovniškim imenom Marija od Učlovečenja, je bila kompleksna oseba, ki se je morala za časa svojega življenja soočati tako z družbenimi pričakovanji starega sveta kot s kolonialno realnostjo novega. Onkraj njene radikalne odločitve, da zapusti sina in se pridruži uršulinkam ter preostanek življenja posveti misijonarskemu delu v današnji Kanadi, jo poznamo predvsem kot mistikinjo. O tem priča tudi njen obsežni literarni opus, ki pa je bil takrat v primerjavi z delom njene sodobnice Mary Rowlandson dokaj zapostavljen in zamejen s strani moške duhovščine v Franciji. Kot zapiše Caroline Woidat v članku »Captivity, Freedom, and the New World Convent: The Spiritual Autobiography of Marie de l'Incarnation Guyart«, predstavlja Marie zgodnji primer med feministično mislijo in kolonizacijo Želvjega otoka. Skozi pripoved o svetnici ustvarjalka uspešno podaja iztočnice za diskurz o nevarnosti togih prepričanj in indoktrinacije, kar daje albumu politično podstat. Kljub jasnosti ostaja Karmina Šilec v svoji političnosti subtilna in svojega izraza ne utemeljuje na površinskih imperativih in sloganih, ampak ga ustrezno ilustrira skozi razvijanje zgodbe. To, kar je povedano oziroma odpeto, je prav tako pomembno kot tisto, kar je izpuščeno iz pripovedi. Vzporedno s tem je skladateljica spretno pozicionirala izvedbo materiala v glasbeni obliki, pri čemer je izhajala iz srednjeveške himne Stabat Mater.

Očitno je, da je Karmina Šilec vsebino projekta temeljito raziskala. Kljub poudarku na intimnem žrtvovanju in trpljenju ženske se skozi celotno zbirko Javno telo sooča tudi s kolonialno mislijo in prakso, katerih posledice so predmet sodobne kritične analize. Skozi pripoved o svetnici (Marija od Učlovečenja je bila kanonizirana leta 2014) ustvarjalka uspešno podaja iztočnice za diskurz o nevarnosti togih prepričanj in indoktrinacije, kar daje albumu politično podstat. Kljub jasnosti ostaja Karmina Šilec v svoji političnosti subtilna in svojega izraza ne utemeljuje na površinskih imperativih in sloganih, ampak ga ustrezno ilustrira skozi razvijanje zgodbe. To, kar je povedano oziroma odpeto, je prav tako pomembno kot tisto, kar je izpuščeno iz pripovedi. 

Vzporedno s tem je skladateljica spretno pozicionirala izvedbo materiala v glasbeni obliki, pri čemer je izhajala iz srednjeveške himne Stabat Mater, katere avtorstvo so pripisovali raznim osebnostim, med drugim papežu Inocencu III., do danes pa je kot pravi avtor obveljal Jacopone da Todi. V teku zgodovine so izvirno besedilo uspešno uglasbili številni skladatelji, znani interpretaciji sta na primer Rossinijeva in Pergolesijeva. Karmen Šilec se ponujenemu arhetipu pravzaprav približa predvsem z idejo trpljenja matere, ki se kot motiv prenaša ciklično skozi zgodovinske tekste, od Marijinega pričanja o križanju sina Jezusa do odpovedi Marie svojemu sinu več kot tisočletje in pol pozneje. V izvedbi ansambla !Kebataola! (Mojca Borko, Jasmina Črnčič, Eva Germ, Ana Sandrin) skladateljičini aranžmaji zvenijo premišljeni in uravnoteženi. Kompozicije so zasnovane v obliki motetov s sodobnejšimi idejami harmonije in fraziranji. Za razliko od zgoraj omenjenih interpretacij, ki temeljijo na kombinaciji pevskega zbora in komornega ansambla, so skladbe na Stabat Mater Karmine Šilec, z izjemo kompozicije Codex, spisane za zbor in izvedene z elektro-akustičnimi posegi. Čeprav bi pričakovali latinščino, so teksti interpretirani v angleškem jeziku, kar je razumljivo z ozirom na to, da gre za izdelek s potencialom, da prodre v tujino. Obenem se vendarle zdi, da je bila s tem zamujena priložnost za širjenje repertoarja slovenske vokalne glasbe. Ne glede na jezik je Stabat Mater semantično bogat album, ki poleg občudovanja vredne kompozicijske estetike ponuja tudi izvrstno izhodišče za razmislek o kompleksnosti in prepletu kolonializma, dogmatičnih prepričanj in pričakovanega prakticiranja spolnih vlog. 

Recenzija je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.