Dežela intimnih songov

Pri Založbi Klopotec je nedavno izšel album Razpihal sem nebo, pod katerim sta podpisana Cveto Kobal in Metka Ravnik-Glavač. Kobala bolj poznamo kot odličnega koncertnega flavtista, besedila in oblikovanje ovitka pa je prispevala M. Ravnik-Glavač. Vsak s svojo težo in občutenim izrazom v tem kreativnem duu se bo s tem delom prikupil sanjačem in ljubiteljem umetnosti, ki radi prisluhnejo liričnim zgodbam, uglasbeni poeziji. V območju zlitja se gibljemo, zlitja besede in zvoka, muzike in naracije. Kobalov glas je presenetljivo žameten, pravo telesno nasprotje njegovega flavtnega glasu, ki je gibek, iskriv in lahkoten. Seveda se čuti, da to ni njegovo prvo izrazno telo, da je le dodatek k inštrumentalnemu bistvu, a vseeno, če pristopimo kot neobremenjeni poslušalci, se lahko potopimo v ta temni velvet, v to mehko in šarmantno podajanje poezije.

Na albumu je devet pesmi: Svetloba pomladi, Od začetka dni, Potuje sonce, Razpihal sem nebo, Z dihom vetra, Ljubezen je to, Šopek lilij, Vonj življenja in Polje spominov. Vsa besedila diktirajo melanholičen pristop k izvedbi in iščejo pot do poslušalca na dokaj konvencionalen način. Gre namreč za sugestivno liriko, prežeto s pojmi in simboli, kot so sonce, veter, zvezde, čas, spomini pa seveda ljubezen kot središčna pozicija smisla življenja. Avtorja se nam predajata v nežni podobi, direktno, brez tančic, kot v pesmi Ljubezen je to, ki s ponavljanem dejstva zaljubljenosti zgolj rezonira naslovno poved, jo ponavlja in daruje poslušalcu kot spokojno dejstvo, ki očiščuje in osrečuje. Ljubezen je to in pika. Muzika (o njej konkretneje malo kasneje) je v celoti podrejena besedilu, vsaj tako se zdi ob poslušanju. 

Pred seboj imamo torej umetniško delo, kjer poezija pogojuje glasbo, jo osmišlja in oblikuje, kar z drugimi besedami nekako pomeni, da je poezija vdih, glasba pa izdih; sapa in atomi so pretežno isti, če odmislimo, da se kisik poezije veže na kri in potuje po poslušalčevem limfnem sistemu. Smo na področju, kjer so določeni elementi dveh zvrsti umetnosti v popolnem sožitju, na primer, ritem jezika, besed, verzov določa metrum in tempo glasbe, pač v skladu z vsebino poezije, ki je odprta in »enostavna«. Rezultat je v tem primeru tak, da gre bolj za lento in tekoče izražanje, se pravi v počasnih valovih, nekaj, kar pri petju Cveta Kobala malo spominja na Leonarda Cohena, no, res, samo pomislek, vsekakor pa poezija narekuje način glasbenega izraza, ki je blizu songu, popevki, romantični pesmi v moderni podobi. Zato tu glasbeni presežki niso zaželeni, glasba je mozartovsko univerzalna in spisana v pričakovani maniri diskretne kulise. Podobno vezana na verze je melodija. Bogvari, da bi bili vmes preveč razgrajaški intervali, ni šans, da bi zazvenele disonance ali kakšne razširjene zadeve, ki zarežejo v uho kot britvica, ne. Kobal se je (glasbeni del je verjetno v celoti Kobalovo delo ali vsaj vodilni glas pri oblikovanju, tako si mislimo, a ne vemo zagotovo) ležerno zleknil po tekstu in mu dal obleko, ki besedilom lepo pristaja; na trenutke je to lahko frak, nekaj malega pa je tudi srajc iz druge roke, ki smo jih že kje drugje pomerjali in občudovali. 

Po vsem zapisanem, predvsem pa ob poslušanju lahko tako zaključimo, da je konstrukcija poezije obenem temeljna sestavina skladb, besedno gradivo, ki se širi v melodični medij. To pa lahko beremo tudi tako: »harmonska« plat vsebine je narekovala harmonijo muzike. Ej, ampak dodajmo takoj, da ne bo pomote, zelo lepo, zelo prilagojeno in skladno. V območju zlitja se gibljemo, zlitja besede in zvoka, muzike in naracije. Kobalov glas je presenetljivo žameten, pravo telesno nasprotje njegovega flavtnega glasu, ki je gibek, iskriv in lahkoten. Seveda se čuti, da to ni njegovo prvo izrazno telo, da je le dodatek k inštrumentalnemu bistvu, a vseeno, če pristopimo kot neobremenjeni poslušalci, se lahko potopimo v ta temni velvet, v to mehko in šarmantno podajanje poezije. V prvi vrsti je Kobalovo petje prav to – melodični recital, preplet besed in melosa, plemenitenje metafor in poizkus presežka zgolj muzike, no, tudi obratno, poizkus presežka zgolj poezije.

Ker je poezija dominantna, vsebinsko suverena, je uglasbitev čista, brez pretenzij po ekskluzivnem izrazu, skladna z vsebino, kot že rečeno, in zato preprosta, tonalno uravnotežena in spevna. Skrivnostno nas boža pahljača nizkih frekvenc, ki služi v glasbi kot zaledje miru in stabilnosti. Govorimo pač o ljubezni, o hrepenenju in lepoti biti. Tu ni kaj modrovati, občutki se morajo razlesti po ušesu, poslušalec mora biti nežno oplazen s čustvi ... Instrumentala je v bistvu zelo malo, skoraj bi rekli, da je asketsko podrejen petju. Toda tudi petje samo ni naphano s kakšnimi hudimi strastmi ali potencami, vse je v soglasju s samim seboj, v podoživljanju zgodb na najbolj osebni in čutni ravni. V klasični maniri žlahtnih songov ali ljubezenskih pesmi, ki bivajo v deželi erosa, na »razpihanem nebu«, v intimnih in osebno izpovednih (iz)dihljajih