Jazz iz tovarne smodnika

Gregor Ftičar je jazzovski pianist, skladatelj in aranžer. Rodil se je v Kranju, jazz študiral v Gradcu, zdaj pa živi in ustvarja v Ženevi. Prejel je mnogo nagrad in na Akademiji za glasbo v Ljubljani poučuje jazz klavir z improvizacijo. Piše izvirno avtorsko glasbo, včasih tudi poustvari zanimive priredbe jazzovskih standardov, kar nasploh pogosto počnejo glasbeniki improvizirane muzike. Album Black Smoke Suite je precej tak − standardiziran, brez eskapad v neznano, a vendar raziskujoč z neke vnaprej dane platforme. Bolj kot z eksperimentiranjem in iskanjem novih vesolj se ukvarja z mnogimi barvnimi finesami, z detajli in drobnimi, filigransko atraktivnimi utrinki. Fines in čistega mojstrenja ne (z)manjka, vse teče, vse ima svoj prepoznavni tok in druge take pritikline jazzovskih tradicij šestdesetih let, zato celotni album deluje kot varno zatočišče, udobni salon.

Jazz tako in tako vedno bazira na kakem ritmično melodičnem obrazcu, lahko je to standard, bluesovska melodija ali izvirni navdih, saj glasbeniki praviloma muziko razvijejo šele iz te (pred)postavke. V bistvu gre vedno za improviziranje, za kreacijo iz živega duha in trenutka. Jazz je pač muzika, ki dejansko prisega na hic et nunc koncept, tu in zdaj. Ftičar se je dodobra zleknil v ta svet in njegov koncept izvajanja ima prepoznavno osnovo: blizu mu je lirični način, intimna jazzovska forma, ki se izogiba freejazzovskim šokom in nepredvidljivim zvočnim turbulencam. Zato ne preseneča, da se poglobljeno ukvarja z melodiko, harmonijami, z mainstreamom, ki se je v nekem trenutku iz Amerike izlil v svet in ga še vedno drži v šahu. Ni to cunami, temveč prijazno pljuskanje valov, ne rušenje kredibilnih in utečenih form, temveč njihova previdna nadgradnja, če že. Smo torej v območju swinga, bebopa, coola, smootha, standardov, zlatih časov jazza, a vedno z željo po presežkih, po novih pristopih, po hrepenečem iskanju osebnih poti. Kot pianist ima v rokah orodje, ki je kot nalašč za tovrstno ustvarjanje. Klavir je univerzalec, kjer se da postoriti marsikaj, je glasbilo, ki je umeščeno v temperiran sistem, v čistino tonov, v pravilne harmonije, obenem pa lahko ritmično svobodno rogovili po vseh mogočih beatih, ki kličejo po realizaciji v trenutku izvedbe in jih poganja tudi spontani navdih. Lahko zavlačuje, lahko pa tudi pospešuje pulziranje, metrum. 

V jazzu je najpomembnejše občutenje v trenutku izvedbe in Ftičarjev pristop se tega dosledno drži. Zato ne čudi, da se rad nasloni na predhodni razmislek, na komponiranje, zdi se, da premišljuje o skladbi in ji že v prenatalni dobi (z)gradi podobo, v trenutku izvedbe pa lahko zatava v razne rokave, zatrepe in skrita jezerca ob glavnem toku. Jazz pač, amorfna zvočna snov, ki ji za boga ne moreš določiti ne barve, ne vonja, ne okusa. Z vsem tem vedno postreže kot chef, ki ga krasijo vse zvezdice tega sveta, ker kuha po navdihu. 

Album Black Smoke Suite je precej tak − standardiziran, brez eskapad v neznano, a vendar raziskujoč z neke vnaprej dane platforme. Bolj kot z eksperimentiranjem in iskanjem novih vesolj se ukvarja z mnogimi barvnimi finesami, z detajli in drobnimi, filigransko atraktivnimi utrinki. Fines in čistega mojstrenja ne (z)manjka, vse teče, vse ima svoj prepoznavni tok in druge take pritikline jazzovskih tradicij šestdesetih let, zato celotni album deluje kot varno zatočišče, udobni salon, kjer so morebitni zvočni ekscesi nezaželeni, mogoče celo prepovedani. No, zadnja oznaka za jazzovsko izražanje ni mišljena dobesedno, bolj v smislu preračunljive estetike in predanosti jasni zvočni strukturi, kjer prevladujeta duhovni mir in ušesu prijazna iskrenost.

Black Smoke Suite je novembra 2025 izdala založba Celinka, na albumu pa je osem skladb, ki namigujejo na neko čisto konkretno zgodbo (če človek ne bi videl naslova in pridanih informacij, bi zgodbo verjetno lahko vzeli le za predpostavko, za indic, kako naj poslušalec delo použije), zato sklepamo, da ne gre za programsko iniciacijo, ampak za absolutni pristop, za glasbo iz nič, iz umetnikove imaginacije. Tako kot kuhar iz konkretnih surovin lahko poustvari fantastični pogrinjek s simfonično paleto okusov. No, tole je zelo kulinarično, kul je, narično (narativno) pa malo manj. Iz podatkov se seznanimo, da je projekt nastal ob petindvajsetletnici pobratenja med Kamnikom in avstrijskim Trofaichom. Mesti že več kot stoletje povezuje posebna zgodba med letoma 1915 in 1918, ko je bila proizvodnja črnega smodnika iz Kamnika začasno preseljena v Trofaich, kar je, tole je pa že matafizika, preraslo v edinstveno prijateljstvo med mestoma na področju kulture. Kakšni obvozi so potrebni, da se ljudje kulturno bratijo, da na koncu nastajajo jazzovski albumi, ki jih imajo vsi za svoje, v ozadju pa kuhajo črni dim, ki nastane ob gorenju smodnika. Bogato čudaštvo fenomenologije, ali preprosteje povedano, unikatno je biti človek znotraj absurda sveta, kjer se svet dogaja na trgovskih cizah, ki tovorijo blago sem ter tja, a glej, čudež, spet je tu jazz, ki z lahkoto preskoči formalizme in diktate in stke vezi, ustvari enovito čipko, raztopi predsodke in poveže svetove v muziko za um in dušo. Poveže jih v osem lepih skladb, mehkih, poetičnih, nežno vibrirajočih, spokojnih, čeprav izhajajo iz »smrtonosnega dima«. 

Ftičar je tokrat svoj pianistični smodnik združil z Aleksandrom Severjem na vibrafonu, kontrabasist je Philipp Zafrl, na bobnih pa bojne vibracije črnega smodnika poustvarja Klemens Marktl.