Ličinka

Slovensko ustvarjalko Evo Mulej Vrabič smo najprej spoznali v duu s Karmen Ponikvar kot Lip Rouge, solistično pa zdaj nastopa pod imenom Oka. Njena debitantska solistična kratka plošča Larv razvija elektroakustični prostor, ki materiale terenskih posnetkov, moduliranih glasov, sintetičnih dolgih tonov in zajeme akustičnih inštrumentov plasti v nize, ki se zadržujejo med ambientalno zvočno zasnovo in tankočutno zvočno obrtjo. Tematska zasnova pretočnosti, človeka kot »vodnega telesa«, »prepustnega in dovzetnega za notranja plimovanja«, prehaja v glasbo predvsem s pomočjo tekstur terenskih zvočnih zajemov iz vodnega okolja in govorjenih fragmentov poezije Jake Bombača, manj pa tudi skozi jasno zasnovano kompozicijsko idejo. Prostorska razpršenost zvokov, čisti posnetki in zveznost med posameznimi elementi pričajo o skrbnem oblikovanju materiala, a obenem odpirajo vprašanje, kako se ti materiali umeščajo v širšo strukturo plošče. Larv gre sicer občutni korak dlje od povprečja mladostne artistične fascinacije, a ostaja na razpotju. Ni minimalizem, ni fokusirano elektroakustično, sistemsko ali generativno raziskovanje, prav tako tudi ne relacijska musique concrète. Ostaja odprta zvočna forma, ki išče načine artikulacije. Vendar je treba ob tem poudariti moč Okine tehnične izvedbe, izdelanost njenih terenskih zajemov, občutek za mikrodetajl, skrbno procesiranje in konsistentnost pri delu z vokali, ki delajo ploščo prepoznavno njeno.

Sprehod skozi pet dokaj kratkih skladb natančneje razkrije razmerja različnih, nekoliko raztresenih bežiščnic. Diary Of My Future hipno odpre preprost, a mikavno estetiziran harmonični grozd, ki mu takoj sledi programski, razlagalen poetični govor, medtem ko se v drugi polovici minimalistično vzpostavi lep vokalni loop, obdan s terenskimi šumi in elektronskimi oscilacijami, ki razprejo izrazito organski zaključek neotipljivega akustičnega dromljanja in meditativnih dolgih kovinskih odzvenov činel, malih gongov ali podobnega. Aquivalence temelji na pritajenem prepevanju, drobnih tresočih pokljanjih in prvih globljih sintetičnih basovskih pritiskih, ker pa se skladba v nadaljevanju razvije v pretežno medlo noirovsko skico s skoraj down-tempo, burialovskimi niansami, ne seže dlje od statične estetizacije. Naslovna skladba Larv s kavernoznim basovskim bučanjem oddaljenih gromkih virov, nadplastenimi loopi harfe, dolgimi toni v flavti in distorziranimi vriski zdrsne v ezoterično zvočno območje, kjer repeticije harmoničnih grozdov nakažejo vertikalno gibanje, a ne gredo korak dlje v abstrakciji. Movement s pritajenim dub-techno vzorcem Nitza deluje kot izjema, ki potrjuje pravilo; minimalna ritmično sekvencirana matrica vzpostavi najbolj funkcionalno abstrakcijo vertikalne gradnje, ki kompenzira siceršnje odrekanje takšnemu gibanju. Zaključna skladba Swim ponudi najzanimivejše modulirano osciliranje, nad katerim se plasti mehko nadzorovano škripanje neznanega kovinskega predmeta, sirenski falzetni vokal in ščebetanja, skladbo pa zaključita dva niza po treh ritmiziranih topih udarcev, ki nakazujeta gravitacijo k protoplesni vertikali, a ostajata zgolj zaključni namig. Govorjena poezija se pojavlja sem in tja skozi celotno kratko ploščo, zato hitro izgubi uvodni vtis programsko razlagalne funkcije in preide v izrazitejšo konceptualno abstrakcijo, sicer pa v kontrapunktu takšnih semantičnih vstopov v zven in čutne, životne koncepcije fluidnosti zgolj bežno in boječe prevzema izrazito glasbeno-relacijsko vlogo, ko bi lahko izraziteje vertikalno vrtinčila zvočni material. Podobno bi bili lahko bolj izrazito konceptualno in glasbeno vpeti tudi terenski zajemi zvoka, a ti prav tako ostajajo predvsem na tematsko programskem platoju.

Glavna tožba nad Larv je odsotnost jasne ideje vertikalne gradnje, ki bi materialom nudila trdnejše relacijske sheme. Sodobna ambientalna glasba se pogosto zavestno in slabo reflektirano, včasih tudi naivno odmika od historičnih kompozicijskih modelov in strožjih postopkov organizacije zvoka, vendar s tem tvega, da ostane predvsem nizanje tako ali drugače sugestivnih elementov, brez notranje determinacije in jasnejše muzikalne vpetosti. Larv gre sicer občutni korak dlje od povprečja mladostne artistične fascinacije, a ostaja na razpotju. Ni minimalizem, ni fokusirano elektroakustično, sistemsko ali generativno raziskovanje, prav tako tudi ne relacijska musique concrète. Ostaja odprta zvočna forma, ki išče načine artikulacije. Vendar je treba ob tem poudariti moč Okine tehnične izvedbe, izdelanost njenih terenskih zajemov, občutek za mikrodetajl, skrbno procesiranje in konsistentnost pri delu z vokali, ki delajo ploščo prepoznavno njeno. V najboljših trenutkih, predvsem ob karakterizaciji z glasom, Oka odpira vrata glasbenih abstrakcij, ki so jih pred poldrugim desetletjem v ospredje pripeljale eksperimentatorke, kot so Katie Gately, Madalyn Merkey in Lucrecia Dalt. Ali celo še bolj digitalno orientirana konceptualistična Holly Herndon pa predvsem precej bolj k ritmu usmerjena FAY, ki v svojem osnovnem fokusu eksplicitno razvija ravno koncepcije vertikalne kompozicije skozi razmerja med glasom, elektroniko, tolkalnim in teksturnim plastenjem, podobno kot to na področju sodobne elektro-akustične glasbe skozi leta v najrazličnejših oblikah počne italijanski ustvarjalec Giuseppe Ielasi. Larv se tem linijam približuje na različnih točkah vstopa, ne da bi zares prešla v katerega od bolj izdelanih modusov, s čimer kot ličinka ostaja na zanimivi, še nedokončno izrisani in upajmo, da pozitivno usmerjeni prehodni točki razvoja.