Subtilno zvočno vživljanje v neme filmske podobe

V četrtek, 18 decembra, so v okviru cikla Kino-uho/FriForma v Slovenski kinoteki v Ljubljani izpeljali predzadnji dogodek, projekcijo britanskega dokumentarca Ribiške pravice (Drifters), ki ga je leta 1929 režiral John Grierson, in sicer z živo elektronsko glasbeno spremljavo, za katero sta poskrbela Oka & Nitz (Eva in Tine Mulej Vrabič). Večer je potekal v koprodukciji Slovenske kinoteke, Inštituta ON Rizom in KUD-a Mreža. Ambientalni okvir, ki sta ga stkala okoli filmske pripovedi, se je pronicljivo spajal z dogajanjem in je presegel golo zvočno podlago, saj je bil vseskozi kompleksen, samostojen, pa vendarle postopoma integralni del filma. Skratka, na ta način se je pred nami gradila enkratna in neponovljiva zvočno-vizualna celota, ki je omogočila unikatno doživetje.

Oka in Nitz sta se vživela v nemi film in ga oživila z diskretnim in polnim zvočnim tokom, v katerem sta prepletla posnetke raznih inštrumentov in predmetov in obdelani vokal ter združila digitalno in analogno. Ambientalna zvočna dopolnitev se je povsem poistovetila z vizualnim, ga pritegnila v svoj svet in v skupno sobivanje. Eksperimentalni del ni bil toliko prepoznaven prav zaradi izrazito sinhronega zvočno-vizualnega dopolnjevanja. To plemenitenje filmske projekcije nas je držalo v pričakovanju razpletanja trpke zgodbe o težkem življenju ribičev in njihovem trdem delu, o bitki za dobiček, o surovih vremenskih in drugih naravnih pogojih ter pičlih možnostih za zaslužek. Vse to se je vrtelo pred našimi očmi kot dokumentarna freska, ki jo je vitalno dramatizirala glasba. 

Nitz in Oka sta v skladu z dogajanjem v filmu zajete zvoke pozorno združevala z računalniško obdelanimi in tako s pomočjo tehnološkega napredka osvetljevala stanje iz leta 1929, ko so goloroki ribiči bili svojo življenjsko bitko v zelo nenaklonjenih naravnih okoliščinah. Ravno od tod tudi razmerje med digitalnim in organskim, ki v bolj aktualnem kontekstu obravnava ta kontrast. Ambientalni okvir, ki sta ga stkala okoli filmske pripovedi, se je pronicljivo spajal z dogajanjem in je presegel golo zvočno podlago, saj je bil vseskozi kompleksen, samostojen, pa vendarle postopoma integralni del filma. Skratka, na ta način se je pred nami gradila enkratna in neponovljiva zvočno-vizualna celota, ki je omogočila unikatno doživetje, četudi bi se zlahka posvetili tudi enemu in drugemu ločeno.