Senzorična glasbena umetnost

Ob zgornjem naslovu sleherni poslušalec pričakuje, da sta čustvenost in čutnost tista prvotna dražljaja (senzórični -a -o (ọ́) ~ dražljaj; vir: Fran), ki ju začutimo ob poslušanju pričujoče glasbe. Če ste pred tem že prisluhnili Senzorami vol. 1 (ZARŠ, 2021), potem ne smete zgrešiti letošnjega nadaljevanja. In obratno, če se ravnokar prvič srečujete z drugo kompilacijo, ne spreglejte prve. Če ste pred tem že prisluhnili Senzorami vol. 1 , potem ne smete zgrešiti letošnjega nadaljevanja. In obratno, če se ravnokar prvič srečujete z drugo kompilacijo, ne spreglejte prve. Ekipa je izbrala devet skladb, ki se dopolnjujejo v eksperimentalno ambientalnem navdihu, vselej na povsem različnih bregovih zvočne zamisli in misli.

Tilen Mulej – Vrabič (Nitz), eden najbolj čislanih domačih elektronskih skladateljev, producent, glasbenik, didžej in avtor radijske oddaje Senzorama na valovih Radia Študent, nam tudi s svojo drugo kuratorsko studijsko izdajo, Senzorama vol. 2, odstira glasbena obzorja inovativne in izvirne domače elektronske glasbe. Ekipa, v kateri sta ponovno Hana-Uma Zagmajster in Slaviša Stojanović (Evano), je izbrala devet skladb, ki se dopolnjujejo v eksperimentalno ambientalnem navdihu, vselej na povsem različnih bregovih zvočne zamisli in misli. 

Že uvodna skladba De-escalation v izvedbi beepblip nas s svojim poustvarjanjem napetega vzdušja poskuša navsezadnje pomiriti. Kajti beseda »eskalacija« je ena od najpogostejših besed, s katerimi nam dandanes leporečno poskušajo prodati nasilnost in nasilje, predpona de- je pa ravno nasprotno. rouge – ah, povratnica s prejšnje kompilacije, tudi tokrat seje in žanje svoje zvočno klasje. Skladba Sunder odpira vse slušne pore ter poglobljenemu poslušalcu lahko izpoveduje zgodbo na enak način kot branje ali opazovanje. Skladba Krs je zagotovo eden od vrhuncev pričujoče glasbene zbirke. Ita Kora je v ekspresionistični klavirski posvetitvi do Bacha do Erika Satieja in nazaj prežeta z odmevi in odsevi. Duo Martine Testen & Simona Šerca nas skozi Stratus pripravi na deževno ujmo, ki se epohalno ne zgodi, doseže le razpotegnjeno kulminacijsko sozvočje, ki meglico raz(prši) v višave. Oka nas utesni s postopnim oživljanjem zvočnega kolorita, ki se v njeni mojstrovini Sea organ sliši kot trenutek, ko se življenje iz morja preseli na kopno. V nadaljevanju smo vnovič priča vremenski terminologiji v skladbi Cloud resonator, ki jo skladateljsko podpisuje Tim Cosinus. Geometrijsko natančen in skladen, a vselej zvočno spontan ambient, ki ga ob nevihtnem brenčanju lahko podoživiš globoko v kosteh. Toda nič se ne more primerjati z globino zaznave tehnološko emitiranih zvokov, ki jih Divid v skladbi Eclosion projicira skozi izbiro najbolj kakovostnih izdelkov tekočega traku. Sleherni poslušalec se je zagotovo srečal z večino teh zvočnih signalov, toda v takšnem skupinskem okolju in s takšno gostoto  zagotovo ne. Mind Machines pa nas s Tonom nostalgično preusmerijo na plesišča, kjer so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kraljevali pionirji britanskega elektroartističnega glitcha. Ob vsej nostalgiji je skladba Ton najglasnejša, najbolj ritmično pogojena in plesno nezgrešljiva. Kot je popolnoma nezgrešljiv zaključek albuma s skladbo Waterfall v izvedbi Uroša Potočnika. Ta popotnika popelje v območje arhetipskih zvočnih vzorcev, ki se v svoji eksotični barvitosti stekajo v sliko sveta, kakršnega želimo čutiti in živeti.

Priporočam.