Ko se 4 minute in 33 sekund raztegnejo na dobri dve uri

Festival Forum nove glasbe, ki je nekakšen naslednik Slowinda, je v letošnjem novembru odprl uho in oko nesmrtnemu ameriškemu skladatelju, mislecu in pionirju sodobne glasbe, Johnu Cageu (1912–1992). V ta koncept se je vključila Glasbena šola Ljubljana Vič – Rudnik ter v Veliki dvorani Slovenske filharmonije v soboto, 22. novembra, pripravila svoj koncert-performance na omenjeno temo. Vrhunska domislica, bi dodali, sodoben in iskriv pristop ter zgled za druge šole, kako vzgajati mlade glasbenike na široki in za vse estetike odprti platformi. Če nadaljujemo, ideja, da tako »kontroverznega« skladatelja šola ponudi otrokom in jih tako vpelje v svet njegovih nenavadnih in ultra modernih kreacij, je naravnost odlična. Glasba, ki jo na večini šol poučujejo, ima navadno vse lastnosti glasbe, če se malo tavtološko pošalimo, glasbe, kjer je melodija ključni element pa seveda ritem, harmonska zgradba in slog dobe, v katerem je delo nastalo. Tokrat pa smo bili priče odmiku od teh konceptov.  Če sklenemo, res vrhunski projekt, s katerim je šola visoko presegla predvidene standarde in se sistematično vključila v vzgojo mladih glasbenikov na odprti in široko zasnovani paradigmi poučevanja.

Večina ljudi glasbo razume in prepoznava kot eno najbolj emotivnih in sugestivnih oblik umetnosti, John Cage se je nasprotno zaletel prav v meje takšnega klasičnega pojmovanja, jih dosegel in presegel. Danes se zdi popolnoma logično, da se je zagledal v kalup, kjer glasba domuje, v prazni čas in odsotnost zvokov, v tisto »škatlo«, kamor polagamo note, melodijo, ritem, čustva ... Na prvo žogo bi pomislili, da je odsotnost slednjega, torej običajnih kategorij glasbe, pri Cageu preprosto tišina in zvočni nič, a se je kmalu izkazalo, to je sam preizkusil na svojih ušesih, da tišine na svetu sploh ni, da je fikcija, utvara. Tudi ko jo je skušal odkriti v popolnoma izolirani komori, tišine ni bilo, saj je, kot je izjavil, slišal vsaj dva kontrastna zvoka, enega visokega in drugega zelo nizkega, ki sta bila seveda odmev njegovih telesnih šumov. Da ne omenjamo srca, ki je bilo kot gong v prsih. Pa vendar, iz tega izhodišča je zgradil svojo celotno muzikalno kozmogonijo, od prapoka naprej. 

Vse je glasba, svet je prepoln najrazličnejših zvokov, vsi pa so lahko del skladateljeve imaginacije in kompozicije. Tako je nastal prepariran klavir pa vdor raznih konkretnih predmetov v skladbe, vseh mogočih in nemogočih motilcev tišine, do muzikalno popolnoma oskubljenih performansev, na primer v ciklu Song Books iz leta 1970, kjer je možno čisto vse, od čistih tonov do šumov, od eksperimentalnih prebliskov do performansa, ki je lahko tudi humorna in igriva epizoda nastopajočega brez enega samega klasičnega tona, ter celo skeč, geg na odru, ki fingira neko resno stvar.  Na omenjenem koncertu je bila to zagotovo skladba, kjer sopranistka brez enega samega zapetega tona okuša sladkost čokolatinov. Glasbeniki si, po sugestijah Cagea, sami zastavijo okvir in koncept izvedbe, tako da dotična dela nikoli niso izvedena enako in temeljijo na odprtosti, svobodi in nedoločljivosti. Mogoče najbolj znano delo Cagea je 4' 33'', v izhodišču napisano za pianista Davida Tudorja. Njena izjemna moč se skriva v dejstvu, da v tridelni kompoziciji pianist ne zaigra niti enega tona, nekako v tišini sedi za klavirjem, s štoparico v roki odmeri časovno kapsulo, ki je tokrat notno prazna, in se na koncu prikloni in zapusti oder. Delo so prvi poslušalci razumeli z vidika »glasbe tišine«, a je Cage kasneje lepo razložil, da odsotnost tonskega ne pomeni odsotnosti zvokov, saj šumi v dvorani, nekontrolirani, naključni glasovi v okolju itd. ustvarijo glasbo okolja, kompozicijo tišine s pomočjo zvokov iz prostora. Gre torej za prenos dogajanja iz polja glasbe v ambient, svet, okolje.

No, o Cageu je moč diskutirati na vse strani, res je temeljito razširil obzorja, jih relativiral in pravzaprav postavil v kozmično brezmejnost.  Mladi glasbeniki so s svojimi mentorji izvedli trinajst skladateljevih del, en tak širok pregled celotnega opusa, z začetkom v preddverju Filharmonije in nadaljevanju v dvorani s skladbo Organ / ASLSP (As Slow As Possible) iz leta 1987, kjer je skladatelj v neskončnost odprl tudi čas in dolžino izvedbe. Trenutno se njena najdaljša verzija od leta 2001 izvaja v cerkvi St. Buchardi v Halberstadtu (Nemčija), skladba pa naj bi trajala 639 let, torej do leta 2640. Tokrat smo jo (verjetno) slišali celo, v sežeti podobi. Nadaljevanje koncerta je bilo logično: priredbo skladbe 4' 33'' je izvedel Simfonični orkester glasbene šole, tokat razširjen z vsemi nastopajočimi v drugih delih oz. točkah, dirigirala pa je Jelena Susnick, odlična mentorica mladih orkestrašev. V nadaljevanju smo videli in slišali reprezentativni prerez skladateljevih eksperimentov in domislic, tudi simpatično Suite for Toy Piano iz leta 1948, kjer so se pianisti zvrstili na izvirnem Schoenhutovem modelu otroškega klavirja. Sklepna skladba, Three Early Songs, je eno prvih mojstrovih del, ki je ob nastanku vzbudilo pozornost in se še napaja pri čistih tonskih izvirih. 

Ob dirigentki simfoničnega orkestra so program pripravili še profesorji Tomaž Sevšek Šramel, Ivana Ziherl, Bojana Poljšak, Alenka Slokar Bajc, Lidija Grkman, Špela Kermelj, Bronka Prinčič, Radovan Škrjanc, Eva Dobnikar, Aleksandra Naumovski Potisk, Janko Snoj, Metka Lebar, Andreja Hauptman Škrabar, Boris Šinigoj, Urška Čepulič, Katja Konvalinka, Barbara Nagode, Valerija Šoster. Uvodne besede o projektu in skladatelju je prispeval ravnatelj glasbene šole Saša Potisk in mogoče manj pripravljene poslušalce lepo uvedel v poslušanje. Če sklenemo, res vrhunski projekt, s katerim je šola visoko presegla predvidene standarde in se sistematično vključila v vzgojo mladih glasbenikov na odprti in široko zasnovani paradigmi poučevanja.