Akterja iz domačega podzemlja, ki avtohtoni techno ustvarjalnosti dajeta nov zagon

V zadnjih letih je žanrska oznaka »techno« postala podobno ohlapna kot oznaka »rock«, saj brez dodatnega konteksta obe sporočata bore malo. Ko zato danes govorimo o domači techno ustvarjalnosti, moramo vedno upoštevati kontekst, v katerem obstaja, in etos, ki jo poganja. Če rečemo, da je slovenski techno trenutno v dobri formi, bo marsikdo najprej pomislil na yugotechno fenomen REDHEDII s TikToka, ki je v resnici le zoomerska verzija DJ Svizca iz zgodnjih let novega tisočletja. Namesto narodnozabavnega turbofolk eurodanca namreč štanca generični hard techno/trance z zimzelenimi refreni balkanskega popa in rocka, pri tem pa je tako viralen, da ga kopira že Umek. Drugi bodo pomislili na imena, kot so Brina Knauss, Glia, Brtinzz, Sub Terra, novinci celo na RotorMotor. Toda obstaja še neka druga, z dotičnimi totalno nepovezana techno scena. EP Issun-bōshi, ki se navdihuje pri japonski zgodbi o miniaturnem samuraju, ni povprečen prvenec, saj prinaša tri studijsko precej dodelane komade, ki jih zaznamujeta zrelost in jasna avtorska vizija. Karakter ji vdahne predvsem domiselni zvočni dizajn, lebdeči elementi v ozadju zvočne slike in inventivne manipulacije zvoka, ki lahko na plesišču rekalibrirajo našo percepcijo (zvočnega) prostora.

Na obrobju, aktivna predvsem v sferi psihedeličnega in deep techna, delujeta MMali in Obscur, člana kolektiva Endemit, ki sta z letošnjima izdajama dvignila prepoznavnost avtohtone produkcije v mednarodnem prostoru. Koroški didžej/producent Matej Mirnik, znan kot MMali oziroma Issun-bōshi, že desetletje soustvarja domačo techno sceno. Predkoronski rejverji se ga boste spomnili z legendarnih dogodkov Formaviva v Koncertni dvorani Rog, medtem ko ga mlajši poznate predvsem kot utemeljitelja kolektiva in zdaj še založbe Endemit, zraslega iz pepela Formavive, ter mini festivala Endemit (nekoč Izvir) v Libeličah, ki se je uveljavil kot eden bolje kuriranih nišnih techno dogodkov pri nas. Z zagonom založbe in prvo vinilno izdajo kolektiv, ki je svoj ljubljanski dom našel na Gradu Kodeljevo, odpira novo poglavje.

EP Issun-bōshi, ki se navdihuje pri japonski zgodbi o miniaturnem samuraju, ni povprečen prvenec, saj prinaša tri studijsko precej dodelane komade, ki jih zaznamujeta zrelost in jasna avtorska vizija. Atmosferično uverturo Inori 祈り, fin primerek perkusivnega deep techna z naraščajočo intenziteto, definirajo kotaleči dialogi tolkal, mistična atmosfera, ki jo pričara spiralasti motiv sinta, in lenobni pulzi kick bobna, ki v drugi polovici prerastejo v epsko 4x4 udrihanje. Karakter ji vdahne predvsem domiselni zvočni dizajn, lebdeči elementi v ozadju zvočne slike in inventivne manipulacije zvoka, ki lahko na plesišču rekalibrirajo našo percepcijo (zvočnega) prostora. Na kvaliteto izdaje namigujejo tudi pozitivni odzivi veteranov na zaprtih platformah za promocijo novih techno izdaj, med njimi Surgeon, Slam, Laurent Garnier in Marco Zenker. Melodično izrazitejša produkcija Gensō 幻想 prav tako pritegne s prepletom eteričnih padov in subtilnih melodičnih motivov, ki sprožijo ples sinaps. MMali prisega na zvočno globino in diskretno rabo sinkopiranih tolkal. Nežni, filigransko filtrirani sinti sanjarije Matsuri 祭 so inženirsko optimizirani za sprožanje introspektivne ekstaze. Remiks istega komada, pod katerim se podpisuje Britanec Inland, je nasprotno bolj bengerske narave, kalibriran za vrhunec noči, ko bolj kot fascinantne teksture štejejo čvrsti kicki. 

Čvrstost, hipnotičnost in minimalističnost so ključne sestavine izraza ljubljanskega mladca Tima Guzelja, znanega pod imenom Obscur, ki se je z izdajami za založbe LUNARECORDS, Modularz, Paralelo in Newrhythmic prebil v ospredje purističnega techna, neobremenjenega s trendi in zvestega koreninam. Njegovi komadi so postali stalnica v setih raznih uveljavljenih imen, zato ne preseneča, da ga je pod svoje okrilje vzel britanski producent Rene Wise. Guzeljev debi za njegovo založbo Moving Pressure je njena prva izdaja, ki je ne podpisuje sam Wise, kar dodatno namiguje na kakovost slovenskega producenta in didžeja, ki vse bolj redno nastopa tudi v tujini. 

Njegov kratkometražec Moving Pressure 04 odlikuje zvestoba ideji berlinskega techna kot temačne cerebralne muzike za globoko plesno kontemplacijo. Obscur ima dober občutek za grajenje repetitivnih, aranžmajsko izčiščenih gruvov, ki te omamijo, in za elegantno zbalansirano zvočno podobo z občasnimi zvočno-dizejnerskimi elementi, ki te mečejo iz hipnoze. V svoji studijski praksi je razmeroma plesno funkcionalističen, slogovno esencialističen, a vseskozi obrtniško odličen. Najbolj izstopata komada Soul Eater in Stockholm Syndrome, ki lahko v pravem trenutku na pravem plesišču napravita kaos. Obscur se z odločnim korakom uveljavlja kot mednarodni protagonist surovega hipnotičnega techna z zloveščim karakterjem in njegove izdaje z razlogom vse bolj odmevajo na klubskih plesiščih po tujini.