Ni rock, a je rock 

Uf! Moram priznati, da je vsakršno današnje izražanje v območju rock 'n' rolla časti vredno. In ne le to! Leo Fister in njegov album Everlasting Call presegata konformizem po vseh ovinkih. In edino to dandanes šteje. Ni rock, a je rock. Kar je nastalo v Kranju, naj ne ostane le v Kranju. S skladbo Global warming bi to sporočilo lahko postalo rockovska mantra, ki naj opozarja in osredotoči tiste, ki prisegajo na trdokorne kitarske reference in, vsaj upam, mislijo s svojo glavo, možgani. Ali kot nam Leo sporoča v duhu sedanjosti in prihodnosti: »I will make sacrifice, mother earth gives us life.« Že od prvih taktov in prvih verzov naprej poguma temu albumu ne manjka.  Leo Fister in njegov album Everlasting Call presegata konformizem po vseh ovinkih. In edino to dandanes šteje. Ni rock, a je rock. Kar je nastalo v Kranju, naj ne ostane le v Kranju.  Že od prvih taktov in prvih verzov naprej poguma temu albumu ne manjka.

V uvodni skladbi Start now! nas kitarski trubadur predrami s sintetiko poskočne distorzije, ki svoje zastave dviguje zelo visoko, vidno in ponosno. Tukaj ni nobenih sprenevedanj. Vsem polaga na dušo verze, ki so še kako aktualni in delujejo kot grozeča prerokba, sila avtoritarni: »oh should i question the authority well i might get beaten«. Follow the same patterns prikliče preteklost skozi prizmo osemdesetih, v kateri se je dejansko zrcalila slika današnjih dni. Enostavno enotno v duhu in odsevu. A potem izjemen zvočno-lirični preobrat: pod skladbo It's coming back bi se s ponosom, iskrenostjo in žarom podpisala zasedba Alice In Chains, če bi le njen pevec Layne Staley še bil živ. Neverjetna reinkarnacija grunge estetike s skrajno iskrenim spoznanjem posameznika ali družbe, ki odzvanja v verzih »ni čudno, da še vedno fantaziram / svetla preteklost ostaja neresnična …«. Pa vendar se Leo Fister v nadaljevanju s skladbo Vruće povsem pokloni ravno tej punk hardcorovski zgodovini naše domačije in tudi širše. Vse skupaj zveni, kot da bi Quod Massacre simfoniziral Matter. Fister ozaveščeno ugotavlja, da »kad se sjetiš da bi mogao biti / vidiš kraj / vidiš kraj / oštećen taj raj«. Težko bi bilo spesniti boljšo retrospektivo sedanjosti. In morda še težje pričakovati več od tistega, kar sledi v skladbi Mediokriteta je avtoriteta, kjer se celotno zvočno vzdušje, dinamika in lirika razlijejo od lo-fi funka do ... punka. Gibčno plesno in nikoli pretirano pretenciozno, kar bi sicer morda poslušalec pričakoval od celotne združbe izvajalcev, ki se jih sliši v tej skladbi. Komu mar, če smo ob takšni nostalgiji sozvočja, ki smo ji priča v Different angles, ozvočeni s popolno odsotnostjo resničnosti in svoje samopodobe. O tem pripoveduje ta domači solistični glasbeni biser.