»Zgodovina se ponavlja«

Založba Ne! Records s sedežem na Švedskem se je v zadnjih dvajsetih letih profilirala s ponovnimi izdajami in objavami opusov izbranih zasedb jugoslovanskega punka, novega vala, postpunka in hard cora. Pod zaporedno številko NE036 se je v njen letošnji katalog uvrstila plošča, ki ni izbrskana iz arhivov, ki ni reizdaja ali posthumna objava, ampak je bila posneta tukaj in zdaj, skoraj štirideset let po razpadu ljubljanske hardcorovske zasedbe Odpadki civilizacije, ki se je v začetku te dekade ponovno sestavila in vrnila na koncertne odre. »Vedno sem nekoliko skeptičen, ko starejši bendi po toliko letih izdajo nov material. Zlahka se vprašamo, ali še vedno zmorejo, ali gre le za nostalgijo,« je v medijskem obvestilu ob izidu plošče Obsojam zapisal vodja založbe Habi, nekdanji član mostarske zasedbe Ženevski dekret, in dodal: »Pri Odpadkih civilizacije ni bilo niti sekunde dvoma – jasno dokazujejo, da so pravi talent in še vedno na vrhuncu. Staro je resnično zlato!« Ne gre torej za tolikšen precedens v dosedanji založniški politiki Ne! Records, nenazadnje je objavila ploščo s petnajstimi na novo posnetimi starimi, izvornimi skladbami. Na novo izvedeni komadi niso tako robustno posneti kot za časa prvega življenja, je pa v njih ohranjena prvinska energija hreščavih in surovih hard core komadov, ki zvenijo kot brezkompromisni rafali. Bend ne teži k perfekciji, je pa v nezaustavljivem drncu mogoče prepoznati veteransko zrelost in tudi treznost, saj so komadi izpiljeno dodelani. Ne glede na pritisk na plin ostajajo tako trdno v tirnicah kot brzi vlak, tudi po veliki zaslugi lokomotive za bobni, ki preostalim ne dopusti, da bi zaostajali, kaj šele prehitevali. 

Za časa prvega življenja v osemdesetih letih so bili Odpadki civilizacije v samem jedru ljubljanske hardcorovske scene. Njihovi komadi so bili skupaj z U.B.R. in Stres D.A. uvrščeni na kompilacijsko kaseto Kaj je alternativa (1983) ter na kultno kompilacijo Hard Core Ljubljana (1985), na kateri so ob U.B.R. in Odpadkih civilizacije še Tožibabe, Epidemija in III. kategorija. Kmalu po oživitvi zasedbe, ki se je leta 2021 zbrala na pobudo članov zadnje postave kitarista Sama Gaziža – Gaza, pevca Zorana Stojanova – Zokija in bobnarja Krištofa, skupaj z nekdanjim ritem kitaristom Daretom C. in novo, neizvorno basistko Sabino Kraner – Skabino, so objavili dve split izdaji z bosanskimi Chikara in srbskimi Vox populi ter mariborskimi Iritator, temu pa je 1. aprila 2022 sledil prvi povratniški koncert v Klubu Gromka v Ljubljani. Lani sta bend zapustila Dare C. in Krištof; slednjega je za bobni zamenjal še en staroborec, Rok Plešnar, ki ima za sabo serijo bendov Stres D.A., Quod Massacre, Niet, Ego Malfunction, Fetisha, Lublanski psi idr. V tej aktualni postavi so lani novembra v studiu P.L.C. v Goriških Brdih pri Mateju Audioholiku posneli svoje stare klasike, ki sestavljajo ploščo Obsojam. 

Z njo je ponovno zbrana in prekrvavljena ljubljanska hard core zasedba končno prišla do svojega uradnega prvenca, zato ne čudi, da je nanj uvrstila samo »klasike«, med katerimi ne manjkajo Vojna – Smrt (na plošči navedena zgolj kot Vojna), 24 ur, Prevara ali Paranoja, ki skupaj s preostalimi tvorijo udarni projektil dobre stare hard core šole. Četudi izvirajo iz nekega drugega časa, ne gre za nostalgično oživljanje »stare slave«, ampak za reakcijo na družbo in čas, ki sta očitno izzvala stare soborce, da so spet strnili vrste in oživili komade, ki po sporočilni plati s poudarjeno družbeno angažirano noto ostajajo ostri in direktni. Razlogov za njihov jezni in napadalni naboj ter aktualnost je na pretek. V oživljenih starih komadih ne gre za odmev neke druge, socialistične družbe, ampak za izbruh gneva in jeze na dogajanje okoli nas. Kratke, še vedno mladostniško in tudi naivno zašiljene vrstice so neprizanesljive do stvarnosti in drezajo v družbeno tkivo, v paranojo in strah, v histerijo in apatijo, ki jih podpihujejo militarizacija, fašizacija ter pohod novih in starih avtokratov. Njihov roteči in agresivni naboj je in ostaja napadalen. Na nekaterih mestih so besedila reaktualizirana, v skladbi Zgodovina se ponavlja se na primer omenjajo janšisti in begunci, kar je seveda produkt tega časa, lotevajo se kapitalizma, vsi skupaj pa nas opomnijo, da se duh časa in vonj apokalipse bistveno ne razlikujeta ne od občutkov ne strahov, ki so preganjali svet pred štiridesetimi leti. Prav zato so skladbe izpred štiridesetih let po sporočilni plati še vedno sveže. Na novo izvedeni komadi niso tako robustno posneti kot za časa prvega življenja, je pa v njih ohranjena prvinska energija hreščavih in surovih hard core komadov, ki zvenijo kot brezkompromisni rafali. Bend ne teži k perfekciji, je pa v nezaustavljivem drncu mogoče prepoznati veteransko zrelost in tudi treznost, saj so komadi izpiljeno dodelani. Ne glede na pritisk na plin ostajajo tako trdno v tirnicah kot brzi vlak, tudi po veliki zaslugi lokomotive za bobni, ki preostalim ne dopusti, da bi zaostajali, kaj šele prehitevali. 

Če se je Odpadkom civilizacije in njihovim hardcorovskim soborcem svoj čas očitalo nerazumljivo vpitje, brezobličen zvok kitare in dolgočasno razvlečene ritme (glej recenzijo na ovitku Kaj je alternativa), so s to ploščo »popravljene krivice«. Na njej sicer najdemo tudi kakšen spodrsljaj, recimo kitarski uvod v drugo stran plošče oziroma v komad Trenutek resnice, ki ne glede na ironičen akcent preveč zasmrdi po osladni slovenceljski pop rock kitari, ki v tako hreščavo in zaresno zastavljenem hard coru nima prostora. So pa to že nianse, ki na srečo ne odgriznejo moči silovitosti in neposrednosti Odpadkov civilizacije, a so jim tu dane v premislek, zato da pri ustvarjanju novih komadov za drugo ploščo ne bi zašli na stranpot in z duhovičenjem izgubili svoje klene hardcorovske osti.