John Cage tokrat osrednja figura Foruma nove glasbe 2025

Forum nove glasbe, ključno slovensko prizorišče dogajanja na področju sodobne glasbe, je letos osvetlil opus in vpliv ameriškega skladatelja Johna Cagea, čigar kompleksna osebnost je vplivala na številne ustvarjalce. In prav s tega zornega kota se je odvijal tudi program, saj so bila vanj umeščena dela tako Cagea in njegovih sodobnikov kot tudi skladateljev, na katere je v ožjem ali širšem pomenu vplival. To je bila najbolj kompleksna osvetlitev Cageevega opusa v Sloveniji doslej. Forum nove glasbe je resnično sad strokovnega dela tako društva UHO kot vseh sodelujočih, kot smo se lahko prepričali na vseh dogodkih, ki so z več zornih kotov odstirali vpogled v delo Cagea. Ta skladatelj je bil prelomna osebnost v zgodovini glasbe, letošnji Forum nove glasbe pa je bil vsekakor zanimiv za aktualne in mlajše generacije. 

Pregled programa 

Forum je sestavljal sklop šestih koncertov, od katerih je bil vsak zaokrožena celota. Na prvem večeru so izpostavili tolkala in izbrali dela, ki obravnavajo širjenje zvočnega materiala, kar se je nato odražalo tudi na drugem koncertu, posvečenem izražanju s pomočjo novih medijev in delom, ki navdih črpajo pri Cageevi ideji konceptualne umetnosti. Tretji večer so člani Društva UHO (Nina Šenk, Larisa Vrhunc in Gregor Pompe) posvetili povezovanju Cagea z gledališčem, kar jih je napotilo k sodelovanju s festivalom sodobnega plesa CoFestival, v okviru katerega je nastala plesna predstava Cage Open. Na četrtem večeru pa so raziskovali mejne partiture in izpostavili Pauline Oliveros in Karlheinza Stockhausna. V sklepnem koncertu so obudili dela predhodnikov Cagea in nas preko njegove generacije vodili naprej k njegovim naslednikom. 

Da bi čimbolj celostno predstavili osebnost Johna Cagea, so koncertnim večerom pridružili serijo predavanj o njem ter glasbeni, likovni in plesni umetnosti njegove dobe. Na posebnem večeru so ob nastopu skupine CPG impro predstavili prevod knjige Tišina Johna Cagea, pred tem pa so svoje poglede na umetnost v času Cagea z nami delili dr. Gregor Pompe (Cage in glasba), dr. Rebeka Vidrih (Cage in likovna umetnost) in Rok Vevar (Cage in plesna umetnost). Cage za mlade je bil naslov dogodka z gojenci Glasbene šole Vič-Rudnik, ki so interpretirali Cageeva dela. Teh so se lotili tudi študentje Akademije za glasbo, ki so poleg dveh koncertov pripravili še Interaktivno kompozicijo študentov Studia za sodobno glasbo Akademije za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom Mateja Bonina. 

Prisostvovali smo večeru z glasbo Juliusa Eastmana, na katerem so pianisti Iris Nicolas, Martin Belušič, Blaž Pirnat in Lucio Žganec izvedli deli Zli črnuh in Gejevska gverila. Koncert je nastal v sodelovanju z Zavodom Sploh v okviru cikla Zvokotok in pod kuratorstvom Urške Pompe, šlo pa je za rezultat mojstrske delavnice Simone Keller na Akademiji za glasbo. Tehnična sposobnost in interpretacijska moč nastopajočih sta nas osupnili, saj gre za deli, ki zahtevata dobro usklajenost in koncentracijo. V skladbi Zli črnuh se osnovna melodija najprej predstavi in postopoma razraste v širokem razponu, potem pa se obrne v lastno nasprotje, v tesnobno opresivno vzdušje nizkih tonov, in se razgradi. Podobno minimalistično držo zavzame Gejevska gverila, v kateri Eastman citira himno Mogočna trdnjava je naš Bog Martina Luthra. Zanimiva je vloga posameznih klavirjev glede na celoto, saj delujejo kot poenoteni štiridelni organizem in ustvarjajo pretočnost glasbene vsebine, ki nas skoraj spravlja v trans in nas hkrati vznemirja s premenami. V prostorih nekaterih ljubljanskih lokalov so tolkalci izvedli Cageevo Glasbo dnevne sobe, za strokovno občinstvo pa sta poskrbeli tudi muzikološki delavnici z muzikologinjo in violistko Simone Heilgendorff in skladateljem Johannesom Kreidlerjem. 

Praznik tolkal

Prvi koncertni večer v Slovenski filharmoniji je minil v duhu tolkal, za katera je Cage napisal več zgodnjih del, kar je povezano z njegovo izkušnjo z učiteljem Arnoldom Schönbergom. Na njegov očitek o pomanjkljivem poznavanju harmonije je poiskal alternativo v plesu in ritmu, veliko je tudi eksperimentiral s tolkali in zvočili. Poleg del Cagea (Glasba za kariljon št. 1, Otrok drevesa, Credo in US, Prva konstrukcija v kovini) in skladb Karlheinza Stockhausna (Refren) in Mortona Feldmana (Danski kralj) se je na koncertu predstavil tudi Vili Polajnar z noviteto XYZ, ki je nastala po naročilu Foruma nove glasbe.

Novi mediji in interakcije

Večer drugega koncerta je izpostavil dela Cageevega kroga in skladateljev, na katere je vplival. Najdaljšo povezavo izkazuje skladba Kri je voda (z okusom) Bojane Šaljić Podešva, ki je nastala po naročilu Foruma nove glasbe. Skladateljica zasedbi na odru pridruži posnetek na pametnih telefonih, ki ga aktivirajo poslušalci, in na zvočnikih. Gre za posnetek žuboreče vode, ki kot naravna komponenta spremlja dramaturški lok izvajalcev in s tem presega mejo odrskega izvajanja ter v samo kompozicijo vpotegne sodobni medij. Skladba nas je nehote spomnila na delo Passacaglia: Secret of Wind and Birds Tana Duna, v katerem naravni element prav tako zastopajo posnetki na mobilnih telefonih. Zvoke galebov v Odtekanju časa IV uporablja tudi Uroš Rojko. Bojana Šaljič Podešva nadaljuje to pot neodvisno in z lastno vizijo poudarja povezavo obeh virov ter gradi na intimnem in prečiščenem zvoku godal v druženju s posnetim. Svojevrsten konceptualni pogled na glasbo je pokazal skladatelj Johannes Kreidler, ki je v Skladbi za harfo in video harfo najprej izpostavil kot vizualni vir, saj je izvajalka z njo posegala v posnetek in ustvarjala mrežo, preko katere se je odvijal, na koncu pa je nanjo še zaigrala in z vibriranjem strun poustvarila »rešetke«. Zanimivo je, da je skladatelj celotno dogajanje natančno opredelil v partituri. Večer je pozitivno izpolnila Feldmanova skladba De Kooning za rog, violino, violončelo, klavir in tolkala. Gre za izjemno subtilno delo, v katerem posamezni zvoki dobijo svoj prostor in čas ter ustvarjajo harmonijo, ki tiho izzveneva, dokler se ne izteče ob vstopu drugega zvoka ... Doživeli smo rafinirano izvedbo, ki je dala delu resnično izvirno podobo. Cageeva Glasba za pihala je izzvenela v odlični interpretaciji Pihalnega kvinteta Slowind. Gre za njegovo zgodnje delo, v katerem se v prvem stavku, Triu, v živahnem dialogu flavte, klarineta in fagota razkažejo omenjena glasbila v kleni ritmični shemi. V počasnejšem drugem stavku, Duetu, sta oboa in rog melodično povezana, pri čemer se usklajujeta drug z drugim ali pa dopolnjujeta. Zadnji stavek, Kvintet, združi vse glasbenike v enotni glasbeni dogodivščini, ki deluje anekdotično. Feldmanova Projekcija II za flavto, trobento, violino, violončelo in klavir je delovala kot geste posameznih inštrumentov ali v različnih kombinacijah, pri tem pa so bili zvoki diskretno pritajeni. Cornelius Cardew je skladbo Jesen '60 natančno predvidel, zato je delovala vsebinsko polnejša, a v posameznih epizodah in bolj kot doživetje. Hodograf 1 za flavto, klavir in tolkala je Earle Brown napisal leta 1959. Skladba, v kateri se prepletajo določeni in nedoločeni deli, ki dajejo interpretaciji več svobode, deluje kot skupek posameznih fraz, ki se zdaj nizajo druga za drugo, zdaj sobivajo.

Instrumentalno gledališče

17. novembra smo v Klubu Cankarjevega doma prisluhnili skladbam, katerih skupno vodilo je bilo povezovanje z drugimi umetnostmi. Na sporedu so bila dela Johna Cagea, Cathy Berberian, Primoža Ramovša, Vinka Globokarja, Petre Strahovnik in Mauricia Kagla. Že Cageeve Poceni imitacije se soočajo z naključjem, pri čemer nas koncertni katalog pouči, da gre za izvirno posnemanje Satiejeve glasbe ob metrični osnovi, pri čemer je Cage uporabil tudi vokalno linijo ali instrumentalno melodijo Sokrata ter jo transponiral s pomočjo Knjige premen; v različici za violino solo je violinist Paul Zukoofsky v sodelovanju s Cageem pri odločitvah glede lokovanja tudi sam posegel po metodah naključne izbire. Melodija ostaja vseskozi enakomerno povedna in čustvena, brez dinamičnih odklonov, tako da deluje pretežno linearno, četudi lirično. Povsem drugačna je Stripsodija za solo glas Cathy Berberian, ki jo je odlično izvedla Rebeka Pregelj ter poskrbela za to, da je resnično delovala kot strip v glasbi oziroma kot konglomerat citatov različnega izvora. Izvajalka je interpretirala zahtevno serijo krikov, zvokov, renčanja, mijavkanja, citatov popevk, joka in uspavank ter vsakovrstnih drugih zvokov, s katerimi nas je bombardirala agilna performerka, pri čemer ji je bila v pomoč vizualna ilustracija partiture. V podobnem duhu je zasnovana Globokarjeva Metamorfoza za perkusivno pevko, v kateri je izvajalka izpostavila posamezne vokalne intervencije skupaj s perkusivnimi elementi. Skladba je enako povedna tako iz glasbenega vidika kot tudi v smislu odrske prezence, saj je izvajalka opremljena s kraguljčki in kastanjetami, s katerimi podpira svoje vokalno izvajanje. Tretje delo takšnega značaja je bila Arija Johna Cagea, v kateri se družijo resnično raznoliki vokalni in zvočni efekti in jeziki, ki pa imajo bolj kontrastni značaj. Vsa omenjena tri dela je smelo izvedla Rebeka Pregelj, pohvalo za suvereno izvedbo pa zaslužijo tudi preostali nastopajoči. 

Humorno je delovala Tekma Mauricia Kagla, ki odraža tekmovanje med dvema violončelistoma, sodnika pa je predstavljala tolkalka, ki je posegala v igro tekmic ter s koordiniranjem njunih vstopov ustvarjala zabaven in povezujoč trio. Glasbene geste violončelistk imitirajo športno udejstvovanje, tega pa pospremijo gagi, ki zabavno izstopajo iz igre trojice. Nepogrešljiva odrska prezenca daje delu burkaško gledališki značaj. Pentektasis in (Non)-Symetrie Primoža Ramovša za klavir v izjemni izvedbi Nine Prešiček sta osvetlili njegov pogled na sodobnost, in sicer gre za Ramovševo odzivanje na serializem, ki mu je v tej skladbi sledil. V drugem delu gre za eksperiment, v katerem ima izvajalec možnost proste izbire pri interpretiranju zapisa v obliki križa. Čudovito delo Petre Strahovnik za basovsko flavto, 4'44'', vsebuje en sam ton, okoli katerega se vrti interpretka ter vanj vnaša še dih, in prav ta intenzivnost izražanja tona mu daje širši kontekst in prostor. Cageeva Čudovita vdova osemnajstih pomladi pa združuje pevsko pripoved in perkusivno interpretiranje na zaprtem klavirju ter deluje kot srednjeveška balada ob spremljavi. Prav presenetila nas je s svojo izvirnostjo. 

Eksperimentirajmo!

Sredin večer v Klubu CD je minil v duhu eksperimentiranja in na programu so se delom Cagea pridružila dela Karlheinza Stockhausna, Christiana Wolfa, Earla Browna, Dietra Schnebla in Pauline Oliveros. Uvodoma je zazvenela skladba FontanaMixer, ki jo je Karlheinz Essl razvil kot različico Cageevega dela Fontana Miks. Izvedena je bila v baru s pripomočki (I Ching, šah) in videom. Schneblovega Marcela Duchampa iz MoMA muzejske skladbe II so nastopajoči izvedli z raznimi zvočili, od radia in dežnika do ročnega metra in v prostoru. Sledila je okrogla miza, kjer so nastopajoči v zaporedju brali vprašanja Pauline Oliveros, namenjena Globokemu poslušanju, sledil pa je zabavni Schneblov Kmečki prizor iz Muzejskih skladb I, ki uprizarja omizje, v katerem v usklajenem dialogu sočasno odzvanjajo smeh, trkanje na steklenice, vrtenje krožnikov v zaporedju itd., ki na glasbeni način oživljajo žanr tableauja. V Schneblovem Josephu Beuysu iz MoMA muzejske skladbe II smo spremljali krožni sprehod nastopajočih ob ustvarjanju hrupa. Tako kot že pri Kmečkem prizoru je šlo ponovno za koncept odziva na likovna dela, le da je bilo v drugem primeru realizirano tudi prostorsko. Stockhausnova partitura Iz sedmih dnevov vsebuje verbalna navodila, sicer pa glasba temelji na intuitivnosti in nastaja spontano; glede na duhovno naravnanost navodil se nam je porodilo vprašanje, ali se dejansko sploh da ustvarjati v danem trenutku in brez upoštevanja dotedanjih izkušenj. Dolga kompozicija Soli za glas 3–92 Johna Cagea je serija skečev, ki povezujejo izvajalce v sicer samostojnih, a sočasnih nastopih, od pripravljanja solate do njenega zaužitja, od petja do pripovedovanja, telefoniranja, prepevanja, zaslišimo tudi pisalni stroj, hrup poganjala in raznorazne druge zvoke, od harfe, prepariranega klavirja itd. do glasu. Vse to pisano dogajanje se giblje na meji humornega in zbuja smeh ali zanimanje, kaj neki le bo še sledilo. Tretji interludij in Sonata 15 iz Cageevih Sonat in interludijev sta namenjena izvedbi na prepariranem klavirju, kjer se izvajalec prepušča določenim vzorcem in obenem sprošča zvočnost z zvoki, ki razširjajo klavirske. Zbirka proze Christiana Wolfa vsebuje skladbo Kamni, ki so jo nastopajoči izvedli s pomočjo kupa manjših kamnov, iz katerih so izvabljali različne zvoke. Pravo grafično notacijo pa smo uzrli v Brownovi skladbi Folija, ki so jo izvajalci interpretirali na tolkala in se v etapah približevali projekciji partiture. Kozmični energiji in intuiciji so se glasbeniki s svojimi glasbili prepuščali ob izvedbi Stockhausnovega dela Obrniti jadra proti soncu (Iz sedmih dnevov), za zaključek pa smo doživeli še pravi vrvež po dvorani, trkanje s priborom ob steklenico itd., prav v duhu action paintinga, to je načina slikanja Jacksona Pollocka, po katerem je Schnebel ravno poimenoval ta svoj glasbeni tableau. 

Cage Open

V sodelovanju s CoFestivalom sodobnega plesa je nastalo koreografsko delo Cage Open Andreje Rauch Podrzavnik in Milana Tomášika. Tovornjak, ki pripelje mimo glasbene šole, osvetljuje povezavo med Cageem in koreografom Merceom Cunninghamom. Skupaj s člani Ansambla Foruma nove glasbe in soustvarjalcema Bojano Robinson in Martinom Kilvadyem so v prostorih Stare elektrarne ustvarili estetsko izbrušen nastop, v katerem so udejanjili filozofijo, ki jo je Cage izpeljeval v zbirki esejev Tišina: predavanja in zapiski. Nastop je s pomočjo plesa in glasbe dal tej filozofiji estetsko zvočno-vizualno podobo, pri čemer je gib lovil zvok; Cageeve besede so se izmenično spletale s samostojnimi točkami, v katerih smo občudovali izjemen nastop plesalcev in glasbenikov, katerih izvajanje je bilo tako rekoč samostojni del celote.

Razpoložljive skladbe

Fantastični zaključek Foruma nove glasbe se je odvil v Slovenski filharmoniji. Na koncertu z naslovom Razpoložljive skladbe so člani Ansambla Foruma nove glasbe predstavili skladbe Witolda Lutosławskega, Mortona Feldmana, Earla Browna, Johna Cagea, Antona Weberna in Jamesa Tenneyja. Za Verigo 1 Lutosławskega so značilne povezave med ansamblom in posameznimi inštrumenti, ki izmenično izstopajo in s tem ustvarjajo lucidno preigravanje, ki kot nemirni prelet spremlja ansambel in ga vodi iz hitrega tempa nazaj v počasnejšega, ne pa tudi umirjenega. Nato se razbohoti zvočni trušč, ki doživi vrhunec v tolkalih in ponovno odpre prostor za drobne epizode, dokler se ta barvita skladba iskrivo ne izteče. Feldmanove Rutinske preiskave delujejo kot raziskovanje potenciala tonov, ki posamično izzvenevajo v prostoru in času, na trenutke pa razvijajo melodične strukture v ozkem obsegu nekaj tonov. Poetični zvočni kaos Razpoložljivih oblik I Earla Browna se razvije pod veščim vodstvom dirigenta, ki odloča o zaporedju izvajanja posameznih sekcij, nato pa poživi dogajanje, kar deluje kot kratki posamezni stavki, ki so vsak zase celota s specifično vsebino in značajem. Tiho oglašanje visokih tonov ob pritajenih tolkalih kot spremljevalec izvajanja na klavirskih strunah v delu Štirinajst Johna Cagea je zračno in sublimno, giblje pa se na meji tišine. Notranja logika Koncerta, op. 24 Antona Weberna se navezuje na idejo o »strukturnem in zvočnem pomenu, ki ga nosi čisto vsak ton«, kot preberemo v strokovni koncertni knjižici. Pri tem se toni ujamejo v raztrgano lucidno vsebino, v kateri ima vsak svoje mesto in vlogo. James Tenney je skladbo Oblika 2 zasnoval kot izvajanje tonov, ki so na voljo v posameznih časovnih enotah in se vrtijo okoli tona e ter njegovega harmonskega niza. Tenney je kot eno od zahtev za izvedbo zabeležil, da morajo biti glasbeniki razporejeni okoli občinstva v skupinah in da karseda enakomerno porazdelijo tonske višine in zvočne barve. Te skladateljeve zamisli so se v dvorani odražale v transparentni igri umirjenih dolgih tonov, z občutkom za skupni izraz ter tenkim posluhom za njihovo trajanje in polnost. Njihova intenziteta je počasi naraščala, v izvajanje pa so se glasbeniki vključevali pred iztekom preostalih glasbenikov, kar je dalo skladbi polnost in kontinuiteto. Če potegnemo črto, je bil sklepni koncert izjemen in je lepo zaokrožil večplastno osvetlitev opusa Johna Cagea ter njegove vezi s predhodniki in nasledniki njegovih idej.

To je bila najbolj kompleksna osvetlitev Cageevega opusa v Sloveniji doslej. Forum nove glasbe je resnično sad strokovnega dela tako društva UHO kot vseh sodelujočih, kot smo se lahko prepričali na vseh dogodkih, ki so z več zornih kotov odstirali vpogled v delo Cagea. Ta skladatelj je bil prelomna osebnost v zgodovini glasbe, letošnji Forum nove glasbe pa je bil vsekakor zanimiv za aktualne in mlajše generacije.