Vlakovna kompozicija v rikvercu

Ljubljanski jazz oktet je kolektiv, ki uspešno obuja dobre stare čase bebopa in swinga. Takoj opazimo, da znajo glasbeniki urezati komade v teh slogih s silo in zamahom, ki poslušalcu nabije pulz v nekoliko arhaičnem razpoloženju. Če pojasnim. Jazz je znotraj omenjenih slogov prestopal meje prostodušnosti, postajal je komponiran in načrtovan, kontroliran in »akademski«, obenem pa se ga je še držalo prvo mleko preprostosti in ljudskosti. Ah, vemo, ritmična razposajenost, veselo-otožna ležernost pa, jasno, bluesovska srajca, pod katero bije razčustvovano srce. In groove, tekoče živo jedro, ki te pelje v neznano.  Vodja kompozicije starega vlaka je jazzovski pianist Marko Petrušič, tudi organist in skladatelj. Na svoj vagon z osmimi sedeži je povabil še druge imenitne glasbenike in tako je nastala uglašena banda mojstrov, ki znajo zarolati tekoči trip starega vlaka na lepo namazanih tirnicah, sproščeno in uživaško. Kombinacija z močno pihalsko in trobilsko sekcijo se pri izvajanju na polno približuje big bandu. Zvok je gost do te mere, da je bliže orkestrskemu razpoloženju kot ansambelski igri, kar ravno ustreza stilu, ki ga glasbeniki poustvarjajo.

Zadnje dejanje Ljubljanskega jazz okteta, plošča Old Train, je poslušalcem postalo dostopno letošnjega januarja, posneto pa je bilo proti koncu leta 2025 (studio, snemanje in mix Domen Gracej). Ima enako tendenco kot izdelki pred tem: oktet iz rahle pozabe vleče duhove bebopa in swinga, teh mogoče najžlahtnejših in fascinantnih jazzovskih trenutkov, ko je tradicija »vuduja« dobila prijazen obraz. Brez zadrege lahko trdimo, da sta sloga iz zlate dobe prejšnjega stoletja z lahkoto združevala modernost in poslušljivost, staro obredno mistiko jazza in novodobno lahkotnost glasbenih užitkov. Doba jazzovskega hedonizma. Slednje seveda z vidika povprečnega navdušenca, ki je še hrepenel po starih formah in je bil teh hkrati ravno toliko sit, da si je želel kak korak v neznano in novo. 

Moderni osrednji tok, kjer so vse komponente predhodnih slogov predelane v sodobnejše oblike, ima še vedno svoj šarm. Če smo iskreni, veliko današnjega raziskovanja novih možnosti v jazzu rado skrene s poti v take eksperimentalne zatrepe, se odmakne od poslušalcev in ponikne v živem pesku. Ker smo ljudje ponavadi previdni in skeptični do novih kreacij, pač (pre)živimo na robu te travme, celo spoznavamo moč imaginacije, ekstremnih razrešitev in čudaških načinov izražanja, a se potem vendarle z velikim veseljem ozremo nazaj, ko je bil svet še čist, nedolžen in razumljiv. Jazz se kotali skozi čas v razponu od nežne in rahle  blue note do ludističnih prekucij, ki lahko zakuhajo vesoljsko revolucijo, ko bo spet zavladal Sun Ra in popeljal svoje pleme v kozmos. In tako nekako tudi Ljubljanski jazz oktet dela most med starim in novim, med erosom in tanatosom, da ne rečem med užitkom in razumom. V tem sestavu pač godejo, kot bi se reklo nekoč, swingajo in se trudijo povezati začetek s koncem, z lastnim navdušenjem omrežiti občinstvo in se mu ponuditi v veselje, šarm komunikacije. Uspeva. Ni mogoče reči česa drugega, kot da jim uspeva odpirati poti do sebe, do muziciranja, ki je lepo izrisano, ki pozna sadove preteklosti, ki je glasbeno podkovano, obenem pa se zaveda svoje nemoči, če ne izrazi pravega jaz(z)a, tiste skrivne formule, ko se muzika pretoči od resonančne škatle v poslušalčevega polža, ko frekvence postanejo del blagih valovanj slušnih receptorjev. Slog seveda naredi svoje, ima predispozicije močnega učinka, saj smo bolj ali manj vsi zrasli z jazzom, ki gradi vez s poslušalci. 

Vodja kompozicije starega vlaka je jazzovski pianist Marko Petrušič, tudi organist in skladatelj. Na svoj vagon z osmimi sedeži je povabil še druge imenitne glasbenike in tako je nastala uglašena banda mojstrov, ki znajo zarolati tekoči trip starega vlaka na lepo namazanih tirnicah, sproščeno in uživaško. Če jih naštejemo: Rok Furlan in Jaka Hawlina (trobenta),  Andrej Vernik (saksofon), Domen Hafner (tenor saksofon), Bojan Volk (bariton saksofon), Thierno Diallo (kontrabas), Jože Cesar (baterija bobnov). Kombinacija z močno pihalsko in trobilsko sekcijo se pri izvajanju na polno približuje big bandu. Zvok je gost do te mere, da je bliže orkestrskemu razpoloženju kot ansambelski igri, kar ravno ustreza stilu, ki ga glasbeniki poustvarjajo. S Coltrainovo skladbo Blue train bi našli celo vzporednice glede na groove, saj dotična glasba lepo teče in pulzira na način, ki spodbuja poslušalčevo sodelovanje z gibanjem. Muzika potegne in boža spominske receptorje na prve stike z jazzom. Glasbeniki se neprestano dopolnjujejo, soigra je zgledna, ekshibicij ni, paketek je lepo zapentljan v zgoraj omenjenih slogih. Osem skladb ima bolj ali manj programske naslove, ki nakažejo pomen vsake zgodbe posebej, na primer Hladen deževen dan, Stari vlak, Igranje v parku, Ulice Ljubljane, nekaj poimenovanj pa je nekoliko bolj enigmatičnih. A nič zato, vsega poslušalcu ni treba vedeti, v tem primeru pač raje sedi v naslanjaču, srka pivo in se prepušča blagodejni energiji vlaka, ki prijazno puha in piha v rikverc, po časovni premici nazaj.