Ment 2026

Letošnji MENT se je osredotočil na bolj raziskovalne oblike glasbe. Te so sicer že prej spadale v ris Menta, tokrat pa so bile vključene s še bolj suverenim zamahom. V tem lahko po eni strani prepoznamo odraz samozavesti organizatorjev; jasno je, da je MENT kot mednarodni showcase dogodek pridobil zavidljivo pripoznanje v mednarodnem prostoru. Po drugi strani pa premik oziroma ostrenje fokusa priča o specifikah slovenske scene. Festival je namreč od samega začetka ukoreninjen v reprezentacijah sodobne krajine alternativnih glasb, ki so skozi desetletja institucionalnega in podtalnega delovanja slovenske kreativne produkcije postale kulturno izjemno močne. Čeprav se širše okolje do njih vede dokaj mačehovsko, in to tako splošna umetnostna kritika kot mehanizmi financiranja in predvsem splošni medijski prostor, je takšna alternativna kultura preživela. Uspelo ji je s sistemsko podporo države in lokalnih okolij, močnim pogonom alternativnih skupnosti in politično pobudo ključnih produkcijskih akterjev, od Radia Študent in Metelkove do Jazz festivala Ljubljana, Druge godbe ter številnih drugih društev, organizacij in pobudnikov. Zato je pravi izziv razumeti mehanizem, ki ga MENT išče v odnosu do medijev, kot je Val 202, katerega uredništvo nima pretiranega razumevanja za tokove kulture, ki najmočneje oplajajo tla, iz katerih MENT ravno raste. Festival moramo torej tolmačiti v okviru tega konteksta, ki poskuša smernice profesionalizacije glasbenega sektorja oblikovati v nekakšnem umetno ustvarjenem vmesnem prostoru, pa naj bo to dobro ali slabo. Za vrednotenje celotnega programa smo še vedno prekratki, veliko nastopov ostaja nepokritih. Takšnega festivala se pač ne da doživeti drugače kot s specifične perspektive. V glasbenem smislu je programska pot, ki sem jo sam izbral, ponudila dovolj hranila za premislek in dovolj priložnosti za razpustitev telesa ob glasbi in še nekaj tistega in onega, kakor smo pokomentirali. Showcase festival MENT v okviru aktualne popularnoglasbene kulture v Evropski uniji obratuje na kakovostni ravni, in to tako, kar se tiče izvedbe in vsebine, kot tudi pri izpolnjevanju svoje sistemske vloge. Z eno nogo še vedno globoko vsebinsko ukoreninjen v RŠ-ovski in metelkovski alternativni kulturi, tej sistemski vlogi verjetno prinaša tudi dodano vrednost, kar se odraža v njegovem statusu in letošnjem javnem ponašanju s pridelano svobodo pri oblikovanju programa. MENT je kot model sodobne kulturne industrije seveda tudi del gentrifikacijskega procesa mesta in kulturne politike. To je vselej dobro ohraniti pred očmi, še toliko bolj z vidika vodstva festivala in njegovih partnerjev.

Pregleda koncertnega programa in zgolj površinskega ošvrka konference sem se lotil izrazito osredotočen na nastope slovenskih ustvarjalcev, ki so nam izrisali zemljevid za pot po razvejani mestni topografiji festivala. Poleg teh sem obiskal še koncerte tujih nastopajočih, ki so se odvili v bližini, in seveda nekaj vnaprej izpostavljenih večjih imen letošnje edicije. Prvi večer je s takšne perspektive pripadel predvsem zasedbi Grunt, edini domači ekipi tistega dne v Kinu Šiška, ko so številni željni ostali pred zaprtimi vrati Komune, saj je bilo zanimanja že v uvodu odločno preveč. Bend, katerega temelj je v goriški untergrunt ustvarjalnosti šole in kombov Zlatka Kaučiča, preigrava jazz-rockovske in fusion aranžmaje, zgrajene na podlagi tradicionalnih sredozemskih napevov in sefardskega izročila. Umestitev zasedbe v program prvega večera festivala je bila drzna in hkrati smiselna, saj gre za izrazito alternativno grupacijo, ki ji uspeva uloviti domišljijo mnogih. Prvostojnica z vsakim koncertom pridobiva na odrski suverenosti, njena začetna zadržanost pa organsko prerašča v pozitivno karakterno značilnost zasedbe. Člani zasedbe Grunt so odigrali suveren koncert in poželi navdušenje. Palestinski trapovski hip-hop dvojec Shabjdeed & Al Nather, ki je bil napovedan kot pogojno zvezdniški moment sicer antizvezdniškega festivala, ni upravičil ustvarjenega horizonta pričakovanja. Palestinca na velikem odru Katedrale nista delovala domačno, in to suvereno izvedeni glasbi navkljub. Morda gre za kulturno razliko srednje velike dvorane v urbaniziranem evropskem okolju, morda za pristop k nastopanju, ki se ne prekriva s pričakovanji, ali pa se njuna podoba preprosto ni dobro ujela s tukajšnjim aktivističnim pro-palestinskim sentimentom. Kakorkoli, le delno zapolnjeno dvorano sem zmerno razočaran zapustil predčasno. Spodaj v Komuni je nato nastopila turška kitaristka in pevka Min Taka z inštrumentalno izzivalnim indiejem in alternativnim popom. Z njenim koncertom se je izrazila ena močnejših tendenc showcase programov in specifičnih evropskih muzik nasploh: Min Taka namreč živi na Nizozemskem in nastopa z glasbeniki, ki jih združuje predvsem šolsko oziroma akademsko glasbeno okolje. Basistka v njenem bendu je, denimo, nastopila tudi z našo Hano Fatur, ki prav tako deluje na Nizozemskem. Značilnost tovrstnih postav je, da so s sodobno tehnološkega vidika inštrumentalno in zvočno zavidljive, hkrati pa pogosto še zmedeno lovijo svojo avtorsko identiteto. Vleče jih k sodobnim mimobežnim in precej visoko tehničnim zlepljenkam več žanrov, medtem ko fokus kreativnega pisanja temelji v notranjosti oblike, od koder izvira dodana vrednost. Nastop Min Taka je bil suveren in z izdelano podobo, a se je zdelo prav, da na neki točki zapustim koncert ter prepustim prostor še komu drugemu iz vrste pred malo dvorano. Tako se je že zgodaj, še pred finalnima nastopoma Kabeaushéja in Maxa Babyja, zaključil moj prvi festivalski večer.

Hana Fatur (foto: © Tina Staiha / MENT Ljubljana)

Drugi dan Menta sem spet začel v Kinu Šiška, kjer so pričakovanja naraščala zaradi nastopa zasedbe Ho99o9, ki je očitno na radarju alternativnih poslušalcev, saj sem med festivalom to ime slišal največkrat. Danski bobnar, producent in vokalist J. Ludvig III je v Komuni za ogrevanje pripravil še eno sintetično mešanico, ki servirane žanrske oznake iz festivalske promocije vrže na tla in se nadnje spravi s plesnimi ali headbangerskimi čeveljci. Njegov bobnarski in vokalni nastop z dvema spremljevalnima glasbenikoma je bil glasen, poln zvočnih modulacij in tehnično zavidljiv. Zvrstno se Ludvig giblje nekje med kričečo elektroniko in sintetično melodiko z jazzovskimi niansiranji, elementi klasičnega komponiranja ter tehničnim metaliziranim rifanjem. Kakor neulovljivo se to sliši, je bilo za potrpežljivega poslušalca tu veliko, predvsem pa je ključna odprtost in progresivnost Ludviga pri spajanju idiomov. Za marsikoga se tak izraz že preliva čez robove, vendar je v njem izzivalnost, ki jo sodobna glasba v čelnem trčenju med arhetipi pretekle popularnoglasbene ustvarjalnosti in pospešene aktualnosti nujno potrebuje. Naslednji je na oder Katedrale stopil trio Holy Tongue, v katerem igra ena osrednjih glasbenih gostij letošnje edicije festivala, Valentina Magaletti, ki je po koncertu z Nídio na lanskem Indigu v razponu nekaj mesecev v Ljubljani nastopila že tretjič. (V petek je na Mentu nastopila še kot solistka.) Holy Tongue je uveljavljeno ime v mednarodnih vodah, v Ljubljani pa je predstavil svojo vizijo sodobnega krautrockovskega, dubovskega in z elektroniko razmočenega postrocka. Nastop je odrsko in estetsko deloval zanimivo, skratka, to je bila povsem solidna koncertna izkušnja, vendar se ni približala vrhuncu zvrstno primerljivih muzik, vznemirljivosti starih legend, kot sta This Heat in Can, ali kasnejših presežkov s preloma tisočletja, ko je bila takšna glasba na svojem višku, preveč primerkov je, da bi jih tu našteval. Fin nastop je nato uprizoril belgijski hiphoper, postpunker in jazzist Youniss. S priključenim basistom in matrico, brez živega bobna, je spomnil na estetiko Sleaford Mods in na newyorški crossover hardcore Show Me The Body, vendar z dodano mehkobo v zvoku in karakternim performansom. Na njegovem koncertu je lepo izstopilo dejstvo, koliko vplivov raznih glasbenih kontrakultur, kot denimo newyorški no-wave z vsemi prostojazzovskimi, punkovskimi in hrupnimi krancljanji, pronica v mlado sodobno muziko, ki išče svoj prostor v aktualnem fantomskem vmesju popa in undergrounda. V takšnih poskusih sintetičnega glasbenega izzivanja mej rigidnih žanrskih shem je največ tistega, čemur MENT v svojem programu pravi raziskovalno ali eksperimentalno.

Moj finale obiska Šiškinih dvoran je bil seveda že omenjeni koncert Ho99o9, punkovskega, metaliziranega hip-hop dvojca iz Amerike, ki v živo nastopa kot MC oziroma vokalni dvojec (eden od njiju je tudi DJ in hypeman). Osrednjima članoma se je na odru pridružil tretji, za energijo performansa ključni člen – bobnar. To vlogo je prevzel stalni nadomestni član Thomas Pridgen, tehnično verzirani glasbenik s prepoznavnim idiosinkratičnim zvokom, ki ga med drugim poznamo po krajšem delovanju v zasedbi The Mars Volta. (Odslovili so ga, ker naj bi bil neresen in je pokadil preveč trave.) Mladost je norost in kot taka glavni adut pod odrom, kjer se izživlja presežna energija, razmetavanje in mosh. Šov je zainteresiranim verjetno dostavil tisto, po kar so prišli. Bend, ki sicer sploh ni več svež (nekateri mu periodično sledimo že debelo desetletje), ve, kaj na odru počne, in je v tem izdelan ter prepričljiv. Vsekakor pa je to bolj šov in manj koncert, šov za jezne in temačne duše. S Crystal Waters in »La Da Dee La Da Da« popovskim vokalnim house intermezzom, ki bi ga lahko interpretirali na številne načine, so si vmes oddahnili od dretja in skakanja ter zatrdili, da se radi tudi zabavajo. Zame se je koncert tukaj počasi končal, saj so me že klicali domači in regijski izvajalci na Metelkovi in v Stari mestni elektrarni.

V Stari mestni elektrarni sem ujel trio Gordan z liste v Ljubljani delujoče Glitterbeat Records. Svetlana Spajić je v tem počasnem in temačnem industrijskem elektronskem krautu s svojim dominantnim in prodornim glasom slikala negative vokalne ljudske dediščine Balkana ter v medgovorih zbrane zabavala z nekakšno resnobno humoresko, v kateri ni manjkalo cinizma, ko je svoja odrska partnerja spodbujala, naj pohitita, in se za trenutek obregnila ob strogo časovnico, ki je nujno zlo na takšnih festivalskih dogodkih. Sledil je hitri skok v Gala Halo na domači projekt Gaja Bostiča – MRK. Jazzovsko zasedbo sem ujel v zaključnih vzdihljajih nastopa, ko je preigravala precej standardizirane zvrstne vzorce z električnimi fusion pritiklinami in me v teh kratkih minutah ni uspela prepričati v svoje posebnosti. Začenjalo se je namreč značilno mentovsko skakanje z lokacije na lokacijo. In tako sem na hitro zavil v dokaj nenapolnjeni Channel Zero na nastop dua mala roza muca & pixel bambi, katerega maničen, sintetično metaliziran elektronski izraz in izdiranje primitivnih otroških popevank, medtem ko viseči mobil odseva grozljive podobe, še vedno mede predinternetne glave. Po eni strani njuna zgodba napreduje s tehničnega vidika, saj se počasi začenja kazati kvalitetna elektronska produkcija v ozadju, po drugi strani pa kalejdoskopski, pastišni in cinični antibumerski amaterizem še najbolj nagovarja mlado publiko na terenu. Tudi to je treba razumeti in sprejeti kot pristni odraz alternativne kulture zadnjega desetletja.

Preden se je zgodba v Channel Zeru nadaljevala s Tachyonom, sem se vrnil v elektrarno na piarovsko opevani nastop plus44kaligule, ki je že s prvim kadrom ob vstopu v prostor potrdila sorodnost z malo roza muco, in sicer s stično točko v bizarnem. Ob pogledu na solo ustvarjalko, ki se je kot slamnato strašilo obešala na strukturo z mikrofoni in morda kakšnimi senzorji, in ob glasbi, ki je bila tipično produkcijsko napihnjena do maksimuma, se je vse skupaj zdelo kot sporen déjà-vu, kjer je vsega preveč in gre vse čez vsako mero. Estetsko, svetlobno in kostumografsko izdelani performans me ni ustavil, da si ne bi rekel: »Fotr Arca, what have you done?« Vendar je naslednja skladba performativ povsem obrnila in razjasnila se je pesem, kakovosten in izdelan vokalni nastop. Koncert bi si zaslužil več pozornosti, ampak klicala je Metelkova in že omenjeni Tachyon, ki je v delno zapolnjenem klubu resno headbangal na svojo barvito in digitalno inteligentno plesno glasbo za internetno dobo in z njim tudi prisotno občinstvo. S tem se je moj večer predčasno zaključil pred brez dvoma razprodanimi mal pre mal v težko dostopnemu Klubu Gromka. Izgledalo je, da je tam vladala prava postpunkovska in indie norija.

Razprodani petkov večer je svojo predzgodbo spet pisal v Kinu Šiška, kjer se je v okviru izjemoma prosto dostopnega dela konferenčnega programa odvil niz pogovorov z Valentino Magaletti, Mo Dafa iz znamenitega londonskega prostora Cafe OTO in ekipo iz Mladinskega kluba Nade Žagar – MKNŽ. Pogovor z aktualno vodjo programa v Cafe OTO, ki je eno ključnih evropskih zatočišč za improvizirane in raziskovalne glasbe, žal ni ponudil kakih vpogledov, dragocenih za glasbenike ali druge profesionalce, slišali smo le potrditev že znanega, da se namreč tovrstni akterji utapljajo v vsej količini operativnega dela, saj so hkrati kuratorji in deklice za vse. Sporočilo je bilo jasno: brez teže imena dostop do njihovega programa praktično ni mogoč, razen morda v navezavi na kakšne showcase projekte, morda v sodelovanju z novoustanovljeno izvozno pisarno Music Slovenia oziroma kom ali čim podobnim. Povsem drugačno, a v jedru vendarle sorodno zanesenjaštvo je demonstrirala ekipa iz MKNŽ, ki je v duhovitem pogovoru utelešala tistega trmastega duha in nujno moralo, ki tovrstne prostore sploh ohranjata pri življenju. Retorično vprašanje obiskovalca, kako jim s svojim merchom, majicami in puloverji, uspeva biti vsepovsod, je še podčrtalo fenomen njihove skupnostne identitete.

iT (foto: © Saša Krajnc / MENT Ljubljana

Nato se je petkov koncertni program začel odvijati na Ljubljanskem gradu, ki s svojo urejeno infrastrukturo deluje kot eden od simbolov gentrifikacije mesta in je hkrati presenetljivo posrečena lokacija za festival MENT s svojimi štirimi prizorišči. Ena od značilnosti mentovske izkušnje je prepišnost publike, ki nenehno kroži med prostori; in čeprav v moshpitu v Gromki ali v prostornih ambientih Stare mestne elektrarne in Katedrale to deluje organsko, je za običajno doživetje koncerta to zelo neposrečen faktor. Izjema, ki je delovala kot povsem samostojen in zaokrožen dogodek, je bil nastop iT oziroma Irene Tomažin v grajski kapeli. Zaradi majhnega prostora in visokih pričakovanj po izidu novega albuma smo vedeli, da se je treba na prizorišču naslikati zgodaj. Zunaj je verjetno kljub temu ostala dolga vrsta, znotraj pa je zavladal občutek zaključenega občinstva, ki je točno vedelo, zakaj je tam. Irena je nastopila z Andražem Mazijem in Samom Kutinom, s čimer so pesmi s plošče Another Crying Game zaživele v bogatejšem aranžmaju. Predvsem Kutin s hurdy-gurdyjem in drugimi zvočili je razširil splošno vzdušje, ki ga na plošči diktira Mazijeva kitara z blues-folkovskim, skoraj country patosom. Zaradi električnega ozvočenja se je glasbeni jezik z nekaterimi efekti in drugimi triki približal tistemu, kar tako zaznamuje zasedbo Širom in povzdiguje Sama Kutina kot samosvojega budilca sodobnega zvena, ki odzvanja med instrumentalističnimi izraznostmi starih kultur ter kombiniranjem akustičnih rezonatorjev in tehnik mikrofoniziranja v izrazito njegovo, sodobno, domišljijsko in brezčasno, a hkrati jasno tukajšnje in zdajšnje izkustvo. Irena je svoje pesmi interpretirala do potankosti primerno situaciji, z manj telesne geste, a zato s toliko več fokusa na glasu, telesu, ki glas izusti, na čustvenem in telesnem stanju, ko glas zaživi kot pomen in prisotnost v družbenem prostoru. Ni moja naloga, da bi se tukaj globje ukvarjal s samimi pesmimi, a naj vseeno dodam, da razširjeni inštrumentarij glasbo s plošče obogati in jo še bolj približa poslušalcu, četudi je hermetični okvir s plošče jasno osmišljen in v širši zgodbi tudi razumljiv, nujen. Druga godba nam bo morda prinesla še obsežnejšo zasedbo, tudi s spremljevalnimi vokali; pričakovanja bodo vsekakor zelo visoka.

Naslednja postaja je bila Hribarjeva dvorana, kjer je nastopila zasedba Sujevera, ki predvsem brklja in dromlja z doma izdelanimi elektronskimi in elektroakustičnimi inštrumenti, elektronsko harfo, efekti, digitalno produkcijo in procesiranjem. Tokrat skrčena v trio, je uprizorila svoj hrupni svet sredi dvorane, od konsistentnega, suverenega uprizarjanja dogajanja v abstrahirani praznini do pulziranja z robatim beatom, medtem ko je bilo občinstvo v krogu razporejeno okoli nje. Od tod smo se podali na kratke ekskurzije do preprostejšega, skoraj kantavtorskega sevdaha z dvojcem Dunjaluk in v Jazz klub, kjer je Hania Derej v ponujenih minutah s precej preprosto postavljeno zasedbo dostavila manj od obljubljenih presenečenj, pa do Januša Aleša Luznarja, ki se predaja predvidljivi meditativni newagerski estetiki raznih lir, harf, tradicionalnih bobnov ipd. in si pomaga z elektronskimi loopi in eteričnim vokaliziranjem, ter nato še h kantavtorskemu Dominiku Proku, ki je kapelo fino izkoristil in si vzel več prostora zase, kot je je imela publika, da se je gibal po prostoru in nas prepariral s preprostimi kantavtorskimi, malo folk in malo indie, malo pa tudi punkovskimi pesmimi in sentimenti ter primerno spoštljivim nastopaštvom. Naslednji koncert v Hribarjevi dvorani je izvedla Valentina Magaletti, profilirana tuja gostja, ki pa kljub statusu ostaja zvesta alternativnim eksperimentalnim glasbenim praksam. Ta dogodek je očitno požel dovolj zanimanja, saj je že s sredine stoječega avditorija pred nizkim odrom večinoma ni bilo mogoče videti. Ampak nasprotno od predhodnih odzivov, ki so bili zvečine pozitivni, sam ne delim te ocene. Valentina Magaletti je plodovita umetnica, ki ustvarja in nastopa v resnično številnih projektih, tako samostojno kot v sodelovanjih, in v več aktivnih bendih. Že samo v Ljubljani je v slabega pol leta odigrala tri festivalske koncerte, kar priča, da velja veliko zanimanje za specifično nišo, v katero sodi njeno delovanje, ampak hkrati razkriva tudi pasti prekarne razpršenosti. Medtem ko nekateri njeni projekti dostavijo konceptualne presežke, drugi ponudijo manj predvsem na ravni izvedbe in umetniške ostrine. Umetnica je med nastopom igrala na vrsto različnih tolkal, pri čemer jo je vseskozi spremljala pasivno reproducirana, vnaprej pripravljena elektronika, ki je ostajala oblikovno in izrazno dokaj enostavna, zvedena na atmosferiko, zvočne efekte in basovske matrice. Na ta način je Valentina prehajala med inštrumenti in izvajala demonstrativne ekshibicije, brkljala med različnimi tolkalskimi timbri, dinamikami, gostotami, tehnikami igranja in povezanimi vplivi tradicij. Kot uživalec sodobnih eksperimentalnih glasb sem pogrešal konceptualno ostrino; Valentina kot neke vrste glasbena turistka občinstvo fascinira s sodobnim elektronsko oplemenitenim izvajanjem ritmično efektivne tolkalske godbe, ki se napaja iz bazenov številnih tradicij, mimo očitno visokega obrtništva pa iz vsega tega težko izluščimo pravi fokus in umetniški temelj. Njena mestoma izredno močna diskografija izrisuje linije študija, sprevračanja in določeno namerno poljudnost s »pokvirjanem« zvrstnih oblik tradicionalnih glasbenih kultur in sodobne popularne glasbe, vključno s free jazzom in punkom, ampak brez zadržka moram očitati pomanjkanje konceptualne dovršenosti zlasti tistim njenim projektom, ki ciljajo na ekonomičnost in učinkovitost. Njen dvojni nastop na Mentu tako na žalost ni bil najboljše nadomestilo za odpovedani nastop zasedbe Moin, projekta dvojca Raime, katerega del je kot priključena bobnarka tudi Valentina.

Koncerte v Orto baru sem v celoti izpustil in sem se z gradu raje podal naravnost v Staro mestno elektrarno, kjer se je program začel z našo Hano Fatur, ki sicer živi in deluje na Nizozemskem. Hana pretežno po spletnih omrežjih že nekaj let nakazuje, da je relevantno ime slovenske glasbene scene, na Mentu pa je imela tokrat prvič priložnost, da se v živi koncertni izvedbi predstavi širšemu občinstvu. S tehnično izdelanim in izrazitim glasom, kakovostnim bendom in avtorskimi pesmimi je upravičila visoka pričakovanja. Svoje popovske pesmi s pridihom šolske jazzovske senzibilnosti je odpela ob prepričljivem in ravno dovolj samosvojem igranju na klaviature in kitaro. Nekatere pesmi so avtorsko resda močnejše od drugih, vendar gre za izrazito mlado ustvarjalko, ki še zdaleč ni pokazala vsega, kar že zdaj obeta. Najbolj prijetno je presenetila uvodna skladba Meteor, ki jo je edino odpela v slovenščini, ostale komade v angleščini pa večinoma že poznamo s pretočnih platform; in morda je prav ta razlika dodala novo vrednost. Poleg tega nas je nekajkrat prepričal njen bend s svojimi v zvočno razkošne vrhunce usmerjenimi inštrumentalnimi aranžmaji. Upamo, da se Hana vrne domov in v prihodnosti nastopi kot umetnica v slovenskem jeziku, saj bi brez dvoma prispevala k dvigu kakovosti domačega popa in mladega songwriterstva. Sicer pa je prav na dan nastopa izdala nov videospot in EP in bo v prihodnjih dneh imela še nekaj nastopov po Ljubljani. V nadaljevanju je Britanka TYSON v Stari mestni elektrarni predstavila svoj s soulovskimi odtenki obarvani pop, od katerega smo bržkone preveč pričakovali zaradi imen, kot sta Dean Blunt in Neneh Cherry, s katerimi je piarovska mašinerija napovedala avtoričin nastop. Ekonomična zasedba z bobnarjem in multiinštrumentalistko je ravno dobro začela s serijo aranžmajsko skeletnih in avtorsko ne pretirano zanimivih pesmi, ko sem se odpravil dalje po sejmu glasbenih odkritij. Cilj so bili domači Zbrucz v Klubu Gromka, še pred tem pa postanek v Menzi pri koritu pri DUNYHI, transilvanski freejazzovsko nagnjeni in krautovsko repetitivni minimalistični dark folk zasedbi z močno žensko prezenco v ospredju. V sicer madžarskem bendu sem kar nekoliko presenečen zagledal znanca z odrov, Makedonca Denija Omeragića, basista pri zasedbi Svetlost, ki smo jo lani na Metelkovi v okviru Defonije poslušali v sodelovanju s Kenom Vandermarkom.

zbrucz (foto: © Matjaž  Rušt / MENT Ljubljana)

Po treh dneh so se različni nastopi začenjali zlivati v eno in tako je kot osredotočeni cilj zares ostala samo zasedba Zbrucz na svojem že skoraj udomačenem odru v Klubu Gromka. Mladi bend je iz majavih zgodnjih živih nastopov zrasel v izdelan in vznemirljiv metaliziran posthardcore oziroma screamo. Zbrucz odlikuje predvsem učinkovita in glasna ritem sekcija s pošastnim bobnarjem, ki je v takšni bendovski glasbi ključno gibalo. Basovski in kitarski distorzirani zid benda je tako masiven, da v počasnejših delih z atmosferičnimi rifi in za žanr neznačilnim bobnarskim gruvom spomni na veličino ameriških Deftones. Bend takšne dele lomi s frenetičnimi D-beat rafali in hardcore razmetancijami za moshpite, vokalistka pa, ki je skupaj z bendom obrnjena stran od publike, v liniji screama kriči, popeva in recitira v slovenščini, čeprav v izraziti slintovski maniri. S svojo držo daje bendu značilen neseksualiziran dekliški karakter. Zbrucz je predvsem glasen, oster, čustveno ekspresiven in hkrati netipično blag bend, ki koncerte začenja v mimovski maniri, s posnetkom narodnozabavne viže. Morda bi starejši bend izbral kaj bolj dramatičnega, recimo Morriconeja, v tem konkretnem primeru pa se v tej izbiri zrcali nenadejana sorodnost s še eno skupnostjo mlajših glasbenikov, popolnoma drugačno, a so vendarle oboji odraščali s spletom in družabnimi omrežji, namreč z internetnimi traperji in mumble raperji. Čez pet minut je namreč v Channel Zeru začel Neeko. Morda se nikoli ne bom potrudil razbrati in razumeti vrednosti takšne glasbe, vendar jo sprejemam. To besedno izročilo je kot obrat avtentične raperske kulture, vseobsegajoča šala, ni za zunanjega opazovalca. Generacija Z ne potrebuje bumerskih imperativov, v tem smislu ji dol visi, vendar to ne pomeni, da ne zna izbrati kritičnega stališča do sveta. Neeko je tu neverjeten primer. Pod drugim psevdonimom, Nikson, je Niko Komac v zadnjih letih verjetno kar najboljši producent hiphopovskih beatov in beatsov daleč naokoli, med drugim s podporo založbe rx:tx in z nekaterimi jasno alternativno profiliranimi sodelovanji, na primer z DJ Borko v nibo, medtem ko kot Neeko z odra maha kot telebajsek in ponavlja kot pokvarjena igrača: »Hello, I am Neeko.« Misel, da Zbrucz in Neeko nista dve plati istega kovanca alternativne produkcije tega trenutka, je torej zgrešena in arhaična. 

Vrsta za težko pričakovani koncert La Valentine v Gala Hali se je vila desetine metrov iz kluba. Ponovni predčasni zaključek večera je zato prišel z Juliánom Mayorgo, čigar glasba naj bi nam po festivalskem opisu omogočila doživeti »sodobni kolumbijski zvok v najrazburljivejši obliki«. Sodobna glasba Latinske Amerike že dalj časa na zanimive načine koketira z elektroniko, vendar pred solisti še vedno ostaja velik izziv, kako z računalnikom poustvariti doživetje živega benda. Tudi ta koncert se je v odzivih meril v presežnikih, medtem ko sam upam, da sodobnost in prihodnost »tropske glasbe« ni v cirkuško performativnih solističnih nastopih in v izvedbenih formatih terasne glasbe. Naj bo nastop še tako zabaven in duhovit, eklektičen in barvit, eksperimentalen in čudaški in kar je še podobnega, če imaš opravka z relativno zapletenim in v bendovske popularne glasbe ukoreninjenim inštrumentalnim aranžmajem, ne moreš v celoti izpusti glasbeno konceptualnega vprašanja, kako se bo zadeva dejansko tehnično izvedla v živo. Ob odhodu sem zaslišal štanc 4 v poden. Morda pa je trensovski element nato vse obrnil na glavo in zadevo osmislil. Takšni pač so festivali, nekaj se najde za vsakega. 

aya (foto: © Macel Obal / MENT Ljubljana)

Večer klubske elektronske glasbe v različnih proto- in bolj doslednih različicah nas je čakal šele na zaključno soboto. Kot kurirana celota je bil to gotovo najbolje postavljen večer, kar naj ne zveni kot kritika festivalskega programa nasploh, ki je bil glasbeno živopisen, ampak bila je to učinkovita realizacija festivalskega koncepta nekakšnega elektronskega rejva – CE/MENTA, ki je letos s programom najverjetneje prekašal celo žanrsko bolj specifične in posvečene lokalne festivale. Dromljajoči, hrupni, industrijski in prototehnoidni DELUGE domačega Lifecutterja smo v živi avdio-vizualni izvedbi že videli na festivalu Sonica v Slovenski kinoteki, vendar je tokrat vse delovalo za stopničko bolje, od zvočne plati do vizualne projekcije. Projekcija, generirana z umetno inteligenco, je bila deloma prenovljena, morda je bila tudi svetlejša ali pa se je notranja dinamika tokrat bolje zlila s svetlobnimi specifikami prostora. Domen Učakar je kot Lifecutter ob končnem zvočnem zatekanju bolj doživeto in tudi z dretjem v hrupne oscilatorske mehanizme notranje konsistentno gibanje in lok elektronske zvočne mase pripeljal do vrhunca ter zaključil bolj vzneseno, energično in katarzično. Njegov nastop, ki je v osnovi kitarsko-metalsko razbijaštvo na elektroniki za netelebane, je bil v tem oziru izjemen. 

Zaradi odpovedi zasedbe Moin, katere nastop bi bil za glasbenega sladokusca in poslušalca zahtevnih godb gotov vrhunec programa, je nato sledil še en protoklubski in protometalski nastop, in sicer trans osebe aye v sodelovanju z vizualnim umetnikom MFO. Prva v Ljubljani ni bila prvič, vendar še nikoli na krilih razglasitve lanskoletne plošče hexed! za album leta v ključnih alternativnih glasbenih medijih The Wire in The Quietus. Poslušalsko zahtevna plošča terja izzivalen koncert, pri čemer aya ni varčevala. Nastop je segmentirala v vsaj tri različne dinamične momente. Najprej na izvedbe z zapleteno agresivno elektroniko, ki jo sproži iz računalnika, nato pa z mikrofonom v roki kot vokalistka nastopa z odra in z odrskih elementov, značilnih škatel za opremo, prekritih s polivinilom, kar deluje, kot da smo v sobi psihopata, ki načrtuje prelitje veliko krvi. aya recitira zgodbe, kriči, headbanga in se razmetava. Drugi moment so bile bolj basovsko orientirane konstrukcije, na kakršne se je osredotočala v preteklosti s svojo umetnostjo kirurških mikroeditov in dekonstrukcije predobstoječega glasbenega materiala. Tretji del so bile kompozicijsko zahtevnejše eksperimentalne elektronske skladbe, nekakšen glasni elektronski minimalizem, ki prevladuje na albumu hexed!. Ta glasba nekako spominja na koncepte legendarnega newyorškega skladatelja minimalizma Phila Niblocka. Čeprav izhaja iz britanskega okolja klubske elektronike in v zadnjem obdobju tematizira tudi jezne metalizirane glasbe svojega odraščanja, so po mojem mnenju najbolj prepričljive prav tiste bolj avantgardne linije. aya v odrskem smislu presega standard glasbenika, ki nastopa le z računalnikom in morda mikrofonom oziroma kakim drugim kosom opreme, za kar pa so bile seveda zaslužne tudi vizualije izjemnega MFO, priznanega nemškega vizualnega umetnika in lučkarja Marcela Webra, ki je z laserji in zadržano barvno paleto projiciral izpise posameznih besed iz ayinih besedil na polivinil, ki je visel tudi s stropa nad odrom. To neravno površino je izkoristil za neenakomerne odboje po površini, pri čemer je na trenutke s svetlobo ustvarjal barvne efekte oljnih ali naftnih odbleskov in še veliko drugega. Festival se je nato nagnil v svoj plesni epilog. Bolj klubu zavezan zadnji programski sklop je vendarle ohranil stik z izzivalnejšo umetniško ostrino. Mlada didžejka in sodelavka Menta, ki nastopa pod imenom Sahara Transport Services, je nastopila z grobo basovsko orientiranim plesnim setom, ki je znal nagovoriti občinstvo na pravi način in večer usmeriti k spet nekoliko bolj samosvoji producentki Polygoniji. Ta je nastopila z idiosinkratičnim izrazom, sicer še vedno v maniri tolkalskih breakov, plesno, vendar predvsem timbralno bolj specifično, barvito in bogato. Na tem mestu bom s pregledom in komentiranjem Mentovega programa zaključil, čeprav je šel festival dalje v noč, in sicer najprej z vrhunskim producentom in DJ-jem Skee Maskom, enim najbolj priznanih svetovnih ustvarjalcev v liniji sodobne klubske elektronske produkcije in favoritom kuratorjev, nato pa je sledil še techno zaključek do jutra z domačima MMalijem in Obscuro. 

Za vrednotenje celotnega programa smo še vedno prekratki, veliko nastopov ostaja nepokritih. Takšnega festivala se pač ne da doživeti drugače kot s specifične perspektive. V glasbenem smislu je programska pot, ki sem jo sam izbral, ponudila dovolj hranila za premislek in dovolj priložnosti za razpustitev telesa ob glasbi in še nekaj tistega in onega, kakor smo pokomentirali. Showcase festival MENT v okviru aktualne popularnoglasbene kulture v Evropski uniji obratuje na kakovostni ravni, in to tako, kar se tiče izvedbe in vsebine, kot tudi pri izpolnjevanju svoje sistemske vloge. Z eno nogo še vedno globoko vsebinsko ukoreninjen v RŠ-ovski in metelkovski alternativni kulturi, tej sistemski vlogi verjetno prinaša tudi dodano vrednost, kar se odraža v njegovem statusu in letošnjem javnem ponašanju s pridelano svobodo pri oblikovanju programa. MENT je kot model sodobne kulturne industrije seveda tudi del gentrifikacijskega procesa mesta in kulturne politike. To je vselej dobro ohraniti pred očmi, še toliko bolj z vidika vodstva festivala in njegovih partnerjev. MENT nastopa v ideološkem prostoru, znotraj katerega v svoji sistemski vlogi zrcali značilnosti aktualne evropske in svetovne glasbe oziroma pospešeno aktualnost, kot smo nekje vmes že omenili, v zobovju globalne industrije, z vsemi njenimi izprijenimi tržnimi mehanizmi in algoritemskimi rešitvami. S svojim ideološko nikakor ne nevtralnim vpeljevanjem idej o profesionalizaciji in s tematiziranjem nujnosti prilagajanja zunanjim standardom industrije MENT hkrati izreka »ne« nekaterim načinom delovanja starih alternativnih kultur. Ravno tistih kultur, ki so skozi desetletja ustvarjale primerjalno visoko kakovostno glasbeno okolje, iz katerega črpa pravzaprav tudi sam MENT in ki ga k veliki sreči še vedno neguje z delegiranjem sposobnega kadra iz alternativnih krogov in podobnim.

Ta »ne«, ki ga izreka MENT, gre v sistemskem smislu danes umestiti predvsem na ideološko linijo pospeševanja, pospeševanja stran od starih oblik, ki »niso več efektivne« oziroma so »ekonomsko in tehnološko zastarele«, proti novim oblikam, ki jih določajo tehnološki razvoj, nove oblike komunikacije, medijev, nove oblike organizacije skupnosti, arhivov, distribucije vsebin, nove oblike nadzora, vojne ter kulturnega in političnega udejstvovanja. Vsakemu zase se nam zdi, da slutimo, kam vse to vodi, vsaka medalja ima dve plati. V danih pogojih sam tako še vedno rečem: MENT ni zame, ki po poti festivala nosim plašnice in pretežno tavam sem ter tja. Ampak dokler v sistemskem smislu MENT ni tisti, ki krivdo za neuspeh v glasbeni industriji prelaga na ustvarjalnega umetnika oziroma glasbenika, bomo preživeli. Pa kak hud špil!