Zlati prah v očeh

Zadnja leta sem precej nastopal z Eldo Viler na predstavitvah njene knjige. Nekajkrat sva zapela znamenite Besede, besede, besede, sicer pa je bilo zanimivo opazovati, kako se ljudje še vedno odzivajo na njeno persono in delo. Kljub temu da ni prisotna na lestvicah in da z izjemo peščice pesmi nima novih uspešnic, je postala in ostala pojem – pojem glasu, interpretacije in čistega veselja do nastopanja, ki ostaja živ tudi pri njenih osemdesetih letih. Ta visoki jubilej ni mačji kašelj, kaj šele s polnim itinerarijem obveznosti. In tako smo neke vrste poslovilni koncert slutili, četudi bo Elda Viler občasno še nastopila na manjših dogodkih, ni še rekla zadnje besede, kar je bilo jasno tudi na promocijah knjige. Celovečerci so podvigi, s katerimi se naši protagonistki ni treba več dokazovati pred občinstvom, zahtevajo pa kondicijo in napor, tako psihični kot fizični; v letih, ki so in ki prihajajo, je treba paziti nase in na glas. A vendarle časi še zdaleč niso izpraznjeni – polni so tem za udarno poezijo, ki na videz ostaja na robu, ob dogodkih, kot je bil pričujoči koncert. Potreba po njej je na Eldinem večeru spet stopila na veliki oder Cankarjevega doma in se kot brezčasna udejanjila skozi glasove pevk in pevcev, interpretov, ki znajo postavljati besede ob melodije. Elda Viler je bila in ostaja ena tistih velikih, kjer je beseda vedno imela osrednje mesto v interpretaciji.

Pričakovano je bilo, da se bo poslovilni korak zgodil na velikem odru, v Cankarjevem domu, ki zna nositi težo prelomnic. In na valentinovo se je v Gallusovi dvorani izkazalo, da to še kako drži. Večer je bil poseben, ne toliko klasičen koncert od A do Ž, pač pa sproščen večer z Revijskim orkestrom RTV in sprehodom po aleji spominov, na katerem je imela protagonistka marsikaj povedati o svojem delu in kjer je svoj glas nekoliko razbremenila z nastopi številnih gostov, ki so z njo tudi poklepetali, denimo Nuša Derenda. Slišali smo Šavrinke, Ano Dežman, že omenjeno Nušo, Pepel in kri, Sašo Lešnjek, Patrika Grebla, ki je kot dirigent imel na skrbi tudi orkester, pa Alenko Godec, Modrijane in Ireno Vidic. Klasični aranžmaji so podobo t. i. zlatih popevk lahko ponesli med poslušalce, ne da bi se ti spraševali, kaj poslušajo in čemu je katera pesem pridobila drugačen odzven. 

Začelo se je z Lastovkami, s katerimi bi se lahko tudi končalo, a tokrat sta Jesihovo besedilo in Robežnikova glasba uvedla večer z nekaterimi najpomembnejšimi poglavji naše sodobne glasbe. Nekaterih od teh Elda ni pela v izvirniku (Ne prižigaj luči v temi), a to ne moti velikih duhov, še manj revijskih orkestrov. Gre za kontekst, v katerem je Elda Viler interpretka velikih pesmi, in pri nekaterih je celo avtorsko sodelovala, denimo pri znamenitem Osličku z Melodij morja in sonca leta 1981. Slišali smo nekaj ljudskih tem (npr. Moja mati kuha kafe) pa venčke uspešnic v izvedbah protagonistke in gostujočih (Zlati prah, Vzameš me v roke, Včeraj, danes, jutri, Ko svet je bil mlad, Moja strast idr.) in nekaj drugih zimzelenih tem, denimo Noro misel (z Ano Dežman) in Enakonočje, uspešnico zasedbe Pepel in kri iz leta 1974. Elda Viler je priznanja dobivala na domala vseh klasičnih festivalih, od Popevke do MMS, besedila pa so bila zvečine izpod peres pesnikov, med njimi je bil tudi pokojni Miroslav Košuta, ki je na primer spisal Zlati prah in Vzameš me v roke, njeno prvo veliko uspešnico s Slovenske popevke (1967). Škoda je, da v Gallusovi dvorani nismo slišali nobene njene novejše pesmi, vsaj kake Stare kosti, ki precej zažiga na nastopih, ali pa tisto, ki počiva zadaj na platnicah njene knjige. Zamujena je bila priložnost, da bi dogodek vključil njeno novejše delo, saj se to ni končalo v šestdesetih in sedemdesetih, čeprav so takrat nastale njene najvidnejše in najbolj znane pesmi. 

Ko govorimo o nekdanjem blišču festivalov in tuhtamo, kaj se je takrat dogajalo, da je ostalo med ljudmi, dočim pesmi, ki nastajajo dandanes, največkrat hitro padejo v pozabo, velja pobezati tudi po vprašanju, kako je danes z angažmajem pesnikov v popularni glasbi. Elda Viler je v intervjujih in pogovorih večkrat poudarjala, da so bila bistveni dejavnik za uspeh besedila, ki so v sozvočju z mojstrskimi melodijami. Ker so nekaj povedala, je rada dodala. V aktualnih izpraznjenih časih pa, vsaj tako se zdi, je poezija največkrat na robu, parazit in rezultat lenih pesnikov, ki se jim ne da poprijeti za lopato. Podobno slišimo govoriti o interpretih, o skladateljih, o kiparjih, slikarjih in drugih umetnikih. A vendarle časi še zdaleč niso izpraznjeni – polni so tem za udarno poezijo, ki na videz ostaja na robu, ob dogodkih, kot je bil pričujoči koncert. Potreba po njej je na Eldinem večeru spet stopila na veliki oder Cankarjevega doma in se kot brezčasna udejanjila skozi glasove pevk in pevcev, interpretov, ki znajo postavljati besede ob melodije. Elda Viler je bila in ostaja ena tistih velikih, kjer je beseda vedno imela osrednje mesto v interpretaciji. »Vedno so mi dajali težke pesmi,« je rada povedala, »zahtevne pesmi.« A ostale so ob boku lahkotnejših, kot opomnik, da poslušalstva vseeno ne gre vselej podcenjevati. In da po drugi plati nobeno slovo ni dokončno, dokler ostane vsaj še nekaj zlatega prahu.