Svojat Štream Direkt!

Drugi Štream koncert z odrov Kina Šiška, ki ga je prejšnji petek uprizorila vokalno inštrumentalna skupina Svojat, je bil prava poslastica tako za ušesa kot za oči. Pogled je bil priklenjen na zaslon, ki se je v takšni štream obliki izkazal za več kot le zasilno rešitev v času pandemije, ko ne moremo organizirati in obiskati koncertov, kajti Svojat nam je pričarala izjemno koncertno izkušnjo! Toda pri Svojati se avantgardnost razodeva z vsako terco ali noto, rifom ali bitom, ki nepričakovano suvereno zajadra tako na valovih no-wavovskih ritmičnih liturgij kot tudi na čisto predrugačeno post-punkovsko poskočnico. Seveda Svojati tako nihilistično nihanje omogoča tudi pestrost in mogočnost jezične forme. Svojat je samosvoja ne le zaradi izjemnih glasbenikov, ki tvorijo skupino, ampak tudi zato, ker so lirični pričevalci. 

Ta je sovpadala s pojubilejno častitljivo 51. obletnico Radio Študent in je bila vrhunec celodnevnega oddajanja in dogajanja iz radijskih etrov, ki se je dan kasneje preselilo na streho MSUM-a. Tudi vmesni premor med nastopom Svojati je bil po ereševsko začinjen z video (po)javljanjem nekdanjih, zdajšnjih in, upam si reči, tudi bodočih radijcev, tistih v prvih vrstah v zoomovski interakciji, ki jo štream ali interaktivni spletni koncerti hvalevredno omogočajo. V vsem tem rojstnodnevnem (po)rajanju pa je nabrušeno bridko in izročilno neposredno blestela Svojat, ki se nam je predstavila s skladbami s še vedno svežega istoimenskega prvenca skupine, ki ga je letos januarja izdala Založba Radio Študent – ZARŠ. 

V ognjemetu petkovega večera bi lahko povzeli, da gre za hišni bend, a bi ob tej pavšalni ugotovitvi nerodno zmanjšali tako vsebinski kot inštrumentalni pomen Svojati. Trio, v katerem so Andrej Fon, Ivo Poderžaj in Tadej Čauševič, je na odru brutalno iskren in iskrivo uigran. Njegova godba prepleta nekaj ultimativnih dekad znotraj neoklasičnega in nekonvencionalnega rockovskega izraza, ki ga vselej temeljno tvorijo kitara, bas in bobni. Preplet, ko imaš o čem zapet! Preplet, v katerem se žanrske meje popolnoma zbrišejo in pustijo za seboj prostor sila natančni in spontani improvizaciji. Prostoimprovizacija, kot jo je poimenoval ereševski kolega Dušan Bulajić, se vselej opira na nekaj rudimentarno prepoznavnega, kar bi lahko označili za avantgardni rock. Toda pri Svojati se avantgardnost razodeva z vsako terco ali noto, rifom ali bitom, ki nepričakovano suvereno zajadra tako na valovih no-wavovskih ritmičnih liturgij kot tudi na čisto predrugačeno post-punkovsko poskočnico. Seveda Svojati tako nihilistično nihanje omogoča tudi pestrost in mogočnost jezične forme. Svojat je samosvoja ne le zaradi izjemnih glasbenikov, ki tvorijo skupino, ampak tudi zato, ker so lirični pričevalci. 

Že v uvodni koncertni skladbi Ljubavbav smo bili priče metaforičnim metastazam, ki žvrgolijo onstran intimnih izkušenj in se nam kljub dramaturški viharnosti prikupijo z referenčno iskrenostjo ljubezenske izpovednosti, ali kot bi kričeče dahnili: »Anamarija, ljubim te takšno, kot si!« Najbolj priljubljena postranska stvar na svetu je dobila svojo tragikomično spesnitev v skladbi Žoga joka, ki se sliši kot gmota urejenega nereda, razdrobljena na odmevajoče zvočne prafaktorje. Trio Svojat je pravi mojster v obvladovanju slednjih. Ob poslušanju nastopa smo bili tudi vizualno priče predanemu garaškemu delu na odru, ki le ob takšnem direktnem pristopu omogoča konfrontacijo kontroliranega kitarskega in bobnarskega hrupa. Povedano drugače, Svojat je eno najbolj reprezentativnih noisemakerskih imen, kar sem jih imel priložnost videti in slišati na koncertnih odrih. V  rockovski spevnosti, gradnji in razgradnji tega benda se hrup ne sliši le kot odmev mogočne formacije, temveč je sestavni del godbe, ki je premo sorazmerno (po)razdeljena po celoti. Toda tisto, kar me kot poslušalca najbolj navdihuje, je simbioza skladnosti, nepredvidljiva lahkotnost igranja in temu primerna soodvisnost zvenečih besedil ter nabrušenih sozvočij. To se je najbolje zrcalilo v skladbi Spij zdaj!, ki jo Svojat postopoma dramaturško izpelje iz inštrumentalno minimalistične podrasti v čudovito glasbeno krošnjo, kjer virtuozni Andrej Fon privleče na plano še saksofon. Uh! Na tej začrtani transverzali je sledila skladba Soba 2x2, nekakšno posvetilo (so)rodni grudi v prvovrstni samoSVOJATski maniri, v kateri smo poleg predanega Iva Poderžaja na basu še posebno uživali ob razpoloženo razpoložljivih bobnih Tadeja Čauševiča, ki je uravnaval in usmerjal dinamičnost prostora in časa. Čas in prostor sta v tej štreamovski koncertni konstelaciji postala relativna. Za tiste, ki ste zamudili petkovo koncertno premiero skupine Svojat, so na tem naslovu možne še neštete ponovitve. V vsej tej relativnosti pa ostaja relevantno dejstvo, da tega koncerta niste smeli ali ne smete nikakor zamuditi!