Tresk # 9: Obvezna neobveznost

Vemo, festival Tresk je glasbeno-založniški vrvež, kjer se enkrat na leto na istem mestu zberejo predstavniki domačih založnikov, distributerjev ter ustvarjalcev. Ta dan potekajo izbrane delavnice, v večernem delu pa se dogajanje preusmeri k sejmišču pred in na koncertni del v notranjem prostoru Katedrale v Kinu Šiška. Popisujem prvi dan dvodnevnega festivala, ki se je naslednji večer zaradi gostovanja neukrotljivega raperja The Gama preselil v klub K4. Po videnem in doživetem na deveti ediciji Tresk od svoje misije ne odstopa. Na glasbo gleda kot celoto, od zamisli do realizacije in distribucije, hkrati pa polemizira sam s seboj, saj išče rešitve, kako vsebine na (pretežno) neodvisni strani predstaviti čim širšemu krogu ljudi. Prav na tej toči bo moral festival še veliko delati, saj je sila povprečen obisk koncertov njegova rak rana, ki se vleče že nekaj let. Nekje bo treba poiskati impulz za večjo privlačnost, ki jo udeleženci že prepoznajo, manj pa tisti, katerim so vsebine ponujene. Očitno radovednost ni več tisto pravo merilo, ki prepriča širši krog odjemalcev glasbenih vsebin, pa če so ponujene v zapisani obliki ali na odru. Tu smo v četrtek lahko videli razigrani in jezikavi (t)raperski naraščaj zero6teen, ki se vešče spopada s podajanjem in podvajanjem besedil v slogu svojih generacijskih kolegov od vsepovsod ter išče čimbolj neboleč prehod iz uporniških let za vsako ceno v smer angažiranega hip-hopa. 

Drugo leto je pred vrati deseta izvedba festivala Tresk. Ob jubileju bo nedvomno potrebno poskrbeti za preskok, morda na mednarodno, bolj povezovalno raven, pripeljati od tam kakšno ime za rekrutiranje izbirčnežev ali razširiti domačo ponudbo, seveda v mejah normale in temeljne namembnosti festivala. Tresk mora ohraniti dosedanjo raven, kamor sodi tudi druženje, izmenjava informacij in glasbenih medijev.

Ponovno prebujena Grupa 92 je ponudila pogled v vzvratno ogledalo, uigrano reminiscenco na čas, ko je v naše kraje pljusknil novi val. Da se njen nedavno izdani album posnetkov iz dobe delovanja (1979–1983) imenuje Slike preteklosti, torej ni naključje, prav tako pa se mnogi spominjamo klicne telefonske številke 92. Grupa 92 je letom primerno svojo držo ohranila, da pa punkovske pesmi niso izgubile svojega pripovedno/vsebinskega sijaja, ugotavljamo že vrsto demokratičnih let. Ali se Buraza zajebavata ali mislita resno? Če se zajebavata, potem sta izjemna, če mislita resno, prav tako. Nisem strokovnjak za hip-hop, a Buraza sta mi v svojem odmerjenem času, vključno z izjemno živo ritem linijo bobna in basa, ponudila vse tisto, kar od hip-hopa pričakujem in česar nisem slišal že od izjemnega Fidžijevega songa Umor v disku dalje. Njun izkaz je neposreden, besedilo nesramno, cinično in norčavo hkrati, skoraj punkovsko, če nekoliko zavijem v svoj milje. Ali je čas za novo prenovo na domač hiphoperski sceni, bodo znali povedati tisti, ki so bolj seznanjeni z njenim brbotanjem, a Buraza imata jasen, dinamičen in ironičen odgovor na to vprašanje. Olga pa je ne glede na zorni kot zagotovo ena boljših pesmi zlomljenih src v našem prostoru v zadnjem desetletju. V četrtkovi koncertni postavi je nastopil še tehnoidni avdiovizualni ansambel Container Doxa.          

Drugo leto je pred vrati deseta izvedba festivala Tresk. Ob jubileju bo nedvomno potrebno poskrbeti za preskok, morda na mednarodno, bolj povezovalno raven, pripeljati od tam kakšno ime za rekrutiranje izbirčnežev ali razširiti domačo ponudbo, seveda v mejah normale in temeljne namembnosti festivala. Tresk mora ohraniti dosedanjo raven, kamor sodi tudi druženje, izmenjava informacij in glasbenih medijev. Nenazadnje ga legendarni glasbeni pirat in založnik Zdenko Franjić, ki na festival hodi od njegove prve izvedbe, omenja kot enega najboljših v regiji. Na njem sem na koncu popravil tudi neumnost z MENT-a (zapisano na teh straneh) in kupil kaseto Dogs in Kavala. (GB)

Zdi se, kot da je izraz postmodernizem že pred časom izgubil del svoje razlagalne moči pri poskusih pojasnjevanja sodobne kulture. Pa vendar bi ga najbrž bilo smiselno vključiti v poročilo o drugem dnevu festivala Tresk, ki se je odvil v klubu K4. Prav tako je pojem splošen in sam po sebi ne diskriminira med stopnjami in geografijami. V tokratnem kontekstu ga povezujemo z idejami pretočnosti, nezavezanosti, kulturnega miksa, ki se meša za mešalkami. 

Zdi se nam tudi, da se je postmodernizem dokončno implementiral v t. i. alternativno kulturo neke ljubljanske generacije. Mešanica getovske trap muzike in visoko teoretske interpretacije, bitke Ljubljane in atlantski gangi, sodelovanje pri koncertu s ŠOU in podobno – vse to se je artikuliralo, obenem pa začrtalo smernice nekega delovanja in razmišljanja, ki se kapilarno širi na različna druženja, poslušanja, dojemanja časa.

Na primeru drugega dne Treska se je to kazalo na različne načne. Dunajski ustvarjalec Mo Vibez in slovenski Spejs ter dvojec .čunfa in Cookie so nam ozvočili precej bogato paleto plesnih zvokov, zaznamovanih s počasnejšimi in zašpehanimi družinami hip-hop bas ritmov. Glavni floor, na katerem so se pojavili spejs, je izrazito zaznamovala zgoraj omenjena estetika: svetle barve, napolnjene z gosto meglo, kar je v kombinaciji delovalo kot sladkorna pena ali amorfne oblike na festivalskem dizajnu ter kopica lokalnih mulcev, ki ponotranjijo »randomness«, gibanje, pristope trap subkulture in sorodnih odvodov. Če je, recimo, pri srednji generaciji slovenskih hiphoperjev takoj razviden njihov lokalni izvor, za novo generacijo sukačev in traperjev tega ni mogoče reči; njihovo slavljenje postmoderne mladosti bi lahko bilo od praktično koderkoli. Ali pa gre za ljubljansko verzijo tega kjerkoli.

Manjši floor, ki so ga zaznamovali Dunajčani in ekipa .čnfe, je bil diskretnejši in bolj klasično zastavljen, s poplesavanjem v precej širokem in nekoliko bolj mračnem vplivnem območju muzik, od modifikacij sodobnega hip-hopa do referenc na trip-hop z marsičim vmes. V beate se je včasih pretihotapil kakšen orientalski sample, ki je na vajbe za dobro počutje s temnejšimi odtenki pripel še nekaj misticizma. Morda takšna kombinacija nekoliko spominja na sodobno idejo resetiranja – prekarne, rekreativne konsumpcije drog, ki ob prisotnosti interneta, različnih ljudi in lokacijski pretočnosti omogoča sample raznolikih izkušenj, pogovore o najrazličnejših miselnih šolah, vendar brez zaveze. V hodniku med obema halama, na pomenljivi relaciji stranišče–dvorišč za kajenje, so se zvočni tokovi mešali v prijetno tople vrtince. Brez več težav je bilo mogoče med podijema prehajati vsakih nekaj minut in uživati zdaj to, zdaj drugo paleto zvokov, potem pa vse skupaj pustiti in se družiti zunaj.

Nekateri obiskovalci so negodovali zaradi stanja stvari, a to se po internetnih straneh organizatorja Radia Študent pretaka že dalj časa. Komentarji so vedno podobni in namigujejo na odpoved ideji alternative, na komercializacijo, banalizacijo nekakšne svete avre, ki naj bi jo medij nosil. Vendar ti ponavadi izzvenijo moralistično, ne da bi analizirali družbeno ozadje, iz katerega scena vznika. Obenem pozabljajo, da akterji, ki jih kritizirajo, resnično izkazujejo visoko stopnjo kreativnosti in zmožnosti zabavanja publike, kar so storili tudi na Tresku, pri čemer gre za razliko v dojemanju zabave in kreativnosti ter sredstev za njeno doseganje. Približevanje zvokom mainstreama – čeprav je bila meja med alternativo in prvim že od nekdaj nekoliko zabrisana – je mogoče razumeti kot kulturno marginaliziranost velikega dela neke generacije v obdobju togih in nepremakljivih medijskih elit. Ker pa je odgovor vendarle utopičen, se pridruži moment samoironije, ki opisovani fenomen zameša v kompleksnost, ki je moralizem ne more odpraviti. Še toliko bolj ne, ker je moraliziranje vpeto ravno v tiste diskurze, na katere odgovarja dogajanje na sceni. Tako vprašanja tipa »ali se joke ni že izčrpal« (to se sprašujem tudi sam) zgrešijo logiko, po kateri se ne bo nič izčrpalo, dokler bodo takšna vprašanja, še bolj pa moraliziranja obstajala.

A vrnimo se k muziki in neposredni, telesni izkušnji dogodka. Večer, ki je trajal od približno 23. ure do zgodnjega jutranjega časa, je postregel s številnimi trenutki blage evforije in je bil ves čas zaznamovan z imperativom sproščenosti. Morda se ravno v imperativu sproščenosti in zadržane evforije skriva neka tesnoba, ki je tako značilna za naš čas in prostor, v katerem se neprestano prepletata udobje in strah pred tem, kaj bo v danem stanju gospodarstva prinesel jutri; od tod želja po pozabi in nujnost stalnega planiranja. Drugi dan Treska je bil tako res izrazito otrok svojega časa in prostora, eden tistih referenčnih dogodkov, ki bodo morda ostali v kopici spominov generacije, ko bo ta vstopila v srednja leta. Ne po tem, da je »bilo tam treba biti«, temveč prej po svoji profesionalno izvedeni tipičnosti, ki je bila povezana z neobveznostjo. Ta neobveznost se v nas počasi plazi kot skrajna obveznost.

Če je Radio Študent do zdaj primerno dajal priložnost kreativnim izrazom stanja, bi bilo v prihodnje zanimivo, če bi spodbudil tudi njegovo kritično refleksijo in naslednjo stopnjo upora proti njemu. Kako bi ta zvenela, ne vemo točno, ampak zdi se, da bi morala biti hrupnejša (momentov ustrezno zapakiranega hrupa na tokratnem dogodku sicer ni manjkalo), grda in neironično nesramna, morda tudi hermetična in nedostopna. Povzročila bi lahko pravzaprav še več moralizmov, še več čudenja alternativcev starega kova. Od ene skrajnosti bi se prešlo k naslednji, od (obvezne) neobveznosti k skrajni, neznosni obveznosti, k šumu, ki se ga ne da preslišati. (MS)