07.06.2020

Ni upanja, ni strahu

Koncert skupine Nina Bulatovix se ni mogel zgoditi v prikladnejšem, bolj zaželenem trenutku glede na naša posamična in kolektivna psihofizična agregatna stanja. Hkrati je bil napoved jesenskega izida novega, tretjega albuma zasedbe.

Miroslav Akrapović

Nina Bulatovix
Foto: Aleš Rosa / CUK Kino Šiška

Tisti, ki poznate zgodbo, vsaj tisto inicialno, pokretaško, ki je kljubovala in narekovala nastanek skupine Nina Bulatovix, veste, od kod prihaja to sila nekonvencionalno ime za glasbeno skupino. Mar ta trenutek ni pravšnji za izkazovanje kulturne samoposebnosti in temu pripadajočega dostojanstva? Mar ni to osnova in odločujoči gradnik kulture kot takšne? In glasba je del kulture, pravzaprav so glasbe krila, s katerimi kulture lahko poletijo višje in dlje. Ni ene kulture, kultur je več. Kot tudi ni ene jate, jat je več. Tako sem doživel v malce manj kot eno uro strnjen nastop skupine Nina Bulatovix, ki kot vselej doslej, ko sem jo imel priložnost videti in slišati v živo, ne odigra svojega nastopa klišejsko ali rutinsko. Četudi bi iz poetičnega zornega kroga skupine poslušalec pričakoval zgolj natančno izpeljan pripovedni lok, sem kot privrženec lika in dela Nine Bulatovix vsakič prijetno presenečen nad samokontrolirano energijo, ki tli pod skupino na odru.

Tako sem doživel v malce manj kot eno uro strnjen nastop skupine Nina Bulatovix, ki kot vselej doslej, ko sem jo imel priložnost videti in slišati v živo, ne odigra svojega nastopa klišejsko ali rutinsko. Četudi bi iz poetičnega zornega kroga skupine poslušalec pričakoval zgolj natančno izpeljan pripovedni lok, sem kot privrženec lika in dela Nine Bulatovix vsakič prijetno presenečen nad samokontrolirano energijo, ki tli pod skupino na odru. Seveda je to lažje slišati kot videti, a ravno to je ena od zelo pomembnih in značilnih lastnosti godbe, ki jo igrajo v skupini Nina Bulatovix. Fantje so mojstri dobro premišljenih besed, ki se ravno v teh dneh kažejo kot še resničnejše, kot smo mislili, da so. 

V uvodni skladbi Z obema rokama smo lahko zajeli sapo med kolesarsko dirko in se še kako (po)trudili, da naše kričanje ne bi ostalo le glas na tapeti. Kot da bi se ustavil čas, ki nas je zapeljivo popeljal in nagovarjal, da brez predsodkov in ovir pridemo k skupini, ker bo vse lažje, stisnili bomo pest, zlili se bomo v eno, postali bomo eno ... v skladbi Pridi k skupini. In so dovoljene sanje, ki jih začutimo v kotalečem se dirjanju, morda najbolj gibalno pogojenem delu nastopa skupine, ko je rečeno, da navsezadnje »vse je le stvar debate, dogovora in še kakšne uskladitve«. Vsakršen dodatni komentar je odveč oziroma bi bil preveč, če ne bi že od začetka tega skromnega čtiva pretendiral na nastop skupine kot prepotrebnega higienskega maksimuma, ko govorimo o naši skupni kulturi in nekulturi. Zob za zob, glavo za glavo, to se tako zlovešče prileže v celotni kontekst današnjih iskanj svobode, ko nam skupina pripravi v lastni zimzeleni različici svoje doživljanje laibachovskega šlagerja Anti – Semitism. Za konec pa ultimativna pesnitev in uglasbitev pesmi Jate kot nekakšnega realistično himničnega, prav posebnega opisa našega najintimnejšega stanja. Vsakič, ko slišim to skladbo, se pojavi nekaj zunanjega, kar dokaj obremenilno vpliva na občutek doživljanja in razumevanja. A tokrat bom končal z istim, s čimer sem začel. Kjer je strah, je tudi upanje.