Podbevšek kot padalec v 21. stoletje

Glasbeno-umetniški performans Atwoodovo padalo, ki ga lahko že nekaj časa spremljamo na slovenskih odrih, skozi uglasbitev in uprizoritev oživlja poezijo očeta slovenske avantgarde, Antona Podbevška. Pesnik se je oddaljil od tradicionalne lirike in uveljavljenih imen ter s še danes sodobno zvenečo govorico opeval tehnično civilizacijo, njeno preoblikovanje in porajanje domnevno novega tipa človeka, ki se je izrazil tudi v precedenčnih vojnih podvigih. Tisto, kar projekt Atwoodovo padalo zares osmišlja, ni njegova narava performansa, ampak odlična glasba in uglasbitev Podbevškove estetsko močne poezije, ob kateri sem lahko na skoraj cinematičen način doživljal njene energijsko nabite podobe in sto let stare verze slišal na povsem sodoben način, za katerega ni bilo treba žrtvovati starega jezika. V tej dialektični napetosti je svojevrsten užitek, ki pa skozi odrsko prizmo ne dočaka svoje razrešitve.

Na odru srečamo zasedbo, ki jo sestavljalo Ambrož Pušnik, Matevž Šega in Dejan Hudoklin, ter plesalca Branka Potočana. Skladbe se gibljejo na liniji progresivnih in eksperimentalnih rokovskih odvodov, z izrazito klaviatursko epiko, močnimi kitarskimi efekti in občasnimi nojzerskimi vozli, ki skupaj tvorijo vznemirljivo, poletno celoto. Pušnik obvladuje svoj vokal, da ustreza energiji pesniškega materiala, pri tem pa ne vodi v preinterpretacijo. Morda je vredno problematizirati prav to ustrezanje Podbevškovemu patosu, ki ostaja v danem uprizoritvenem in zgodovinskem kontekstu nedotaknjen. Igralka Dragica Potočnjak je pred vhodom gladovno stavkala za Palestince, ki so podvrženi brutalnemu pobijanju in ponižanju, izvajanemu s pomočjo tehnološke dominacije, medtem ko Podbevškovo navduševanje nad vojnim strojem in uničenjem, ki je značilno za začetek prejšnjega brutalnega stoletja, vztraja. 

Kljub temu da se je že davno odvila postmodernistična refleksija avantgardnih poletov, si jih še vedno želimo na enak način. Zdi se mi, da je to povezano z dvema dejavnikoma: z udobnostjo slovenskega položaja v ekonomskem in geopolitičnem smislu, zaradi katerega nam ni treba preveč razmišljati o posledicah takšnih zanosov, in z željo po izhodu iz zamišljene majhnosti, ki jo nagovarja pompoznost. 

Prav tako ni bil prevprašan stereotipni odnos med kritiki na eni strani in genialnim umetnikom na drugi. Med pesmimi se sicer zvočno učinkovito predvajajo izrazito odklonilni, pravzaprav napadalni odlomki iz ocen kritiških sodobnikov, s čimer se ponovi klasična dihotomija med moraliziranjem in kratkovidnostjo kritika ter daljnovidnostjo pesnika. Ta toliko bolj ohranja veljavo, ker pesnika vidimo na strani napredka in svobode, zato se o njej niti ne sprašujemo. Vendar bi se bilo kdaj zanimivo poigrati z mislijo: kaj pa, če ima kritik-sodobnik vendarle kaj zanimivega povedati o delu tudi nam? Kaj pa, če je njegov odpor morda temeljil na kakšnih tehtnih pomislekih, recimo teh, ki smo jih omenili zgoraj? Kaj pa, če je kdaj vredno prisluhniti tudi Platonovi skepsi do umetnikov in njihovo delovanje obravnavati v manj ekstatični, bolj trezni luči?

Zaradi tega so moji vtisi o slišanem in videnem nihali. Na nekaterih mestih sem se lahko navduševal nad oživitvijo tako sodobno zvenečih pesniških podob, na drugih pa sem ostajal ravnodušen zaradi neizkoriščene priložnosti, da se pretipa anahronističnost njihovega patosa. Zagotovo bi nastop drugače deloval na koncertnem odru, kjer se takšna vprašanja ne bi zastavljala, v gledališko performativnem kontekstu pa bi pričakoval element, ki bi stvari uokviril. Sobočanova plesna koreografija temelji na interakciji z vrvmi, ki visijo s stropa, ter poigravanju z robom odra in mikrofonom. To da nastopu določen dinamizem, vendar ne tudi omenjenega okvira. Na trenutke se tako zazdi, da se stvari odvijajo v prazno in nepovezano.

Tisto, kar projekt Atwoodovo padalo zares osmišlja, ni njegova narava performansa, ampak odlična glasba in uglasbitev Podbevškove estetsko močne poezije, ob kateri sem lahko na skoraj cinematičen način doživljal njene energijsko nabite podobe in sto let stare verze slišal na povsem sodoben način, za katerega ni bilo treba žrtvovati starega jezika. V tej dialektični napetosti je svojevrsten užitek, ki pa skozi odrsko prizmo ne dočaka svoje razrešitve.