Kako v sedmih mesecih ustvariti tribute bend

Zgornji naslov je pravzaprav bistvo gledališke predstave, v kateri se biografsko preliva tako s fikcijskim kot resničnim. Nesojeni temelj uprizoritve, tako imenovani original, je porušila prepoved njegove uporabe, in tu se omembe vredna zgodba šele prične. Če se vsaj malo bolj zanimate za sodobno glasbo, ste zagotovo slišali za kultni film skupine The Beatles, ki nosi naslov A Hard Day's Night. Gre za leta 1964 posneto klasiko, katere vpliv je daleč presegel meje pop glasbe, saj je vplival na številne filme o vohunih, televizijske šove in nenazadnje glasbene videospote. Bil je pred svojim časom. Naj spomnimo, da so bili to časi zgodnjih Beatlov, ko je svet obnorela beatlomanija, ko so dekleta kričala glasneje, kot so bobneli kitarski ojačevalci na odru. To je bila črno-bela sila, ki so jo v svet popeljali mali zasloni in radijski sprejemniki, pa seveda prodajalne vinilnih plošč. To so bila šestdeseta pred hipiji, pred elesdejem, pred teorijami zarote o smrti Paula McCartneyja in to so bili Beatli, preden so se z dolgimi lasmi in dolgimi bradami sprehodili čez prehod za pešce. 

Mestno gledališče ljubljansko je hotelo A Hard Day's Night postaviti na svoj gledališki oder, a je ekipi to v zadnjem hipu preprečil lastnik avtorskih pravic, založnik Apple, ki ga ne gre mešati z odgriznjenim jabolkom, ki danes krasi naše telefone, tablice in predvajalnike glasbe, katerih imena se vsa začnejo na i. A ker so v MGL-ju projekt vseeno hoteli izpeljati, so se odločili, da ga posvojijo, predrugačijo in izkoristijo to, kar imajo na voljo, torej štiri mlade igralce, ki so ravnokar izvedeli, da ne bodo Beatli, in ekipo, ki je pripravljena tvegati. John, Paul, George in Ringo so postali Rob, Phil, Matt in Sean oziroma Neki novi tipi. V devetih mesecih so se morali naučiti igrati instrumente in nato še prepričljivo odigrati bend. Ne katerikoli bend, temveč največji pop bend vseh časov. Težka naloga. Morda celo pretežka. In povrhu vsega še sila nehvaležna. Ljubljana pač ni Liverpool, Slovenija ni Velika Britanija in leto 2015 zagotovo ni 1964. Ustvarjalcem predstave je šlo na roko dejstvo, da so Beatli v svojih začetkih preigravali (in tudi posneli) številne priredbe, in številne od njih so prav tako prepoznavne kot njihove originalne skladbe. Dramaturginja Petra Pogorevc je z režiserjem Markom Majnolovićem tako napisala nov scenarij, ki navdih še vedno črpa pri Fab Four, le da so spremenjena imena vpletenih. 

Pozabljamo, da pravzaprav ne gre za Beatle

Zgodba ostaja ista, čeprav zgodbe pravzaprav ni oziroma je zelo preprosta, površinska. Več je glasbe. Ta je konec koncev pri tovrstnih predstavah pomembnejša, a k temu se še vrnemo. Odrska postavitev oziroma scenografija je značilna maketa televizijskih šovov iz šestdesetih let – plastično minimalistična. Danes bi jo označili za retro. Dopolnjuje jo obvezna vintage kostumografija, ki se zgleduje po posnetkih takratnih oddaj. Do tu še vse deluje prepričljivo, čeprav zelo na prvo žogo. Kot tudi narator, ki sproti pojasnjuje zgodovino – osebnosti in dogodke. Občinstvo tako avtomatično postavlja v pozicijo šolarjev, saj jih venomer nagovarja in »uči«, čeprav je bila povprečna starost (vsaj na premieri) tistih v publiki dosti višja od tistih na odru. In v dobi interneta, kjer so vse informacije na dosegu dlani, lahko tak pristop deluje kanček pokroviteljsko. Konec koncev nismo prišli na učno uro iz zgodovine rokenrola, temveč na lokalno različico A Hard Day's Night. 

Štirje fantje igrajo rokenrol in želijo uspeti. Nasmeški so pomembni, aplavz je del šova, manj privlačna resničnost je minimalizirana in le bežno obravnavana skozi odnose s starši in najstniško uporništvo. Štirim mladim igralcem, ki niso profesionalni glasbeniki, v roke poriniti instrumente in iz njih narediti Beatle, ni mačji kašelj. Predvsem pa je to veliko tveganje. Po prvih nekaj taktih moram priznati, da sem bil pozitivno presenečen. Že pri Twist And Shout jih je občinstvo vzelo za svoje, sledile so dobro izvedene skladbe Roll Over Beethoven, Please Mr. Postman, Money in Shout. Manj prepričljivi so njihovi avtorski komadi, ki se zdijo nedodelani in razumljivo potrebujejo čas. Tega pa fantje niso imeli. Seveda se najde zanimiv groove, dobra basovska linija ali ambiciozen kitarski rif, tudi kakšen catchy refren. A vse ostaja bolj pri idejah, ki se še niso povsem razvile. Pretirane kompleksnosti nihče niti ni mogel pričakovati niti ni bila zaželena, konec koncev gre za mlad bend, tako v predstavi kot v resnici. In kar pravzaprav pozabljamo, dejansko ne gre za Beatle.

Pop skupina kot izdelek

Rob (Robert Korošec) ima nedvomno prodoren vokal in barva njegovega glasu na trenutke srhljivo spominja na Lennonovo; pričakovanja je preseglo tudi njegovo v sedmih mesecih (toliko časa so imeli fantje na voljo) naučeno igranje kitare, kjer se je še posebej izkazal pri improvizaciji in soliranju. Glasbeni skavti bi se izrazili, da je iz pravega testa. Phil (Filip Samobor) je že malo bolj karikiran, kar se vidi tudi v njegovem oponašanju Elvisa Presleyja, nad katerim so se navduševali Beatli (John Lennon je celo izjavil, da pred Elvisom ni bilo nič), kjer natančno kopira njegovo vokalno fraziranje. Vseskozi je prisoten tudi boj med Robom in Philom, ki je prikazan skozi mačistično postavljanje, kdo bo frontman oziroma alfa samec. Matt (Matic Lukšič) je poleg Roba v svoj lik vnesel največ sebe, največ svojega. Od vseh najbolj deški je prevzel tudi vlogo dvornega norčka oziroma šaljivca v bendu, ki naj bi sicer pripadala Ringu, bobnarju, v tem primeru Seanu. Ta (igra ga Žan Perko) se je skozi predstavo izkazal kot najšibkejši člen. Če bi sodili po pravih Beatlih in za primer vzeli Ringa, bi lahko rekli, da umetnost posnema življenje in obratno. Na Žanu je bilo zagotovo največ pritiska. Sedeti za bobni in držati ritem »Beatlom« je težka naloga. Če ne stoji ritem, se v rokenrol glasbi hitro vse sesuje in iz urejenega nereda nastane kaos. Seanu je držanje ritma presenetljivo uspevalo, bobnarski prehodi pa so bili boječi in šibki. Ali je šlo zgolj za premierno tremo, boste, če si boste predstavo ogledali v prihodnjih dneh, presodili sami. 

V povezovanju prizorov, ki bi jim le stežka rekli zgodba, je veliko ukvarjanja s pop skupino kot »izdelkom«, iskanja paralel z modo, trendi in tudi sprejemanja kompromisov s strani mladih umetnikov. Tako Neke nove tipe iz drznih rockabillyjev oziroma teddy boyjev pretvorijo v poštirkane uniformirane čeladarje, s slednjim seveda merim na daljše, naprej počesane pričeske. Bend se prikaže v slogu The Monkees, kjer je vse okoli njih lažno, zrežirano, nameščeno, oni sami pa ostajajo pristni, iskreni in bi radi le igrali rokenrol. Malce naivno in črno-belo, a vseeno je v tem nekaj resnice. Ko so glasbene založbe in druge korporacije v rokenrolu zavohale denar, so ciljno publiko, predvsem najstnike oziroma mlade, targetirale z vsem, kar jim lahko prodajo. Za svoje idole so bili oboževalci namreč pripravljeni tudi globoko seči v svoj žep oziroma v žep svojih staršev. S prihodom televizije pa je posel, imenovan pop glasba, postal dobičkonosen tudi globalno. 

Predstavo Neki novi tipi poganja in rešuje predvsem mladostniški šarm in talent igralcev-glasbenikov oziroma nesojenih Beatlov, ki so v sedmih mesecih urjenja dokazali, da bi lahko bili, če že ne Beatli, pa vsaj njihov tribute bend.