Karneval demonov

Na Odzvenu smo pred manj kot enim letom, ko je naposled izšel prvenec Umazane misli, zapisali, da Joker Out da »pripada času, ko ni časa«. Sklenila, pravzaprav slavila se je končno dočakana neučakanost. Joker Out je bil v meteornem, četudi kar petletnem vzponu, manjkala je le finalna celota: album. Ko je prišel, so fantje razprodali Cvetličarno, prejemali poklon slovenske prvoligaške rock scene, nizali popevke tedna, igrali pa, kjerkoli so želeli, in to na večinoma nabito polnih prizoriščih. Ampak v manj kot letu dni se lahko marsikaj spremeni, okrepi, požene. Joker Out je postal definicija pop/indie rock časa. Neučakanost je zamenjalo drugačno, zahtevnejše pričakovanje. Joker Out ni nekaj, kar naj bi izkušena scena pokroviteljsko trepljala, temveč spoštljivo išče svoj prostor. In ga najde, zavzame, okrepi. Občinstva, sploh mlajšega, ne manjka, na koncertih niso samo tisti, ki prisegajo na slo-rock klasiko. Zna pa kot predskupina Joker Out tudi prepustiti mesto starejšim. Manjkal je torej le drugi album. Ključni odgovor in moment albuma Demoni je sklepni verz v skladbi Novi val: »vabljeni vsi na karneval«. Demoni so na neki način prav to: karneval. Le da ne vemo vnaprej, kdo vse naj nosi maske. Joker Out vsekakor poskusi več oprav, vendar večinoma še vedno znotraj iste pop/indie rock kolekcije. Je to še shagadelic rock'n'roll? Bil je. Kaj sledi zdaj? Demoni zares delujejo, kot da imajo tudi nekaj preganjavice. So trši, mračni, v dveh jezikih ... Kot kaže, bo tretji album pokazal, do kam lahko seže Joker Out.

Je prišel prehitro? Ja in ne. Zdaj ko so fantje obredli državo gor in dol, po dolgem in počez, gredo v Križanke predstavit ploščo Demoni. Koncert je že davno razprodan. Joker Out mora dati skozi sindrom drugega albuma, da se preveri, ali je bila prva doza sijajni slučaj ali vendarle kaj več. Tega se Bojan Cvjetićanin (vokal), Kris Guštin (kitara), Jan Peteh (kitara), Martin Jurkovič (bas) in Jure Maček (bobni) zavedajo. Od začetka do konca, a v komaj triintridesetih minutah, kolikor Demoni trajajo (približno toliko kot Umazane misli), skušajo prehitevati vse tisto, kar še lahko nadzirajo. Demoni so odmik, a ne skok v neznano. 

Pri poslušanju kmalu, vsekakor pa v prvem delu albuma postane jasno, kaj muči Demone. Kako biti drugačen, a hkrati ne preveč. Zvenijo trše, vsekakor mračneje. Že uvodni singel Katrina je tak. Lahko bi bil kompromis, a ni. Katrina je nadgradnja: drugačna, nepovrnjena, pogubna ljubezen. Producent Žare Pak posodobi svoje znane prijeme z zvokom Arctic Monkeys z AM (2013). Ampak že takoj se pojavi vprašanje, ali je to še »shagadelic rock'n'roll«? Hm, prej ne kot ja. To je glasba po tem, ko se je shagadelic že zgodil. Čutenje, bolečina po tem, ko je že Gola in nosijo Umazane misli posledice. Refren za razliko od prejšnjih singlov več pove s kitarskim rifom in spremljevalnim vokalom. Ni tipična popevka, vsaj ne na prvo žogo. In to vsekakor ni več nežen, golobradi Joker Out. Toda kitarsko rezanje skozi Katrino začne odvzemati spevno pozornost, ki je prej sijala na Bojana Cvjetićanina, pa četudi je vokalist zdaj zvočno pripravljen skuriti glasilke. 

Joker Out je uspešen bend tudi zato, ker zna najti osnovo v ritmu. Ne bi smel je, kar počne že Katrina, raje zamiga z bobni, česar na prvencu v takšni obliki ni bilo, tam se niti en komad ni začel z bobni. Ampak če smo ocenjevali Umazane misli zlasti skozi nepopevkarsko polovico, se Demoni ocenjujejo v celoti in so zvočno bolj celostni in odločni. Ne da album nima hita, le tako izrazite želje po njem nima. Demoni se zapakirajo, ogrnejo v post indie rock kitarske in basovske osnove. Verjetno je to razlika med igranjem v Cvetličarni in Križankami. Za Križanke potrebuješ ... trše. Bolj boleče. Večplastno. Do Cvetličarne poješ o upanju na ljubezen. V Križankah o posledicah. Od tod dalje pa je vprašanje, koliko več še zmore Cvjetićanin. Že na prvencu je iskal vokalno linijo (Dopamin, Vem, da greš) ali celo alter ege (Omamljeno telo). Zdaj je v Ne bi smel njegov vokal še bolj zrel. »Vem, da ne bi smel / a drugače nisem znal / ugasniti tišine / bežati od bližine«, to je kričeč, ihteč, boleč izliv, kakršen bi ob drugačni podlagi izpadel naivno, najstniško, sentimentalno. Kar Joker Out loči in v čemer izstopa, je produkcija in odločnost benda. 

Demoni zelo zgodaj dobijo osrednjo točko albuma, Plastiko. Ni čudno, da so fantje na naslovnici postavljeni pred ogledala. Ker tole deluje kot njihov odsev. In še časa in družbe za povrh. Kitarsko razvejani akordi imajo nekje celo podpis srednje/pozne Big Foot Mame, toda zvok niti malo noče biti retro, Joker Out počne z rockom to, kar se danes počne. Dodaja se, pušča prostor tu, polni tam, vse to na sledi atmosfere. Ob tem Žare Pak ve, kaj dela. »Nisem si všeč / čas je za modifikacijo / trenutek je popoln za operacijo / filter mi ne dela, ko se gledam v ogledalu / koža ni več sveža in sivijo mi lasje / pa triindvajsetih jih imam šele«, to je bizarna, nepričakovana, zasukana pripoved z refrenom: »Plastika – znanstvena fantastika! / Jaz pa ti, ti pa jaz / vsi imamo en obraz / juhuhu, hahaha, originalna kopija!« Ni ravno novost, da se tudi slovenski rock bendi lotevajo sodobnih fenomenov. Ampak s tem Joker Out, ki je dotlej večinoma izlival ljubezen, pokaže preskok. Če je res album dobil ime tudi zato, ker je imel Cvjetićanin dileme, saj še globoko v snemanje ni imel besedil, potem mu je genialno uspelo. Iz instagramske lepote je naredil hit. In to tip, ki ga pogosto vidimo v reklamah, tv oddajah in serijah. Dilema zdaj je, ali niso nemara prav to demoni, ki mučijo Cvjetićanina. Ali cinično popeva »juhuhu hahaha« tudi v teh marketinških situacijah? Morda zato, ker se ne more odločiti, »al' naj se jočem al' smejim«, in ugotavlja, da bo »za vedno lep, najlepši na tem svetu«. 

Toda Demoni imajo kmalu še večje demone. Eksterne, ne internih. Omejitve, eni in isti prostori, majhnost, zadušnost. Slovenijo pač relativno hitro obredeš. Enim to zadošča, drugim ne in jih duši. Joker Out se je glasno in kmalu (prerano?) odločil, da se bo čim prej preizkusil še zunaj Slovenije. Hvalevredno, razumljivo, toda komad Demoni izpade kot tujek, vsaj z vidika plošče, ki ima dotlej rep in glavo. In to še najmanj zaradi jezika. Fantje bi radi prodrli na širši regionalni trg, na prostor nekdanje skupne države. Še preden bi postali preveliki in bi »morali« ven, saj bi se sicer samo ugonobili. Ampak Demoni kot naslovni komad in v kontekstu albuma na žalost izpadejo preveč samosvoje in namensko. Udrihanje tako nasnetih bobnov ... To ni toliko neprepričljivo, bolj ni zares jasno, zakaj ta sunkovita želja po bolj klubskem zvoku. Pa še to: je to res glasba za balkanski trg? Pesem s skoraj autotune prijemom in obdelavo vokala, kjer Cvjetićanin izgubi svojo iskrivost, deluje kot nekaj, kar deluje tukaj in zdaj. Demoni so kot preverba, če bo vse to delovalo. Izplen? Štrlijo ven. Vsem na očeh. Ampak vseeno samozavestno, kar je kompliment in ne polovičarski poizkus.

Sledi Padam, tavajoča, vrtoglava, skrušena polakustična balada, kjer Cvjetićanin dobi še bolj izrazito osrednje mesto, kar pa ne pomeni, da zasenči bend. Padam je balada, kakršne sta si Siddharta in Big Foot Mama privoščili kasneje, sploh Siddharta, ko je skušala najti nove izrazne možnosti ter prišla do takšnih skladb, kot sta Sam in Jaz z VI oziroma Nomadi. Da se akustičnost okrepi, je paket srednjega dela albuma okrepljen z Vse, kar vem. Potencial pesmi je v mimobežnem zvoku in sproščeni produkciji ter sodelovanju (avtorja Kris Guštin in Cvjetićanin), ki pa prvič ne izpade povsem prepričljivo. 

Če se Demoni poslušajo kot test za druge trge, pa naj bo v še najboljši kreativni meri, potem je za začetek še bolje preveriti novotarije s pesmijo, kakršna je Ona. Nasloni se namreč na osnove Joker Outa in tisto migetavo, celo naivno in ritmično mamljivo pop rock osnovo prvenca. Ona obenem ne deluje kot prevod v smislu: poskusimo, kako bi to šlo v tem in tem jeziku. Ne, Cvjetićanin se v tej pesmi precej bolje ali vsaj bolj prepoznavno znajde. Ni pa še povsem jasno, kam bend meri in kot kaj bi se rad predstavil. »Znaj, bebo znaj / celu noć sam plakao zbog tebe / taj osjećaj, da za mene život ti se jebe / ubija me« ima v refrenu celo prijeme Plavega orkestra. S kletvico grejo fantje najdlje doslej, ni pa še povsem razvidno, ali bi Joker Out rad bil bend, ki občasno poje v srbohrvaščini ali pa bi rad postal del tamkajšnje scene. Oboje v rock glasbi pogosto ne gre oziroma se posreči sila redko. Ona in Demoni sta skoraj kot dva različna pola, če ju združimo zaradi jezika. Ona bo dala vedeti, kako blizu s(m)o z osnovami, Demoni pa, ali se njihov zvok lahko prevede k nam. 

Lepo, domiselno, duhovito in brezbrižno ter predvsem neobremenjeno izpade Tokio. Pesem kot slovo od nedolžnosti prvenca. Škoda, da takšnih trenutkov ni več. Ker v osnovi naj bi bil pop rock pač to, zabava, smeh, nepretencioznost. Par akordov, nič hudega, če že znanih. In melodija, ki ne deluje, kot da si za vsako ceno želi preboja. Tokio je zato komad, ki Demone skuša odpraviti. Za trenutek odloži skrbi, in svet je spet mlad. Je pa res, da gre za pesem o otožnem spominu za nemogočim ponovnim srečanjem. Kar tudi je, če tako pomislimo, definicija tega časa, ko gledamo zgodbe tako, da drsamo prek njih za par sekund, in adijo. NGVOT je kratica za Ne govoriva več o tem in delo Krisa Guština. In le še dodatna moč k Tokiu. Zato so Demoni predvsem sami svoji demoni. Kajti ob koncu so razbremenjeni prepričevanja kogarkoli. Komad Ne govoriva več o tem ne skriva, kaj je. Pesem za koncerte, pesem za petje, skupinska balada, kjer znaš besedilo na pamet. Vse, kar orkestralna sklepna Novi val ni. Remek delo skoraj za sklep albuma, ki na koncu pušča vprašanje, kaj točno tare Joker Out. Kaj so ti demoni? Kajti Novi val izpade kot pesem, ki bo resda navdušila in okrepila primarno, že tako široko bazo poslušalcev, ampak morda pa bo še bolj nagovorila starejše poslušalstvo. 

Ključni odgovor in moment albuma Demoni je sklepni verz v skladbi Novi val: »vabljeni vsi na karneval«. Demoni so na neki način prav to: karneval. Le da ne vemo vnaprej, kdo vse naj nosi maske. Joker Out vsekakor poskusi več oprav, vendar večinoma še vedno znotraj iste pop/indie rock kolekcije. Je to še shagadelic rock'n'roll? Bil je. Kaj sledi zdaj? Demoni zares delujejo, kot da imajo tudi nekaj preganjavice. So trši, mračni, v dveh jezikih ... Kot kaže, bo tretji album pokazal, do kam lahko seže Joker Out. Zdaj je šel bolj vase. In rad bi šel še kam. Ja, tudi v Stožice.